Pari

V romanu Denar od Hitlerja vzporedno odkrivamo dve zgodbi iste junakinje. Ena se dogaja leta 1945, druga pa 2005. Šestnajstletna Gita se po vojni iz koncentracijskega taborišča vrne v rodno vas. V hiši svojih staršev naleti na tuje ljudi, v vasi pa vlada obsedno stanje – ljudje so vzeli oblast v svoje roke in Giti komaj uspe odnesti celo kožo. Čez šestdeset let, v času po sprejetju zakona o denacionalizaciji, se protagonistka v rojstni kraj vrne kot častitljiva doktorica Lauschmannova v spremstvu odvetnika.

V romanu Po volčje živalski svet s svojo totalno poezijo in homogenostjo volčjega presega predvidljivo človeškost. Tudi tukaj gre za spoj in soobstoj starega in novega, za iskanje harmonije v podeželskem okolju in njegovem koloritu, za duhovno zorenje, za predajanje modrosti iz roda v rod, za konglomerat totalne sedanjosti, ki se razpreda v preteklost in prihodnost in posrka vase vse vidike in razsežnosti bivanja ter vsa duhovna obzorja.

Beguni so bili sekta ruskih starovercev, ki so verjeli, da se lahko pred zlom in hudičem, ki preži iz sleherne navezanosti, obvarujejo samo z nenehnim begom. Begunska – spremenljiva, nestalna, v nenehnem gibanju in seljenju – je pravzaprav vsa moderna civilizacija. Smo potemtakem beguni mi vsi? Stalni popotniki in nezakoreninjena bitja, moderni nomadi, ki poseljujejo letališča sveta?

Nekega dne v bližnji prihodnosti se skozi Gdansk, v katerem je zrasla islamska univerza in divjajo bombni napadi, mladostni prijatelji in znanci slikarja Mateusza peljejo v gledališče, kjer se bodo fotografirali kot modeli za apostole na njegovi sliki zadnje večerje.

Rosie Carpe (2001) je sedmi in najbrž najlepši roman Marie NDiaye: prvine, ki jih srečujemo v vseh njenih delih, se tu združijo najbolj posrečeno in v najbogatejšo prispodobo. Pisala ga je pet let in si z njim prislužila nagrado Fémina, ki so ji jo podelili z večino glasov v prvem krogu.

Knjiga Nižji angeli (1999) je zbirka 49 med seboj povezanih in prepletenih povedk. Pripoveduje jih osrednji pripovedovalec, ki prehaja iz ene osebe v drugo in tako skozi nenavadno optiko, nekakšno občečloveško dušo, postopoma sestavlja antiutopičen mozaik prihodnosti.

Roman Ni dežela za starce ima preprosto, a hkrati brutalno učinkovito zasnovo. Pripoved uokvirja nekakšen dnevnik šerifa Bella, osrednji lik pa je mladi Llewelyn Moss, vietnamski veteran, ki večino svojih dni preživi na lovu na vedno občutljivem puščavskem koncu ameriško-mehiške meje.

Quoylu se končno nasmehne sreča, prinese mu ljubezen, službo in dve hčerki. A je le kratke sape in sledi ji hudo črn scenarij. Takrat se pojavi teta Agnis, ki življenje zasuče v povsem drugo smer: pregovori ga, da se skupaj odselijo v Novo Fundlandijo, deželo njihovih prednikov.

Pripovedovalec, štiriinosemdesetletni letni veteran Rdeče armade, leta 2004 odpotuje v gulag, kjer je bil po drugi svetovni vojni po naključju zaprt skupaj s svojim polbratom. Na potovanju obuja spomine ter se znajde na stičišču preteklih in sedanjih izkušenj, ki jih beremo v obliki dolgega pisma njegovi posvojenki. Podobno stičišče je bila nekdaj Hiša srečanj – baraka v taborišču, namenjena zakonskim obiskom, v kateri sta se za nekaj ur srečala dva svetova, zunanji in taboriščni.

Skrivnostna tujka se pojavi na vratih družine Smart, ki navidez preživlja mirne podeželske počitnice, in se opraviči, ker je pozna. Potem se začnejo dramatične zgodbe družinskih mimobežnosti, ki jih naključna gostja opazuje, rešuje, se jim posmehuje in jih morebiti celo razume. Naključnost je bistvo čisto pravega romana, ki pa ga hkrati sestavljajo nadvse domiselne serije variacij iz buñuelovske absurdnosti.