E-novice

Literarne nagrade »

Pisatelj Drago Jančar je za roman To noč sem jo videl prejel nagrado Kresnik 2011.

Knjižni program 2012 »

Predstavljamo okoli 40 knjig, ki pri Modrijanu izidejo do konca leta 2012.

Zapisali so ...

Galimberti ne pelje bralca lahkotno skozi tekst, ta se ves čas spotika ob protislovjih in bolečinah, ki mu jih avtor pojasnjuje, ga napeljuje na razmišljanje in mu sugerira smeri iskanja rešitev. Padec gospodarske rasti ...

Umberto Galimberti

Miti našega časa

Prelistajte knjigo

Odločitev za nakup bo gotovo lažja, potem ko boste prelistali nekaj strani knjige.

Drago Medved

Vinske bravure

Barbara Lenarčič

Voščilo je najlepše darilo

Steve Jenkins

Žive barve

Bojan Arzenšek, Bogdan Tratnik, Božo Malovrh

Slovenski gobarski vodnik

Bogdan Novak, Simon Lenarčič

Kuharska enciklopedija

Mateja Jeraj, Jelka Melik

Ljubljana

Željko Kozinc

Okrog Ljubljane

Tom Turk

Pod gladino Mediterana

Lejla Kažinić Kreho

Prehrana 21. stoletja za ženske

Vida Petrovčič

70 najboljših receptov za hujšanje

Povezave

Euroman»

Kuharska enciklopedija»

Modrijanova knjigarna»

Bukla»

Pogledi»

Poteze

Razvrsti po: datumu objave abecedi

v košarico

Pač mulca »

Patti Smith »

»Jezus je umrl za grehe drugih, za moje ni.«

Patti Smith je leta 1989 Robertu Mapplethorpu, preden je umrl zaradi aidsa, obljubila, da bo napisala njuno življenjsko zgodbo. Dvajset let pozneje je obljubo uresničila, in nastala je očarljiva, skoraj romantična zgodba o vzponu dveh umetnikov, ki bi skoraj ne mogla biti bolj različna, pa vendar sta ju umetniško stremljenje in New York za vselej povezala.
Robert Mapplethorpe (1946–1989), umetnik, fotograf, Pattijin ljubimec in prijatelj, je bil najpomembnejša oseba v njenem umetniškem življenju. Spoznala sta se kot dvajsetletna pribežnika v Brooklyn, julija 1967. V želji, da bi uspela kot umetnika, sta se komaj prebijala, pogosto celo stradala, če pa že nista bila lačna, jima je vedno zmanjkalo denarja za vse tiste umetniške radosti, po katerih sta hrepenela.

več »

v košarico

Kolimske zgodbe »

Varlam Šalamov »

»Delo je stvar časti, slave, srčnosti in junaštva.«

Kolimske zgodbe je Šalamov pisal v letih 1954–1965; prvič so bile objavljene leta 1978 v Londonu, leta 1981, po nagradi francoskega Pena, pa so postale svetovna uspešnica. Nastajale so tako, kot je nastajala njegova poezija: »… Ni pesmi brez usode, brez majhne tragedije. Samo največja odkritosrčnost, najvišje dajanje, kaplja čiste krvi lahko rodijo pesem,« je zapisal v refleksijah Poezija je univerzalni jezik. Nazadnje so se sestavile v več kot 900 strani črtic, literarnih portretov, filozofskih novel, traktatov, pričevanj, refleksij o taboriščnih nraveh; avtobiografski pripovedovalec portretira usode kaznjencev in rabljev iz kolimskega pekla – čekiste, inženirje, profesorje, stare boljševike, kmete, tatove – z močno stilizirano pripovedjo, polno zaporniškega žargona. So »ogledalo, ki odseva dno taboriščnega sveta … drugega sveta, sveta, v katerem velja zakon: ti umri danes, jaz jutri, sveta brez morale,« je o njih zapisal Mihail Geller. Andrej Sinjavski pa jih je označil za »priročnik o odpornosti človeškega materiala«, ki s »pošastnim realizmom« kaže nepolepšano resnico o sovjetskih gulagih.

več »

v košarico

Ženske »

T. C. Boyle »

»Zakoni in pravila so zasnovani za povprečneže.« (Frank Lloyd Wright)

Vsebina romana je zasnovana na življenju enega izmed največjih arhitektov 20. stoletja. Avtor se loteva zapletenega osebnega in poklicnega življenja znamenitega in nadvse samosvojega arhitekta Franka Lloyda Wrighta, ki ga svet pozna zlasti po poslopju Guggenheimovega muzeja in hiši Fallingwater, postavljeni na slapu, poznavalci pa še po številnih drugih arhitekturnih mojstrovinah.
Okvirno zgodbo zapisuje Wrightov fiktivni japonski učenec, izrisuje pa se zlasti skozi oči štirih žensk, ki so usodno zaznamovale njegovo življenjsko pot: predane Catherine Tobin, samosvoje, mamilom vdane kiparke Maude Miriam Noel, feministke Mamah Borthwick Cheney in črnogorske plesalke Olgivane Lazović Miljanov, ob kateri se je ustalil in z njo ostal vse do smrti.

