E-novice

Knjiga

Temni labirint

Lawrence Durrell»

prevod: Marjeta Gostinčar Cerar

spremna beseda: Seta Knop

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 150 × 220

strani: 288

vezava: mehka, zavihi

izid: 2011

ISBN: 978-961-241-563-1

redna cena: 24,90 €

modra cena: 23,65 €

vaš prihranek: 1,25 €

na zalogi

V napeto zgodbo z najrazličnejšimi zanimivimi liki je vtkana bogata simbolika, do razbiranja sporočil, podtaknjenih bralcu, pa pelje precej ovinkasta pot. Pisatelj pronicljivo gradi psihološke profile protagonistov, razkriva njihove osebne vzgibe in »temne strani« in jih nazadnje pripelje skupaj na križarjenje po Sredozemlju. Med postankom na Kreti se skupina odpravi v labirint, toda podor kamenja zasuje izhod. Lokalni vodič umre, popotniki pa so v iskanju izhoda in rešitve prepuščeni sami sebi. Že se zdi, da bo pot mimo strašnega »minotavra« pripeljala do rešitve, ko se zgodijo nepredvidljivi obrati. Kaj je torej res in kaj ne, kaj je »minotaver« in kaj, nenazadnje, sam labirint ter kako najti pot iz njega? V pustolovskih zametkih zgodbe se tako skriva vznemirljiva duhovna igra, ki se steka v misel: človek vedno odkrije le tisto, kar je iskal, išče pa le to, kar lahko dobi.
Temni labirint ima v opusu Lawrencea Durrella posebno mesto. Čeprav priljubljen med bralci, kar potrjujejo številni ponatisi vse od izida leta 1947, je dolgo veljal za eno njegovih manj pomembnih del. Toda poznavalci tega velikega angleškega pisatelja – med svetovne klasike se je vpisal z mojstrovino Aleksandrijski kvartet, doslej tudi njegovim edinim v slovenščino prevedenim delom – v njem danes odkrivajo mali literarni biser.

Izid je finančno podprla Izvajalska agencija za izobraževanje, avdiovizualno področje in kulturo – Program kultura.

Zapisali so ...

na vrh strani

Če še enkrat izpostavimo vse odlike tega romana: intrigantne intelektualne teme, slikovita privlačnost divjega otoka z zasneženimi gorami, nenavadni, psihološko in socialno zanimivi karakterji ter svojska zasnova. Kljub določenim pomanjkljivostim, kot je denimo dolgoveznost prvega dela, je Temni labirint prelepo bralsko doživetje.

Valentina Plahuta Simčič, »Lawrence Durrell: Pot po labirintu je blodenje po duši«, Književni listi, Delo, 14. 2. 2012

