Knjiga

Rimska zgodovina

Jules Michelet»

prevod: Saša Jerele

spremna beseda: Gregor Pobežin

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 160 × 235

strani: 432

vezava: trda

izid: 2013

ISBN: 978-961-241-777-2

redna cena: 36,90 €

modra cena: 9,00 €

vaš prihranek: 27,90 €

na zalogi

Julesa Micheleta poznamo predvsem po neprekosljivi Zgodovini Francije. Toda kot mlad zgodovinar, ki se mu je že nasmihal prevzem zgodovinske stolice na Collège de France, je leta 1831 objavil Rimsko zgodovino. Pravzaprav le njen prvi del, Republiko: obdelal je torej obdobje od začetkov Rima do konca republike. V drugem delu naj bi se lotil rimskega cesarstva, a ga ni nikoli napisal.
Zakaj se njegova Republika bere še danes? Pustimo ob strani, da je izvirnega znanstvenega prispevka v njej malo in da je v delu strnil predvsem najnovejša odkritja svojih nemških sodobnikov, po drugi strani pa se premočno oprl na antične pisce. Ta mladi duh je namreč, razvnet od idealov julijske revolucije, ustvaril novo videnje antične zgodovine, naslanjajoč se na Vicovo filozofijo zgodovine kot napredovanja človeštva. Toda predvsem se je izkazal za odličnega pisatelja. Michelet je znal oživiti duha v mrtvi in omledni učenjaški tvarini in s tem zgodovino Rima modernizirati. Z občudovanjem in grozo, ki jo zbujajo njegovi uvodni geografski opisi, stopimo v območje sublimnega in zgodovina postane izpraševanje mrtvih, sestop v kraljestvo senc. Pripovedi antičnih piscev, na katere se pogosto opira, ta Flaubertov navdihovalec ne poenostavlja, temveč zgošča; intenzivira. Njegovo povzemanje in združevanje postavlja znane epizode v novo luč. Najprej zato, ker ima njegova pisava izjemno evokativno moč: Michelet je pravzaprav slikar, ki zna poskrbeti, da nekaj skrbno izbranih detajlov obudi dogodek, prizorišče, človeka. Romantični neoklasicizem, so temu rekli nekateri. Resda na škodo realističnosti, zato pa v prid širšega razumevanja zgodovine. Ob tem postavlja znano gradivo v nov okvir, ko močno pojasnjevalno vrednost pripiše konfliktu, boju interesov (pozneje se bo temu reklo razredni boj); izvorno dvojnost, ki se hitro prevede v nasprotje med plebejci in patriciji, odkriva že v mitu o Romulu in Remu. A konflikt je zanj tudi dejavnik napredka in univerzalizacije, ki je spremenil Rim v utelešenje vladavine prava.
Michelet je tudi mojster simbolnega branja. Na začetku njegove zgodovine stoji ustanovitev begunskega pribežališča, v katero se je zgrinjalo kar najbolj mešano prebivalstvo, simbol vse rimske zgodovine; konča se s samomorilskim objemom egipčanske kraljice in gada, ki ponazarja zmago Zahoda nad orientalskim prepuščanjem zapeljivi naravi, trenutek, ko je človeštvo vzelo usodo v svoje roke. In čeprav zaradi Micheletovega vizionarskega daru včasih trpi zgodovinska resnica, je zaznamoval rodove poznejših zgodovinarjev. Njegova Republika je ena redkih preglednih sintez, ki se osredotoča na zgodnja obdobja Rima, in kljub znanstveni zastarelosti premore toliko odlik, da opremlja bralca s prvinsko iskro zanimanja in osnovnim orodjem za bolj poglobljena branja.

