Eden najbolj žalostnih prizorov, kar jih je dandanašnji mogoče uzreti na naših ulicah, je ženska, od glave do nog zahomotana v brezoblično črnino, ki strmi v svet skozi ozko režo. Burka ni zgolj sredstvo za zatiranje žensk in samostansko omejevanje njihove svobode ter lepote; ni le znak nezaslišane moške krutosti in tragične pokorščine ustrahovanih žensk. Na tem mestu bi rad ozko režo v črnem plašču uporabil kot simbol nečesa drugega.
Naše oči zaznavajo svet skozi ozko režo v elektromagnetnem spektru. Vidna svetloba je le tanka špranja luči v velikanskem temnem spektru z radijskimi valovi na enem in gama žarki na drugem koncu. Težko je doumeti ali razložiti, kako zelo tanka je. Predstavljajte si orjaško črno burko z odprtino za oči, ki – tako kot je v navadi – meri približno dva centimetra in pol. Če črno blago nad režo predstavlja kratkovalovni konec nevidnega spektra, dolžina črnine pod njo pa dolgovalovnega, kako velika bi morala biti burka, da bi bila dva centimetra in pol široka reža v sorazmerju s celoto? To je težko opisati, ne da bi se zatekli k logaritemski skali, s tako neznanskimi razsežnostmi imamo opraviti. Ne bom zdaj začel mahati z logaritmi, toda lahko mi verjamete, da bi bila to mati vseh burk. Dva centimetra in pol široko okence vidne svetlobe je smešno ozko v primerjavi s kilometri in kilometri črnega blaga, ki predstavljajo nevidni del spektra od radijskih valov na spodnjem robu oblačila do gama žarkov vrh glave. Znanost nam pomaga tako, da to okno razširi. Tako široko ga odpre, da oblačilo skoraj popolnoma zdrsne na tla in dopusti našim čutom, da uživajo v zračni, opojni svobodi.
Optični teleskopi ob pomoči steklenih leč in ogledal preiskujejo nebo, tisto kar uzrejo, pa so zvezde, ki po naključju sevajo znotraj ozkega območja valovnih dolžin, ki ga imenujemo vidna svetloba. Drugi teleskopi ›gledajo‹ v območju rentgenskih žarkov in radijskih valov ter nam ponujajo razkošne podobe alternativnih nočnih nebesnih obokov. Na nižjem območju poznamo kamere s posebnimi filtri, ki ›vidijo‹ ultravijolično svetlobo, zato lahko posnamejo fotografije rož z nenavadnimi črtami in pegami, vidnimi očesom žuželk in navidezno ›načrtovanimi‹ zanje, medtem ko jih naše golo oko sploh ne more zaznati. Okno v vidnem spektru žuželk je približno enako široko kot naše, le da je nekoliko više na burki: žuželke so slepe za rdečo, zato pa vidijo globlje v ultravijolični spekter – v ›ultravijolični vrt‹.
Primerjava z ozkim okencem luči, ki se razpira v spektakularno širok spekter, se izvrstno obnese tudi na drugih področjih znanosti. Ljudje živimo blizu središča velikanskega muzeja velikostnih redov in na svet zremo s čutnimi organi ter živčevjem, sposobnim zaznati in razumeti le srednje velike predmete, ki se premikajo s srednje velikimi hitrostmi. Dobro se znajdemo med predmeti, ki so veliki nekaj kilometrov (pogled z vrha gore) ali desetinko milimetra (konica bucike). Zunaj teh meja celo naša domišljija odpove, zato potrebujemo pomoč instrumentov in matematike – uporabe obojega se je na srečo mogoče naučiti. Območje velikosti, razdalj ali hitrosti, med katerimi se naša domišljija počuti kot doma, je le ozek trak sredi orjaškega področja mogočega, ki sega od kvantnih posebnosti na najnižji ravni do razsežnosti Einsteinove kozmologije na najvišji.
Naša domišljija je žal premalo usposobljena za to, da bi se ubadala z razsežnostmi zunaj ozkega srednjega pasu, ki je bil znan že našim prednikom. Elektron si skušamo predstavljati kot majhno žogico, ki kroži okoli večjega kupa žogic, protonov in nevtronov. V resnici to sploh ni tako. Elektroni niso majhne žogice. Ničemur, kar bi lahko prepoznali, niso podobni. Niti tega še ne vemo, ali ›podobnost‹ sploh kaj pomeni, kadar se skušamo preveč približati oddaljenim obzorjem resničnosti. Naša domišljija še nima orodij, s katerimi bi prodrla v svet kvantne mehanike. Na tej ravni se nič ne obnaša tako, kot bi se snov morala – ali kot bi se morala po naših predstavah, ki jih je krojila evolucija. Prav tako si z domišljijo ne moremo predstavljati obnašanja predmetov, če se gibljejo s hitrostjo, ki je blizu hitrosti svetlobe. Zdrav razum nas pusti na cedilu, saj se je po poti evolucije razvijal v svetu, v katerem se nič ne premika zelo hitro in kjer nič ni zelo veliko ne zelo majhno. […]
Mož, ki mu je posvečena ta knjiga, se je preživljal tako, da je nenavadnost znanosti prignal do meja komedije. Naslednji navedek je iz priložnostnega govora v Cambridgeu leta 1998: »Dejstvo, da živimo na dnu gravitacijskega vodnjaka, na površju planeta, ovitega v pline, ki kroži okrog jedrske ognjene krogle, oddaljene 150 milijonov kilometrov, pri tem pa menimo, da je to normalno, nam očitno daje vedeti, kako izkrivljena utegne biti naša perspektiva.« Če so se drugi znanstvenofantastični pisci poigravali s čudaštvi znanosti, da bi prebudili naše zanimanje za skrivnostno, je Douglas Adams posegal po njih, da bi nas spravil v smeh (tisti, ki ste prebrali Štoparski vodnik po Galaksiji, se boste verjetno spomnili ›neskončnega neverjetnostnega pogona‹). Bržkone je smeh najboljši možni odziv na bolj čudne izmed paradoksov sodobne fizike. Včasih se mi dozdeva, da je edina alternativa jok.