Preberite odlomek

na vrh strani

Tujka je s prekrižanimi nogami sedela ob ognju, strmela predse in vsake toliko časa iztegnila drobno roko, da bi se pogrela. »Godfrey je govoril, da človek lahko telesno vpliva na svojo okolico. Najbolj smešno pri tem je, da sem kmalu po njegovem odhodu začela opažati, da se sekira ne obrablja. Ne morete si predstavljati, kako pomembno je bilo to orodje za nas v času, ko smo gradili hišo, in kako previdno smo ga uporabljali. Kljub temu ga je bilo potrebno redno brusiti, toda to je bilo Godfreyjevo delo. Odkar je odšel, sekira ni otopela in je vedno enako ostra, čeprav jo, kot vidita, kar precej uporabljam. Potipajte rezilo. Ostro, kaj?« Prijazno je pogledala Elsie Truman in se ji nasmehnila, rekoč: »Naj vas nikar ne skrbi, lepo prosim. Nisem nora.«
Gospa Truman ji je zatrdila, da tega nikakor ni mislila. Z veseljem bi jo še naprej poslušala, toda starka je nenadoma vstala in rekla, da jima bo posvetila v njuno sobo. Iz kota je vzela nekakšno baklo iz zvitega trsja, namočenega v smolo, in ju odpeljala v sobico z dvema posteljama. Okno je bilo zabito z deskami, stene pa so bile pobeljene tako kot v prvi sobi. Bilo je bridko mraz in Elsie Truman je planila v jok. Njen mož se ni prav nič trudil, da bi jo potolažil. Ležal je poleg nje, strmel v strop in kot obseden ponavljal: »Reci kar hočeš, toda meni se zdi vsa zadeva sumljiva. Zelo sumljiva, brez dvoma.« Nazadnje ga je premagala utrujenost in je zaspal, od mraza stiskajoč roke pod pazduhama. Njegova žena je še dolgo v noč bedela in prisluškovala tišini, za katero se je zdelo, da prihaja iz osrčja nekakšne orjaške morske školjke; tu in tam so se slišali tihi glasovi, ki so spominjali na praskanje mišjih krempeljcev ali drobljenje ledenih kristalov pod majcenimi nožicami. Čutila je navzočnost ledenih vrhov tam zunaj, golih v lunini svetlobi, zatopljenih v večno bitko s snegom. Bilo je, kot bi se bila izgubila v sanjah, toda nekje globoko pod naraščajočim občutkom groze se je skrivala slutnja, da je vsa navidezna sovražnost tega sveta zgolj posledica njegove tujosti.
Ko je sredi noči začutila hudo nujo po olajšanju, se je po prstih tipaje prebila v veliko dnevno sobo z ognjiščem. Luna je bila zdaj že visoko na nebu in njen slepeči odsev se je poigraval na svilenih okenskih zaslonih, ki so trepetali v vetru. Ravno ko je hotela odsuniti vhodna vrata, je na najbližjem okenskem zaslonu na svoje veliko presenečenje zagledala senco stare samotne postave. Ženska je sedela na trinožniku zunaj na verandi in zavita v debelo odejo strmela v gore. Glavo je malce nagnila, kot da jo je presenetil nenaden ropot, sicer pa je njena drža odražala nenavaden mir. »Nikar se ne bojte,« je rekla. »Stopite ven, če želite.«
Elsie Truman se je počutila kot majhen otrok, ki so ga zalotili pri prepovedanem dejanju. »Samo za trenutek moram ven,« se je opravičila, dvignila zapah in stopila ven na verando.
Starka je molčala in se ni obrnila. Njen obraz je bil tako zamaknjen, da bi človek mislil, da moli. Elsie Truman je hitro opravila, saj ji ni bilo prav nič do tega, da bi se v tej ledeno mrzli noči zunaj zadrževala dlje, kot je bilo potrebno. Toda ko je stopila nazaj na verando, je zaslišala svoje ime. »Elsie,« je rekla starka. Ni se obrnila; njen pogled je bil še vedno uperjen navzgor, v zasnežene vrhove. »Ja,« je odgovorila gospa Truman.
»Najbrž,« je rekla Američanka, »bi me imeli za noro, če bi vam povedala, da nikoli ne spim.« Zadnje besede je izgovorila počasi in z užitkom. »Vse noči prebedim tu na verandi, a sem kljub temu popolnoma spočita. Prisedite za trenutek, da vam nekaj povem.«
»Mraz je,« je ugovarjala Elsie Truman.