več »

v košarico

Ljubezen in izgnanstvo »

Avtobiografska trilogija

Isaac Bashevis Singer »

»Umetnost v najboljšem primeru ne more biti nič več kot sredstvo, da za trenutek pozabiš na človeško polomijo.«

Posebna perspektiva, iz katere Singer zre na sodobnost, je pravzaprav pogled srečneža, ki mu je uspelo pobegniti (holokavst, denimo, v njegovih spominih in pripovedništvu nasploh igra omejeno vlogo). Pisatelj se v osnovi pretežno drži doživetega, čeprav se, kot bi ponavljal Horacija, izrecno zaveda svoje dolžnosti, da bralca pritegne in tudi zabava, kar mora doseči z zapletom, z zgodbo. Kot srečni ubežnik je imel privilegij, da se je mogel prepustiti notranjim bojem, mogel pa je tudi naslikati obsežno podobo judovske kulture od vsakdanjega življenja do njenih mističnih razsežnosti. Judovstvo kot kultura je ob vsem zanimanju, ki ga je vzbudilo v dvajsetem stoletju izvoljeno ljudstvo s svojo tragedijo, ostalo v ozadju, na splošno ga razumemo površinsko (značilno je moral Singer neštetokrat, celo ob podelitvi Nobelove nagrade, razlagati, zakaj piše v jidišu – kot da bi bilo kaj čudnega pisati v materinščini).

več »

v košarico

In stoletje bo zardelo »

Kocbek, življenje in delo

Andrej Inkret »

»Kar se je zgodilo, se je po skritem nedoumljivem nareku zgodovine moralo zgoditi.«

Enfant terrible slovenskega kulturno-političnega življenja. Edvard Kocbek, morda ena najkontroverznejših slovenskih osebnosti 20. stoletja. Bil je človek, besedni umetnik, politik, mislec in, tako kot vse vélike osebnosti, tudi vizionar. Njegova življenjska zgodba je razburljiva še danes, besedila aktualna za vse čase, njegova zapuščina še vedno ne povsem izčrpana, literarna in politična zgodovina pa do danes prav tako nista dali Kocbekove biografije.
Knjiga In stoletje bo zardelo je prva biografska knjiga o Edvardu Kocbeku. Avtor Andrej Inkret se je pri opisovanju Kocbekovega življenja striktno, natančno in nepristransko oprl na vso razpoložljivo dokumentacijo, na Kocbekove knjige, pesmi, novele, članke, avtorefleksije – predvsem na tisoče strani njegovih dnevniških zapiskov – kakor tudi seveda na dokumente in pričevanja o njegovem življenju in delu …

več »

v košarico

Govori, spomin »

Premlajena avtobiografija

Vladimir Nabokov »

»Barvasta spirala v stekleni kroglici, tako vidim svoje življenje.«

Nabokov je svoje silno hrepenenje po minulem času, ruskih prostorjih, izginulih predmetih in preminulih osebah prekvasil v umetnost, tudi v avtobiografijo Govori, spomin, kjer mu je odvzel neposreden čustveni naboj oziroma ga je, mojstrsko posnemajoč sposobnost mimikrije njemu tako ljubih metuljev, skril v umetelno, spiralno zgradbo celotnega dela in filigransko izpisana posamična poglavja. Zdi se, da želi – tako kot žuželke, katerih »varovalni mehanizem je izpopolnjen do točke mimetične pretanjenosti, razkošnosti in potratnosti« – z bleščečo, dovršeno »površino« preslepiti bralca, da se pod njo ne skriva bolečina ob izgubi, da jo je pretvoril v igro – igro besed, spominov, barv, cerebralnih premetov.

več »

v košarico

Avtobiografija »

Zgodba o mojih eksperimentih z resnico

Mohandas K. Gandhi

»Iskalec resnice mora biti ponižnejši od prahu.«

O »očetu indijskega naroda« je znanega in napisanega že mnogo, zato je njegova avtobiografija toliko bolj dragocena. V njej namreč opisuje leta svojega otroštva, mladosti in začetke »eksperimentov«, od razvoja konceptov satjagrahe (nenasilni upor) in ahimse (nenasilje) do prehranjevalnih praks in spolne vzdržnosti. Njegova pripoved ni le dragocen dokument časa, temveč nudi tudi vpogled v začetne temelje njegovega političnega delovanja, ki je dobilo svetovne razsežnosti, velik vpliv pa ima še danes.

več »