Knjiga

Leto mine, dan nikoli

Dnevnik nekega kaznjenca

Žarko Laušević»

prevod: Lili Potpara

spremna beseda: Esad Babačić

naslovnica: Branka Smodiš

format: 135 × 220

strani: 324

vezava: trda, ščitni ovitek

izid: 2013

ISBN: 978-961-241-701-7

redna cena: 34,50 €

modra cena: 32,77 €

vaš prihranek: 1,73 €

na zalogi

Knjigo Leto mine, dan nikoli (Godina prođe, dan nikad) je na podlagi svojih zaporniških zapiskov napisal Žarko Laušević, v drugi polovici osemdesetih eden najbolj perspektivnih in nadarjenih mladih igralcev bivše Jugoslavije in pozneje novonastale federacije. Med liki, ki jih je upodobil, se ga večina gotovo spomni kot Šiljo iz kultne jugoslovanske nadaljevanke Sivi dom, ki jo je beograjska televizija posnela v letih 1984–85, ali kot partizanskega poročnika iz filma Oficir z vrtnico (1987) – za vlogo je bil nagrajen s puljsko Zlato areno. Toda leta 1993 se mu je sredi blesteče igralske kariere življenje nenadoma obrnilo na glavo. V Podgorici je bil namreč vpleten v pretep, v katerem je v samoobrambi ubil dva fanta in enega huje ranil. Tragedija je sovpadla s krvavim razpadom Jugoslavije, ki ga je od leta 1993 naprej Laušević preživljal v zaporu. Avtorjevo doživljanje časa – osebnega in družbenega – se tako odvija skozi neusmiljeno izkušnjo zapora, ki mu vseskozi botruje preizpraševanje krivde in krivice.
Leto mine, dan nikoli utripa v ritmu avtorjevega osebnega doživljanja, neposredno. Zdaj se bode s spominom na sam usodni dogodek, potem izdela mini študijo sojetnikov in celice, se pozabava iz zaporniških okoliščin, zateče v spomine na mladost ali kakšen anekdotičen dogodek iz igralskega sveta, včasih zabeleži le droben detajl ali miselni preblisk, drugič skoraj esejistično razpreda o različnih temah (in tako denimo pride do ene najbolj izvirnih definicij svobode: promenada lastne golote!), ne izogne pa se niti najbolj ranljivim ali tabuiziranim intimnostim.
Med temi pripovednimi skoki, ki jih povezuje kronološki potek, spretno slogovno krmari, besedilo pa kljub breznu, kamor ob težki preizkušnji znova in znova strmoglavlja, večkrat prešpika z odlično ironijo in humorjem. Lauševićeva pretresljiva iskateljska knjiga, ki je v državah bivše Jugoslavije zbudila veliko zanimanja tako med bralci kot kritiki, v Srbiji pa postala celo najbolj prodajana knjiga zadnjih nekaj desetletij, tako iz nenavadnega zornega kota odslika neko izgubljeno preteklost, osebno tragedijo ter sam razpad Jugoslavije, njen pisec pa se izkaže za avtorja, ki ima poleg igralskega tudi velik literarni talent.

 

»Ne morem ven. Niti iz sobe niti iz sebe.«

ZADNJI IZVODI!

Preberite odlomek

na vrh strani

Vame se je naselila nekakšna čudna ravnodušnost. Zunaj je jesen, morda zima, mene pa ni tam. Jaz sem notri. A tudi to ni več pomembno. Naenkrat nič več ni pomembno.

