Zlati časi, malce grenki

Nekaj avgustovskih dni preživljam na »slovenskem etničnem robu«, kot se reče, v osamljeni vasici v hribih Benečije. Z vaščani rečem kakšno o vremenu in o starih časih, ko je živelo tod veliko ljudi – tako da so fantje spali na senikih, ker v hišah ni bilo prostora – ko se od tod še niso izseljevali in se je gor od Matajurja dol do Čedada povsod govorilo samo »sloviensko«. Med pogovori z znanci iz Čedada in Vidma pa se sprašujem, zakaj vztrajajo pri slovenščini in kaj jih pravzaprav vleče k slovenstvu in Sloveniji? Ali ne bi bili, ko bi jim bilo dano nekaj časa živeti v Ljubljani, zlati gradovi slovenske kulture zanje samo še ruševine, počrnele od medsebojnih bojev, prestižnih zanikanj in vsesplošne sprtosti? Nočem jim kvariti navdušenja nad Slovenijo, naši pogovori se gibljejo okrog umetnosti in jezika, tudi okrog politike. Okrog zlatih časov, ki prihajajo za evropske manjšine.
Če v Evropi kaj veljajo besede o pravicah manjšin, potem res prihaja zlati čas za Slovence v Avstriji in Italiji. Obe narodnostni skupnosti, kot se temu danes reče, sta bili celo stoletje izpostavljeni silovitemu asimilacijskemu pritisku, ki se ni dogajal samo na ravni kulturnega prepričevanja, ampak je imel ves čas tudi različne oblike gospodarskega in socialnega pritiska. Vsakdanja diskriminacija zaradi jezika pa je dobila razsežnosti fizičnega pogroma v času, ko je v Italiji prišel na oblast fašizem in ko so se mnogi nemško govoreči koroški domoljubi ob prihodu nacistov – in deloma že pred tem – preoblekli v rjave srajce. Hudi časi, ko je človek samo zato, ker je govoril slovensko ali celo storil takšen zločin, da je objavljal članke v slovenskih časopisih, lahko končal v gestapovskem zaporu ali lagerju ali pa so mu črnosrajčniki v Gorici dali motornega olja piti; ti časi so zanesljivo mimo in se, upajmo, ne bodo nikoli več ponovili. Minili so tudi časi, ko je matična Slovenija obravnavala zamejske Slovence po ideološki pripadnosti in tako po svojih najboljših močeh prispevala k temu, da so se mnogi od matice odvrnili in se apatično prepustili asimilaciji. Mnogi si enostavno niso več hoteli življenja iz dneva v dan obremenjevati in greniti s pritiski nemških ali italijanskih provincialnih nacionalistov na eni in jugoslovanskih partijskih ideologov na drugi strani.
Ko je Jugoslavija odprla meje, se je sicer začelo veliko govoriti o čezmejnem sodelovanju in o manjšinah kot »mostovih med narodi«, toda slovensko govoreči avstrijski in italijanski državljani nad političnimi govorancami niso bili preveč navdušeni. Mostovi že, so odgovarjali, toda ne mostovi, po katerih hodijo drugi.
Danes naj bi bilo vse drugače.
Zlata prihodnost evropskega sodelovanja, tolerance, odprtosti za kulturno drugačne, sploh za vse »druge«, ki živijo med večinskim prebivalstvom, naj bi prinesla konec asimilacijskih procesov. Na mesto nacionalnih in nacionalističnih konfliktov naj bi stopilo odprto sodelovanje, besede o »domovinski zvestobi« in nedeljivosti domovinskih prostorov zamenjujejo besede, kot sta integracija in multikulturnost. Toda z novimi evropskimi besedami si pripadniki manjšin ne morejo pomagati kaj dosti več kot z »mostovi«. Integrirani v svoje države in družbe so že od nekdaj, od takrat, do koder nese zgodovinski spomin, multikulturni prav pripadniki manjšin, ki govorijo vsaj oba jezika dežel, v katerih živijo. Za začetek bi mnogi med njim bili radi zares in v polnem pomenu besede – enakopravni. Beseda v slovenščini vsebuje povezavo med enakostjo in pravom. Toda če z enakostjo še nekako gre, saj se odslej vsi srečujemo z družbami enakih ekonomskih možnosti in enakih težav, potem je s pravom nekoliko teže. Groteskne, več kot desetletje trajajoče politične igre z zaščitnim zakonom za Slovence v Italiji in skoraj farsični zapleti z dvojezično topografijo na avstrijskem Koroškem nam dajejo misliti, da nacionalni predsodki in sentimenti, s pomočjo katerih politiki pridobivajo ali odbijajo svoje volivce, še zdaleč niso daljna evropska preteklost. Zlata prihodnost za jezikovne manjšine v Evropi ne bo prišla sama od sebe, razen če ne računamo s popolnim zlitjem jezikov v angleščino in kultur na raven resničnostnih šovov.
Vprašanje je, ali v Sloveniji to sploh še koga zanima?
Ali obstaja kakšna moderna zamisel o tem, da bi v Evropi brez meja in sploh vsakih administrativnih ovir pomagali k ohranitvi ponekod še zmeraj vitalnih, ponekod tlečih, a zvečine počasi ugašajočih slovenskih jezikovnih in kulturnih žarišč v sosednjih državah? Konec sedemdesetih let je zgodovinar Bogo Grafenauer, predvsem iz zaskrbljenosti za usodo koroških Slovencev, ki so po znanih napadih na dvojezične table doživljali vse hitrejšo asimilacijo, formuliral zamisel o skupnem slovenskem kulturnem prostoru. Za Boga Grafenauerja je bil skupni kulturni prostor substitut za neuresničeno politično vizijo Zedinjene Slovenije. Uresničitev te zamisli je bila videti kot majhna utopija, predvsem zaradi težav z mejami – še v osemdesetih letih Mohorjeva iz Celovca ni mogla v Slovenijo nemoteno prenašati svojih knjig – vse bolj negotovih političnih razmer v Jugoslaviji, pa tudi ideoloških razlik med zamejskimi Slovenci. Ideja o skupnem kulturnem prostoru je ostala bolj ali manj v embrionalnem stanju. Danes zveni anahronistično. Si lahko predstavljamo, kako bi nam zvenela definicija »skupnega nemškega kulturnega prostora«?