»Samo za trenutek.« Elsie je ubogala in nerodno počepnila k steni. »No,« je rekla starka, ki še vedno ni odmaknila pogleda od visokih zasneženih gora, ki so bile s svojimi nazobčanimi vrhovi v mesečini videti temačne in mrke. »Potipajte moj utrip. Normalen, kajne? Potipajte, kako tople roke in noge imam. Če bi bili zdravnica, bi gotovo rekli, da je moje ožilje v občudovanja vrednem stanju.« Še vedno je govorila s sanjavim, odmaknjenim glasom, kot da je precejšen del njenih možganov zaposlen z nečim drugim. »Spanec,« je rekla nerazločno, »je namenjen utrujenim ljudem. Človek je utrujen, kadar je z njegovim telesom ali umom nekaj narobe, tako kot so športniki utrujeni od prisilne drže.« Elsie Truman si je nestrpno pihala v premrle roke. Ko je pred davnimi leti na londonski tehniški šoli obiskovala predavanja iz biologije, jim tega niso povedali. »Spanec je enako nepotreben kot smrt,« je počasi rekla starka, nato pa z odločnejšim glasom nadaljevala: »Rada bi vam povedala, kaj se mi je zgodilo. Ko je Godfrey odšel – med popoldanskim čajem in večerjo, brez opozorila in brez vsakršne slutnje – je bil občutek zelo čuden, skoraj neprijeten, v nekem smislu pa tudi koristen. Kako naj ga opišem? V temni noči iščemo ključavnico vhodnih vrat. Vendar je ne najdemo. Tako je življenje večine izmed nas. Nato pa ključ nenadoma zdrsne v ključavnico in človek je spet gospodar svoje hiše. Sledi hipni občutek olajšanja in moči. In še nekaj. Ta izkušnja ni bila nič posebnega. Zanjo nisem potrebovala nobenih posebnih sposobnosti razen notranjega miru. Prej nikoli nisem bila zares umirjena. Tu pa sem mirna kot kamen. Elsie, ali me poslušate?«
»Ja.« Elsie Truman je nenadoma zelo pozorno prisluhnila. Američankine besede so ji zvenele nekam nenavadno domače, čeprav marsičesa ni razumela; spomnile so jo popoldneva, ko ji je Campion razodel skrivnost njene notranje lepote, ki ni imela nič opraviti z njeno ljubko zunanjo podobo.
»Še vedno imam v spominu življenje, kakršno je bilo nekoč,« je tiho nadaljevala stara gospa. »Bila sem nekako zunaj vsega, medtem ko danes sodelujem. V nekem novem smislu se čutim povezano z vsem, kar obstaja. Prej sem živela po zakonih morale, kar ni nič drugega kot poskus ustvarjanja vezi z ljudmi. Zdaj pa ne potrebujem več vere in zaupanja v ustaljenem smislu. Sama v sebi, v globini svoje duše (ne kot nekaj, kar mislim ali čutim, ampak kot nekaj kar sem) se ničesar več ne branim in tudi ne izbiram. Zdaj samo še sprejemam. Gre za čisto znanstven pomen besede »ljubezen«. Se sliši neumno? Ali razumete, o čem govorim?«
Ob teh besedah se je v duši Elsie Truman prebudil čudno vznemirljiv občutek domačnosti, kot da bi ji pogovor v zavest priklical globoko zakopane plasti izkustev, ki jih doslej še nikoli ni opisala z besedami. Zdelo se je, kot da je del njene osebnosti prazna, nenaseljena hiša, polna velikega pohištva, pokritega z zaščitnimi prevlekami sprejetih predsodkov, ki se jih niti ni jasno zavedala. »Ne vem,« je rekla v strahu, da se ne bi osmešila. »Neprijetno mi je in sama sebi se zdim neumna.«
»To nikomur nič ne pomeni,« je odgovorila starka, »razen seveda vam. Hotela sem vam le pojasniti, zakaj nikoli ne spim. Kakor tudi, zakaj ne bom umrla, dokler si tega ne bom sama zaželela; dokler ne bom do konca izmerila globine tega sveta. Dokler se ne bom tako rekoč prelila iz tega sveta v naslednjega.«
Elsie Truman je nepremično strmela v odkrušen kamen. »Rada bi vedela več o vsem tem,« je rekla. »Občutek imam, da vem, kaj mislite, vendar se ne znam izraziti. Kako pa ga človek ... kako ste ga ... našli? Občutek, namreč?«
Starka je dolgo molčala in mrščila obrvi, kot bi globoko v sebi iskala nekakšen izvir svojega duševnega stanja. Nazadnje je rekla: »Po dejavni poti prav gotovo ne. Gre za načelo nedejavnosti – človek mora biti globoko v sebi dovolj miren, da postane dovzeten. Občutka ne moreš iskati, če pa se pripraviš nanj, bo prišel in se spustil nate kot nočna vešča. Ne ›iščite in boste našli‹, kot pravi Sveto pismo, ampak ›pripravite se in boste najdeni‹. Bojim se, da vam tega ne znam bolj jasno razložiti.«

© Modrijan založba, d. o. o., 2011

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.