Kvantna mehanika, ta prečiščeni vrhunec znanstvenih dosežkov dvajsetega stoletja, lahko briljantno uspešno predvidi dogodke v resničnem svetu. Richard Feynman je njeno natančnost primerjal s sposobnostjo, da do debeline človeškega lasu natančno izračunamo širino Severne Amerike. Zdi se, da tako uspešna predvidevanja potrjujejo resničnost kvantne teorije, vsaj v nekaterih ozirih; nič manj resnična ni od vsega tistega, kar že poznamo, vključno z najbolj vsakdanjimi, zdravorazumskimi dejstvi. Vendar so predpostavke, na katerih gradi, da bi se dokopala do teh napovedi, tako skrivnostne, da se je celo veliki Feynman čutil dolžnega pripomniti (citat je znan v več različicah, naslednja pa se mi zdi najelegantnejša): »Če mislite, da razumete kvantno teorijo … to pomeni, da je ne razumete.« […]
Na splošno je znanost – v nasprotju s tehnologijo – nasilje nad zdravim razumom. Tu je še en priljubljen primer: kadarkoli spijete kozarec vode, je zelo verjetno, da ste popili vsaj eno molekulo, ki je potovala skozi mehur Oliverja Cromwella. Opraviti imamo z osnovami teorije verjetnosti. Število molekul v kozarcu je precej večje od števila kozarcev na svetu. Zato vsakokrat, ko sežemo po polnem kozarcu, v rokah držimo precejšen del obstoječih molekul vode. Seveda ne na Cromwellu ne na mehurjih ni nič posebnega. Mar niste ravnokar vdihnili atoma dušika, ki ga je pred davnimi časi izdihnil tretji igvanodon z leve na tisti visoki sagovi palmi? Mar vas ne radosti, da živite v svetu, kjer taka podmena ni le verjetna, temveč vam je za nameček dan privilegij, da jo razumete? In jo javno pojasnite drugim, ne kot svoje prepričanje ali versko dogmo, temveč kot nekaj, glede česar se bodo tudi drugi, ko vas bodo razumeli, počutili prisiljene, da to sprejmejo kot resnico? Morda je tudi na to mislil Carl Sagan, ko je pojasnjeval svoje motive za to, da je napisal knjigo Svet demonov: »Zdelo bi se mi perverzno, če ne bi razlagali znanosti. Kadar ste zaljubljeni, želite to povedati vsemu svetu. Ta knjiga je moje osebno priznanje ljubezni, ki odraža moje vse življenje trajajočo zaljubljenost v znanost.«
Evolucija kompleksnega življenja, še več, njegov obstoj znotraj vesoljstva, ki uboga zakone fizike, sta čudovito osupljiva – ali bi vsaj bila, ko ne bi bilo dejstva, da je presenečenje čustvo, ki lahko obstaja samo znotraj možganov, ki so produkt prav tega presenetljivega procesa. V antropičnem smislu nas torej naš lastni obstoj ne bi smel presenečati. Vseeno pa bi mi bilo ljubo misliti, da govorim v imenu večine soljudi, ko rečem, da je kljub temu nepopisno osupljiv.
Samo pomislite. Na našem planetu, morda edinem v vesolju, so se molekule, ki sicer ne bi tvorile ničesar bolj zapletenega, kot je kos skale, strnile v gručo, veliko kakor kos skale, ki pa je tako neverjetno kompleksna, da lahko teče, skače, plava, leti, vidi, sliši in lovi ter jé podobne gibajoče se gruče kompleksnosti; v nekaterih primerih je sposobna misliti in čutiti ter se zaljubljati v druge gruče kompleksne snovi. Zdaj nam je sicer približno jasno, kako je do tega prišlo, ampak šele od leta 1859. Pred letom 1859 bi se nam vse skupaj zdelo sila, sila čudno. Po Darwinovi zaslugi se nam danes zdi zgolj nenavadno. Darwin je zagrabil robove reže na burki in jo na široko razprl, da je skoznjo posvetila luč razumevanja, katere bleščeča izvirnost in moč, da dvigne človeškega duha, morda nimata predhodnika – razen če ne štejemo Kopernikovega spoznanja, da Zemlja ni središče vesolja.
»Povejte mi no,« je veliki filozof dvajsetega stoletja Ludwig Wittgenstein nekoč vprašal prijatelja, »zakaj ljudje zmerom pravijo, da je bolj normalno domnevati, da se Sonce suče okrog Zemlje, kot da se Zemlja vrti?« »No, očitno zato, ker je videti, kot da bi se Sonce vrtelo okrog Zemlje,« je odgovoril prijatelj. Wittgenstein je odvrnil: »Ja, kako bi pa potem izgledalo, če bi se Zemlja vrtela okrog Sonca?« To Wittgensteinovo domislico včasih navajam med svojimi predavanji in pričakujem, da se bo občinstvo zasmejalo. Namesto tega se mi zmerom zdi, da jim je od presenečenja vzelo besedo.

© Modrijan založba, d. o. o., 2007