E-novice

Knjiga

Mi, živi

Ayn Rand»

prevod in spremna beseda: Katarina Mahnič

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 150 × 220

strani: 592

vezava: mehka, zavihi

izid: 2010

ISBN: 978-961-241-492-4

redna cena: 33,70 €

modra cena: 32,01 €

vaš prihranek: 1,69 €

na zalogi

Mi, živi je prvi roman ameriške pisateljice in filozofinje ruskih korenin Ayn Rand. Zgodba pripoveduje o mladi ženski Kiri iz razlaščene meščanske družine, ki skuša v sovražnih okoliščinah sovjetske Rusije v dvajsetih letih prejšnjega stoletja obdržati svoje vrednote in rešiti moškega, ki ga ljubi. Zaradi tega se zaplete v zvezo z idealističnim komunistom, ki pa ne prinese rešitve, nasprotno: ljubezenski trikotnik vse vpletene dokončno potegne v usodni vrtinec.
Mi, živi je predvsem knjiga o diktaturi, katerikoli diktaturi kjerkoli in kadarkoli, ter zgodba o Človeku proti Državi. In o ljubezni, ki je po svoji naravi prevratna, saj deluje mimo norm in pravil, pa četudi objektivizem – filozofija Ayn Rand – ne goji nikakršnih sentimentalnosti. Delo se je v (literarno) zgodovino zapisalo tudi kot prva avtentična osebna izpoved o življenju po oktobrski revoluciji in razmerah v Sovjetski zvezi. Ayn Rand je o strahovitih pogojih »nove Rusije« torej spregovorila veliko prej, kot sta o njih pisala Pasternak in Solženicin.

Slovensko izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

Zapisali so ...

na vrh strani

Branje Ayn Rand v času vzgonskega vetra novim revolucionarnim težnjam in obdobju ponovnega intenzivnega branja utopičnih čtiv je velikodušno aktualno. Kaže tja, kamor pogled med snovanjem revolucij navadno ne seže. K spremembi sveta po spremembi. Je pogled na drugo stran parol o enakosti in pravičnosti. Mi, živi je literarni eksempel za odločno voljo, poenotene množice, parole o svobodi in vse tisto, kar pride za njimi. Najprej kri, potem veliko krvi, potem še malo krvi in za konec mnogo krvi. /.../
Roman je aktualen tudi zato, ker bi bil lahko napisan včeraj. Lahko bi recimo prišel s tipkovnice kakega mladoekonomista, resetatorja ali mlečnozobega tehnokrata, ki so leta 2011 prepričani, da je boj proti ostalinam socializma edina zveličavna ideja, za katero je vredno svetiti v zgodovino.

Mojca Pišek, Dnevnik, 18. 11. 2011

_______

Mi, živi je zgodovinski dokument o usodi neke države in nekega naroda v določenem zgodovinskem trenutku, hkrati pa tudi intimna pripoved o moči volje do življenja. Volja do življenja, vera v tisto, »kar je mogoče«, kot pravi Kira, ostaja njeno temeljno vodilo. A vendar, ko se krvaveča opoteka novemu življenju naproti in naposled omahne, so njene zadnje besede: »Leo!« On ji kljub izdajalskemu vedenju do zadnjega daje voljo, daje ji življenje.
To so torej misli mlade Ayn Rand, ki vsekakor niso radikalne v smislu tistih, ki jih beremo na primer v romanih Izvir (The Fountainhead, 1943) in Atlasov skomig (Atlas Shrugged, 1957), a zametki poznejše filozofije, ki je postala vodilo mnogih (krog njenih pristašev se je poimenoval kar krog objektivistov ali randaistov in se povezal v okviru Inštituta Ayn Rand), so gotovo vidni že v prvencu, ki bralca na skoraj šeststo straneh nagovarja v slogu, ki že izraža avtoričino težnjo po racionalizaciji mišljenja in izrekanja. Predvsem pa Mi, živi jasno poziva k uporu proti vsakršni diktaturi, kolektivizmu in omejevanju človekove svobode ter zagovarja človekovo pravico do življenja, ki omogoča polno udejanjanje individualnih potencialov. Če vas ne bo pritegnila zgodba, vas morda utegne zanimati primerjalni vidik, torej umestitev romana v celoten pripovedni in filozofski opus Ayn Rand in sledenje postopnemu razvoju njene filozofije objektivizma.