Hladno je. »Ogrejte sebe, ne pa sobe,« svetuje nekdo. Poskušam početi kar koli. Že dva dni se mi izmika vse, česar se lotim. Občutek, znan tudi s svobode. Občutek praznine, dolgčasa in brezvoljnosti.
Pisal bi, a svinčnik beži pred zlorabo.
Potem bi kaj risal, a me je groza začetka, vedno slabega začetka.
Rad bi komu sestavil pismo, a nisem odposlal niti tistih že napisanih, zato dvignem roke.
Pospravil bi celico, a je videti pospravljena, zato bi jo zgolj razmetal.
Bral bi kakšno knjigo, a se ne morem vživljati v nove usode.
Pogovarjal bi se z vrtnicami, ki sem jih utrgal pred nekaj dnevi, a nocoj nisem razpoložen za flirt.
Poslušal bi kakšno dobro glasbo, a na radiu ne nehajo z novokomponirano. In ni mi do tega, da bi vstavil kakšno znano kaseto.
Vzel bi lexilium in zaspal, a je ura šele sedem – zbudil se bom opolnoči in ugotovil, da sem zapornik v Spužu, kar je zelo grozen občutek.
Pisal bi sodniku Mirašu Radoviću, a on ne bi ničesar razumel, zato tudi tega ne bom naredil.
Šel bi se kopat, a ni nikogar, ki bi mi odprl vrata.
Tolkel bi po vratih, a tega v zaporu nisem še nikoli naredil, zato tudi nocoj ne bom.
Pogovarjal bi se sam s sabo, a mi ni, da bi poskušal preglasiti turbofolk z radia.
Izklopil bi radio, a tudi to zahteva določen napor, v resnici pa bi bilo to antidejanje.
»Bog daj, da bi ji odpadle roke,« preklinja neka estradnica na radijskih valovih, jaz pa bi se smejal, a mi niti do tega ni.
Brcnil bi spečega ščurka pri vrhu levega stranskega zidu, a to vključuje resen trud, poznavanje osnov planinarjenja in problem umazanega podplata.
»Nocoj bom pil do smrti!« svojim jetrom grozi neki drug umetnik z radia, jaz pa se bom morda vseeno odločil, da uporabim čevelj. Ali kar oba. Enega za ščurka, drugega pa za Radio Črne gore. To lahko mirno naredim od tod, leže. Če zgrešim, imam še vedno pri roki superge, potem pa lahko kot poslednji naboj izkoristim še to knjigo. S tem bo morda pridobila težo, zaradi ščurka. In upravičila svoj obstoj.
Lahko bi prižgal cigareto, a slišim, da je kajenje škodljivo. Vseeno si jo že hočem prižgati, ko z radijskih valov zaslišim nov hit:
»Potrebujem kozarec pijače.« Zdaj niti kadil ne bom, ker me je umetnik spomnil na nekaj, kar bi mi v tem trenutku prijalo.
»Prvi, drugi, tretji kozarec, ne vem jim več števila ...« hrešči najnovejši dosežek našega folka.
Lahko bi se po vsem telesu namazal z autanom in se učinkovito zaščitil pred komarji, a kot zakleto ni nikjer nobenega.
Nocoj nič ni tako, kot bi moralo biti.
Dorisal bi svojo roko, kako objema Duka, a bi se potem povsem vklopil v štimungo melosa, ki prihaja do mene z valov črnogorskega radia, zato se pokrijem z odejo, da bi se zavaroval pred prihajajočim valom hladu.
Bliža se osma ura, zato zamisel o spanju, z lexiliumom ali brez, postaja čedalje privlačnejša in nekako najmanj naporna. A bi bilo treba glavo položiti tja, kjer so zdaj noge, in obratno, pri čemer bi moral deložirati organ po organ. Je noga organ? Organ čutila hoje. Glava? Organ čutila blodnosti. Ko rečem blodnost, mislim na bloditi. Organ čutila privoljenja. Čutila živciranja. In blebetanja. Striženja in umivanja.
Če je zagrobno življenje tako dolgočasno kot tole zaporniško, potem sploh ne bom umrl.
Že zdavnaj se je stemnilo. Pišem pri škilasti zaporniški svetilki. Pred menoj je ugasnjena sveča. S sokolom iz voska na ramenu. Sokol ima dolgo pelerino. Stenj sveče sokolu nekaj šepeta. Nekaj, česar smrtniki ne morejo razbrati.
Ena od treh vrtnic se je nagnila nad tole moje (zajebavanje, mučenje, pisanje), kot da me izziva – ali pa samo ljubosumno vohuni. S svojimi cvetnimi lističi joče po meni. Nad svojo usodo. Ali mojo? Zraven nje sta tudi molčeče in starikavo granatno jabolko in banana. Granatno jabolko ima krono kraljev iz pravljic, banana pa – Titove pege, ko se je vračal iz Havane.
Fjodorja Mihajloviča nekaj dni ni bilo na fotografiji. Enostavno ni mogel zdržati in je nekam odšel. Jaz bi tudi. Danes je spet tu. Jezen, a spočit, bi rekel. Kot da je malo zardel. Se je stara baraba prejšnje dni kje kurbal? Pa sva se izrekla za abstinenco (celo on je predlagal celibat). Nisva zdržala, dragi Fjodor!
Kot v prekinjeni šahovski partiji po štiridesetih odigranih potezah razmišljam, kaj bo jutri odigral ... sodnik.

© Modrijan založba, d. o. o., 2013