Slovensko izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

Preberite odlomek

na vrh strani

Gaj Julij Cezar se je rodil v patricijski rodbini, ki naj bi po izročilu izvirala po eni strani od Venere, po drugi strani pa od rimskega kralja Anka Marcija: »Ta rod združuje torej ne samo nedotakljivost kraljev, ki imajo največjo moč med ljudmi,« je Cezar povedal v nagrobnem govoru svoji teti Juliji, »ampak tudi svetost bogov, ki so jim celo kralji sami podložni.« Njegova teta je bila poročena z Marijem. Tako so se v Cezarju strnile raznolike prvine, ki so sestavljale Rim: stara svečeniška stranka, stranka vitezov in stranka Italcev. V času, do katerega smo prispeli v našem pregledu, je slovel samo kot nenavadno zgovoren, razuzdan in drzen mladenič, ki razdaja vse, kar ima, celo samega sebe, med vse, katerih prijateljstvo si želi pridobiti. Tako se je takrat vedla vsa mladina; prav za Cezarja pa sta bili značilni strašljiva razsipnost, ki ga je gnala, da si je brez mere izposojal in razdajal v prepričanju, da bo dolgove poravnala državljanska vojna, – in drznost, s kakršno se je pri sedemnajstih edini pod soncem uprl Sulovi volji. Diktator mu je namreč odredil, naj odslovi svojo ženo. Podobnemu ukazu se je pokoril celo véliki Pompej, tedaj zares mogočen mož. Cezar pa ga ni bil pripravljen ubogati, a ga to vendar ni ugonobilo, kajti njegova usoda je bila mogočnejša od Sule. Vse plemstvo, celo same vestalke so se pri diktatorju zavzele zanj in ga prosile, naj se usmili življenja neposlušnega fanta: »Pa naj vam bo, imejte ga, a vedite,« je dejal, »v Cezarju tiči več kot en Marij!« (Svetonij, Julij Cezar 1)
Cezar pomiloščenja ni sprejel in tudi ubogljivejši ni postal: raje je pobegnil v Azijo. Tam je padel v roke piratom in jih osupljal s svojo drznostjo. Za odkupnino so zahtevali dvajset talentov, pa jim je rekel: To je premalo – dam vam jih petdeset. Toda ko bom svoboden, vas bom dal pribiti na križ. In je obljubo tudi izpolnil. Ko se je vrnil v Rim, si je drznil obnoviti spomenike v počastitev Marijevih zmag. Ko so ga pozneje pooblastili za vodenje preiskave o morilcih, je kaznoval tudi Sulove lovce na glave in se ni oziral na diktatorjeve zakone, ki so te izvzemali. Tako je glasno nastopil kot branilec človečnosti – v nasprotju s stranko, ki je za ceno strašnega prelivanja krvi branila enotnost mesta. Na Cezarja se je lahko obrnil vsakdo, ki je bil zatiran. Takoj ko je prevzel kvesturo, je podprl latinske kolonije, ki so si hotele ponovno izboriti pravice, za katere jih je prikrajšal Sula. Ob prvih dveh priložnostih, ko je nastopil na govorniškem odru, je zagovarjal Grke v pravdi proti dvema rimskima uradnikoma. Pozneje, med strašno vojno, je globoko iz galskih močvar in gozdov odrejal, kako naj na njegove stroške okrasijo javne spomenike v grških in azijskih mestih. Upošteval je barbare in celo sužnje; vzdrževal si je množico gladiatorjev, ki so se bojevali v igrah; vendar jih je dal vedno, kadar je kazalo, da jim gledalci želijo smrt, odvleči iz arene, in med državljansko vojno so bili prav gladiatorji njegovi najboljši vojaki. V starem svetu so bile ženske izključene iz državniškega življenja. Cezar jim je prvi izkazal javne časti, celo mlajšim med njimi: imel je slavilni govor na pogrebu svoje tete Julije in žene Kornelije. Tako je bil Cezar s svojo svobodomiselnostjo, velikodušjem in celo hibami predstavnik človečnosti, ki kljubuje trdosrčnemu in strogemu duhu republike; zatorej je zasluženo postal ustanovitelj cesarstva, ki je odprlo svetu vrata v Rim.
Cezar je bil človečnosti zavezan v dobrem in slabem; Katon pa je bil človek postave. Izviral je iz rodu Katona Cenzorja – robatega Italca, ki se je srdito spopadal z nekim drugim Cezarjem. V Katonu Mlajšem se je gorečna strogost Porcijev prečistila v grškem stoiškem nauku. Sam je v Rimu užival večje spoštovanje kakor uradniki in senat. Na praznovanju floralij je ljudstvo najprej počakalo, da je iz gledališča odšel Katon, šele potem je prosilo za nedostojni ples.
Njegovi sovražniki niso vedeli, kaj naj bi v takšnem možu sploh grajali, zato so ga obsipavali z malenkostnimi očitki: ga obtoževali, da po večerji pijančuje – čeprav ga niso nikdar videli pijanega; da vedno goni svojo – v resnici pa je bil le nekoliko gluh; da je vzkipljiv – ko ga je vse tedanje dogajanje upravičeno jezilo; in nazadnje, da je preveč varčen. Cezar je v svojem Antikatonu škodoželjno zatrjeval, da je Katon po zažigu bratovega trupla presejal pepel skozi sito, da bi prišel do stopljenih koščkov zlata!
Očitek, ki si ga je Katon zaslužil, je letel na njegovo slepo neizprosnost, na njegovo zagrizeno navezanost na preteklost, ki mu je preprečevala, da bi razumel svoj čas; in na šopirjenje s kiničnimi nazori, s katerimi je rad zaradi drobnarij izzival ljudstvo, med katerim je živel. Tudi ko je bil pretor, se je po forumu sprehajal brez toge, ogrnjen le v preprosto tuniko in bosonog kot suženj – in takšen je zasedal tudi na sodišču.
V dolgem boju za svobodo domovine Katon sprva ni imel za nasprotnika Cezarja, temveč bogatega Krasa in mogočnega Pompeja. Prvi je pod Sulovo vladavino in predvsem po zaslugi njegovih proskripcij povečal svoje premoženje s tristo na sedem tisoč talentov; domišljal si je, da bo prej ali slej pokupil ves Rim. Kras je, piše Plutarh, nadvse užival v pomenkih z Grkom Aleksandrom. Jemal ga je s seboj na podeželje; za potovanje mu je posodil klobuk, ko pa sta se vrnila, je pokrivalo vedno terjal nazaj. Nobene bojazni ni bilo, da bi takšen človek kdaj zagospodaril svetu.

© Modrijan založba, d. o. o., 2013