Knjiga

(Samo)upravljanje intelekta

Družbena kritika v poznosocialistični Sloveniji

Jure Ramšak»

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 160 × 235

strani: 312

vezava: trda

izid: 23. 3. 2019

ISBN: 978-961-287-110-9

redna cena: 32,90 €

modra cena: 12,00 €

vaš prihranek: 20,90 €

na zalogi

Monografija dr. Jureta Ramšaka (Samo)upravljanje intelekta je najbrž prvo zgodovinopisno delo, ki na Slovenskem na osnovi virov bistri pogled na tako imenovana svinčena leta. To so leta po odjugi vlade Staneta Kavčiča. Leta, ki so še živo v spominu. Še več, takšne ali drugačne interpretacije takratnih dogodkov, povezanih s kritiko režima, dandanes nemalokrat služijo za dnevno politično rabo.
Avtor oporečništvo v Sloveniji postavi v širši časovni in geografski okvir, tudi jugoslovanskega. Fokus je usmeril na oporečniške posameznike in skupine ter reakcije komunistične oblasti oz. represivnega aparata. Prave, organizirane opozicije niti ni bilo. Zato je družbeno kritiko v poznem socializmu v Sloveniji, tudi z ekscesnimi situacijami, kot pravi recenzent dr. Peter Vodopivec, predočil glede na vsebinske poudarke (Kritika socialističnega humanizma, Sociološka kritika samoupravljanja, Kritična teorija družbe, Meščansko-demokratska in nacionalna kritika, Kritika položaja vernikov in verskih skupnosti), pri čemer je jasno, da so avtorji obravnavanih kritičnih besedil in ocen posamezniki, intelektualci, ki se večinoma ne povezujejo v skupine, temveč nastopajo vsak zase, vsak s svojimi stališči. Avtor tako obširneje predstavlja in analizira razmišljanja in polemične razprave Dušana Pirjevca, Tarasa Kermaunerja, Marjana Krambergerja, Veljka Rusa, Vladimirja Arzenška, Franceta Bučarja in Tineta Hribarja ter nekaterih drugih sodelavcev tedanjih kulturnih revij, hkrati pa tudi Edvarda Kocbeka, Franca Miklavčiča, Viktorja Blažiča, Borisa Pahorja, Alojza Rebule in drugih. Posebej obravnava študentsko gibanje ter cerkveno in laično kritiko položaja vernikov in verskih skupnosti ter vprašanja domnevno svetovnonazorsko nevtralnega šolstva in državljanskih pravic vernikov.

Preberite odlomek

na vrh strani

Pomenljive podatke za ugotavljanje odnosa oblasti do družbene kritike, ki na konkretnih primerih dokazujejo doslej predstavljene značilnosti, lahko najdemo v sistematičnem Pregledu nekaterih kulturnih delavcev 76 posameznikov (med njimi je skoraj četrtina članov ZK), delujočih na področju kulture ter izobraževanja in znanosti, ki so »tako ali drugače javno opozicijsko ali sovražno nastopali proti naši družbenopolitični ureditvi ali politiki ZK«; pregled je oktobra 1977 sestavil verjetno SDV. Posameznike, med katerimi prevladujejo univerzitetni profesorji in svobodni kulturni delavci, so razdelili v tri skupine glede na stopnjo njihovega nasprotovanja družbenopolitični ureditvi in politiki ZK. Za prvo skupino, v kateri je bilo 51 oseb, so predvidevali, da bi jih družbenopolitične organizacije »prek konkretnega angažiranja lahko animirale za aktivnost na platformi SZDL oziroma ZKS«, skratka, da jih je mogoče kooptirati v delovanje sistema. Na drugo skupino 21 oseb »v vicah« bi družbenopolitične organizacije še vedno lahko vplivale, vendar bi jih bilo treba še nadalje spremljati tudi prek SDV. »Odpisane« pa so bile »zgolj« štiri osebe v zadnji skupini, o katerih so bili sestavljalci prepričani, da jih mora spremljati predvsem SDV.

Analitiki SDV, ki so ob pomoči stalnih prisluhov in drugih vrst nadzora poznali vsako podrobnost pogovorov na ljubljanski Veselovi ulici 8, kjer je bilo Kocbekovo stanovanje, so ocenjevali, da je strukturi krščanskih socialistov in njihovih somišljenikov sodelovanje v NOB omogočalo razmeroma dober vpogled v nekatera družbenopolitična snovanja, vezanost na tujino, zamejstvo in emigracijo pa različne zorne kote za ocenjevanje in tudi lastno vključevanje v te tokove. Ampak ne glede na možganski trust, katerega stičišče je bila Veselova ulica, je bilo do zasnove kakršnekoli organizirane alternativne opozicijske dejavnosti v tistem trenutku še zelo daleč, ali kot sta še konec sedemdesetih let v varstvu neozvočenega avtomobila hipotetizirala dva nepomirjenca z vladajočim režimom, Franček Križnik in Vinko Ošlak: »Recimo: postaviti oblasti pred dejstvo, da je ustanovljena nova Slovenska ljudska stranka, ki jo utemeljuje 50.000 podpisov. Prvič: dobili ne bi niti petdeset podpisov. Drugič: tudi ko bi se podpisali vsi živi in mrtvi Slovenci, oblast ne bi niti trenila.«

© Modrijan založba, d. o. o., 2019