Leonora Flis, Delo, Književni listi, 18. 5. 2011

Preberite odlomek

na vrh strani

Neubran zbor je svečano zabučal:
»Bežni kot valovi
so dnevi našega življenja ...«
Bila je stara pivska pesem, povzdignjena na visoki položaj študentske himne: počasen, žalosten napev z izumetničenim radostnim pozibavanjem brezdušnih tonov, rojena veliko pred revolucijo v zatohlih sobah, kjer so neobriti moški in možakarske ženske razpravljali o filozofiji in zaradi ničevosti življenja s prisiljeno drznostjo zvračali poceni vodko.
Kira se je namrščila; ni pela. Stare pesmi ni poznala in se je ni hotela naučiti. Opazila je, da so tudi študentje v usnjenih suknjičih in z rdečimi rutami molčali.
Ko se je pesem končala, je Pavel Sjerov zavpil: »Zdaj pa, tovariši, naš odgovor!«
Kira je prvič v Petrogradu slišala internacionalo. Trudila se je, da ne bi poslušala besedila. Besede so govorile o prekletih, o lačnih, o zasužnjenih, o tistih, ki niso bili nič in bodo vse. V veličastni čaši glasbe besede niso bile opojne kot vino, niso bile strašne kot kri, ampak sive kot pomije.
Glasba pa je bila kot korakanje tisočerih nog, ritmična in nespremenljiva kot bobni, po katerih udarjajo vedno iste sproščene roke. Glasba je bila kot noge vojakov, korakajočih zori naproti, ki bo priča njihovi bitki in zmagi, kot bi se glasba skupaj s cestnim prahom dvigala izpod vojaških nog, kot bi jo na pohodu igrale noge vojakov.
Melodija je z neizmernim mirom prepevala obljubo in potem so se toni, napeti od zadržanega, a neukrotljivega zanosa trepetajoče dvignili, ponavljali so se, preveč zamaknjeni, da bi se umirili, kot dvignjene roke, ki zamahujejo s prapori.
Bila je himna, ki je imela moč marša, bil je marš z dostojanstvenostjo himne. Bila je pesem vojakov, ki so nosili posvečene prapore, in duhovnikov, ki so nosili meče. Bila je himna svetosti moči.
Ko so igrali internacionalo, so vsi morali vstati.
Kira je stala in se smehljala glasbi. »To je prva čudovita stvar, na katero sem naletela pri revoluciji,« je rekla sosedi.
»Pazi,« je zašepetalo pegasto dekle in se živčno ozrlo okrog, »lahko te kdo sliši.«
»Ko bo vse to mimo,« je rekla Kira, »ko bo zgodovina razkužila sledove njihove republike – kakšen veličasten pogrebni marš bo to!«
»Ti norica! O čem govoriš?«
Moška roka je zgrabila Kirino zapestje in jo zavrtela k sebi.
Strmela je v dvoje sivih oči, ki so bile podobne očem udomačenega tigra, a ni bila čisto prepričana, ali je udomačen ali ne. Na njegovem obrazu so bile štiri ravne črte: dvoje obrvi, usta in brazgotina na desnem sencu.
Za kratko sekundo sta se gledala, tiho, sovražno, osupla nad pogledom drug drugega.
»Koliko ti plačajo,« je vprašala Kira, »da vohljaš naokrog?«
Poskušala je osvoboditi zapestje. Držal ga je. »Poznaš kraj za punčke, kakršna si ti?«
»Ja – tja moških, kakršen si ti, ne bi spustili niti skozi zadnja vrata.«
»Najbrž si nova tukaj. Svetujem ti, da si previdna.«
»Naše stopnice drsijo in povzpeti se moraš v četrto nadstropje, zato pazi, ko me prideš aretirat.«
Spustil je njeno zapestje. Gledala je njegova molčeča usta. O mnogih preteklih borbah so ji govorila glasneje kot brazgotina na čelu; prav tako so govorila o mnogih, ki se bodo še zgodile.
Internacionala je odzvanjala kot noge vojakov, ki teptajo zemljo.
»Si tako nenavadno pogumna?« je vprašal. »Ali samo trapasta?«
»To boš pa ugotovil sam.«
Skomignil je, se obrnil in šel. Bil je visok in mlad. Nosil je kapo in usnjen suknjič. Hodil je kot vojak, njegovi koraki so bili premišljeni in zelo samozavestni.
Študentje so peli internacionalo, njeni zaneseni toni so se dvigali, trepetali, se ponavljali.
»Tovarišica,« je zašepetalo pegasto dekle, »kaj si naredila?«

© Modrijan založba, d. o. o., 2010

Multimedija

na vrh strani