Ideja o Zedinjeni Sloveniji je izgubila politični naboj in vsak realni smisel s slovensko vključitvijo v Evropsko unijo. Danes vsi Slovenci de facto in de iure živijo v politično, gospodarsko in kulturno enotnem prostoru, lahko bi rekli, da prvič po letu 1918 spet v isti državi. Evropska unija načelno, pogosto pa tudi s praktičnimi ukrepi ščiti nacionalne kulture in jezike, spoštuje dediščino in se zavzema za kvalitete evropske kulturne in nacionalne različnosti. Varstvo, vzpodbujanje in ponovno oživljanje slovenskega jezika na območjih, kjer se je že umaknil pred asimilacijo, pa se v novih evropskih razmerah ponovno pojavlja v javnem življenju, je poslej naloga vseh administracij na tem območju, državnih, pokrajinskih in občinskih. Ta trend nima nič skupnega z nacionalizmi 19. stoletja in tudi ne z narodnoobrambnimi refleksi; gre za moderno evropsko kulturno stremljenje, ki vidi v različnosti in ohranjanju majhnih jezikov, tudi obujanju skoraj izginulih etničnih in jezikovnih segmentov, veliko vrednoto. Celo nacionalno centristična Francija je začela kazati več posluha za Bretonce, Okcitance in Baske, podobno je drugod v Evropi, v naši bližini, se, recimo, na Koroškem povečuje zanimanje za pouk slovenščine, celo med nemško govorečimi, izrazito se je povečalo število Slovencev in njihova kulturna dejavnost na avstrijskem Štajerskem, mladi večkulturni ustvarjalci so se pojavili v Benečiji in celo Reziji. Nova generacija se marsikje z zanimanjem obrača k Sloveniji. Problem je ta, ker »Ljubljane« ne zanima nič drugega, razen ona sama, njeni mali boji, prestižne publicitete, drobna prepirljivost. Celo med »kulturniki« v Sloveniji marsikdo ne ve, da za mejami živijo slovenske manjšine. Tržaški ali koroški Slovenci nam znova in znova pripovedujejo, kako se ljudje iz Slovenije čudijo: Tu govorite slovensko? Pa celo slovenske šole imate?
Letos spomladi sem v Vidmu (Udine) sedel pri večerji v zanimivi družbi italijanskih založnikov, novinarjev in kritikov. Mladi slovenski prevajalec italijanske izdaje moje knjige, ki je bila povod temu srečanju, je zbranim goreče pripovedoval o Sloveniji, o njenih knjigah, gorah, vinogradih, gledališčih in športnikih, ponosen je bil tudi na njene gospodarske uspehe, ki se naglo približujejo evropskemu povprečju. Govoril ni samo o Ljubljani in Bledu, ampak o Prekmurju in Olimju. Pomislil sem, koliko mladih Ljubljančanov je sploh bilo kdaj v Prekmurju in koliko jih ve, da obstaja kraj z imenom Olimje? Mladi izobraženec, ki ima Slovenijo rad, je tržaški Slovenec, neobremenjen s preteklostjo nacionalističnih konfliktov v tem delu sveta, podjetno Slovenijo in živo slovensko manjšino v Italiji vidi v evropskih relacijah.
Ko se te dni potepam po nadiških dolinah, razmišljam o tem, zakaj tu ljudje še zmeraj vztrajajo pri slovenščini, ne da bi od tega imeli kakršnokoli korist. Koliko ljudi iz Ljubljane bi še bilo v takih razmerah pripravljeno učiti otroke slovensko? Ali si sodobna Slovenija sploh zasluži, da jo tako občudujejo? Kaj jim sploh lahko ponudi v zameno za njihovo zvestobo? Ignoranco, ki se čudi njihovemu obstoju. Odličnega slovenskega pesnika iz Čedada je nekdo iz Ljubljane poklical v redakcijo Novega Matajurja, kjer dela kot novinar, in ga nagovoril – v angleščini. Poleg ignorance jim ponujamo še vsesplošno zgrizenost in zagrizenost majhnega ljubljanskega mravljišča, sprtost ne samo v politiki, pač pa tudi v gospodarstvu, kulturi in znanosti, zažrtost v medsebojne konflikte, zavist, mogočno obrekovalnost, ki sploh ni sposobna pogledati čez mejo lastnega prestrašenega samozadovoljstva.
Pomislil sem, da pomoč zamejskim Slovencem pravzaprav ne potrebuje izoblikovane politične strategije, da to ni ideja o Zedinjeni Sloveniji, niti ni zamisel o skupnem slovenskem kulturnem prostoru. Pač pa bi lahko bila to živahna odprtost, velikopoteznost, medsebojna strpnost in širokosrčnost, mirna samozavest. Kaj od tega je doma v »Ljubljani«? Odprte in sproščene razmere same po sebi privlačijo radovedne in sposobne mlade ljudi. Imamo takšne razmere? Bojim se, da marsikoga med tistimi mladimi slovenskimi ljudmi, ki so danes nekritično zagledani v matično deželo, čaka še kakšno bridko razočaranje.

© Modrijan založba, d. o. o., 2009