Knjiga

Pač mulca

Patti Smith»

prevod: Jure Potokar

spremna beseda: Peter Lovšin in Gregor Bauman

naslovnica: Branka Smodiš

fotografije: Robert Mapplethorpe idr.

format: 135 × 220

strani: 312

vezava: trda, ščitni ovitek

izid: 2011

ISBN: 978-961-241-585-3

redna cena: 37,10 €

modra cena: 35,24 €

vaš prihranek: 1,86 €

na zalogi

»Jezus je umrl za grehe drugih, za moje ni.«

Patti Smith je leta 1989 Robertu Mapplethorpu, preden je umrl zaradi aidsa, obljubila, da bo napisala njuno življenjsko zgodbo. Dvajset let pozneje je obljubo uresničila, in nastala je očarljiva, skoraj romantična zgodba o vzponu dveh umetnikov, ki bi skoraj ne mogla biti bolj različna, pa vendar sta ju umetniško stremljenje in New York za vselej povezala.
Robert Mapplethorpe (1946–1989), umetnik, fotograf, Pattijin ljubimec in prijatelj, je bil najpomembnejša oseba v njenem umetniškem življenju. Spoznala sta se kot dvajsetletna pribežnika v Brooklyn, julija 1967. V želji, da bi uspela kot umetnika, sta se komaj prebijala, pogosto celo stradala, če pa že nista bila lačna, jima je vedno zmanjkalo denarja za vse tiste umetniške radosti, po katerih sta hrepenela. Patti se spominja, kako sta si lahko privoščila samo eno vstopnico za muzej, in tako je tisti, ki je vstopil, drugemu podrobno poročal o vsem, kar je videl. Kljub temu sta ves čas ustvarjala, on kolaže in instalacije, ona risbe in pozneje zlasti poezijo. Navdih sta najpogosteje našla drug pri drugem.
Zgodba je napisana neposredno in brez olepševanja. Je pripoved o svetu, ki je oddaljen samo dobrih štirideset let, pa vendar se zdi svetlobna leta daleč, pripoved o danes mitičnih in za marsikoga čarobnih šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja s celo galerijo slovitih osebnosti (Jimi Hendrix, Janis Joplin, Jim Morrison, Andy Warhol ...), ki so zaznamovale zgodovino glasbe pa tudi popularne kulture nasploh. Pač mulca (Just Kids) je ganljiva ljubezenska zgodba, ki se prične z naključjem (ali pa naj to imenujemo usoda), ki je povezalo Patti in Roberta, da sta postala cimra, prijatelja in ljubimca, predvsem pa navdih drug drugemu, in se konča kot elegija, kot poklon mrtvemu prijatelju.
Pač mulca je dosti več kot še ena avtobiografija umetnice in opis romantičnega boemskega življenja v mladosti, je tudi ena najboljših in najbolj berljivih knjig o tem, kako postati umetnik.
V knjigi je objavljenih več kot 30 fotografij.

_______

AMERIŠKA DRŽAVNA NAGRADA ZA KNJIŽEVNOST 2010

_________

Patti Smith o knjigi Pač mulca (New York Public Library)

Zapisali so ...

na vrh strani

Patti Smith je seveda eno kultnih glasbenih imen, poleg njene nezgrešljive androginske pojave in premišljenega imidža, ki mu v Mulcih posveča veliko pozornosti, so za to nedvomno zaslužna tudi besedila njenih pesmi. O njenem ukvarjanju s francoskim simbolizmom, o zanimanju za eksotične, orientalske kulture, o navezavah na evropske in od evropskih navdihnjene literate, recimo od Blaka do Burroughsa, pa več zvemo ravno iz te ganljive, do kolegov izredno spravljive in pomirjene proze, ki je eno samo pričevanje o lastnem zaupanju v brezkompromisno kreativnost in v svojo zrcalno podobo, ki jo potem, po njegovi smrti, očitno zamenja soočanje s spomini nanj. In pisanje.

Matej Bogataj, »Odraščanje v umetnika«, Mladina, 7/17. 2. 2012
_______

Zdi se, da je knjiga o »mulcih«, Patti Smith in Robertu Mapplethorpu, ena tistih, ki so preprosto morale biti napisane. Ne le zaradi tozadevne avtoričine obljube Mapplethorpu ob njegovi smrtni postelji, ampak tudi zaradi narave spominov, ki so jo spočeli. Ti so namreč takšne vrste, da močno žgejo, zato jih je težko držati le zase in jih je skoraj nujno deliti.
[...]
Smithova sicer ni vrhunska pisateljica, prej bi lahko rekli, da je povprečna pisateljica z nadpovprečnim življenjem, a vsekakor je dragocena in iskrena pričevalka o ljudeh in dogodkih, ki si takšno pričevanje še kako zaslužijo. V knjigi je nekaj posrečenih, učinkovitih mest in stavkov, nekateri se zdijo spontani, drugi plod avtoričinega opaznega truda. Nekako na tretjini besedila se vanj prikrade nekaj monotonosti, ponavljanj. A to konec koncev ni preveč moteče in skupnega vtisa ne spremeni.
Gre za pomembno delo in pomembno je tudi, da smo slovensko izdajo dobili tako hitro, le leto po izidu izvirnika. Tako avtorica kot Mapplethorpe sta namreč pri nas dovolj znana in spoštovana, da bralcev knjigi ne bi smelo manjkati. Oba poznamo že dolgo, Mapplethorpove fotografije pa smo si pred dobrima dvema letoma lahko ogledali tudi na obsežni razstavi v Ljubljani. Smithova je pri nas gostovala pred kakšnimi ducat leti, njenega koncerta v Križankah se sicer ne spominjam prav dobro, kar pa ne pomeni nujno, da je bil zanič. Knjiga je bila v Ameriki že nagrajena, a mislim, da si avtorica bolj kot nagrad želi odprtega, naklonjenega bralstva. Našo izdajo spremljata dve spremni besedi, ki se ukvarjata predvsem s Smithovo, z Mapplethorpom pa le mimogrede. Za boljšo informiranost bralcev, bi bilo koristno nekaj več besed nameniti tudi temu nežnemu fotografskemu hudičku.
Knjiga je opremljena z domiselnim zaščitnim ovitkom, ki ga je mogoče razgrniti in uporabiti kot poster.

Vladimir P. Štefanec, »Več kot zgodba o neki bližini«, Pogledi, 7. 2. 2012

_______

Pač mulca pesnice in glasbenice Patti Smith, govorimo o nečem povsem drugem: o odlično napisani biografiji Patti, Roberta Mapplethorpa in njunega New Yorka konec šestdesetih in v sedemdesetih.
/.../
Toda Pač mulca nikakor ni zapis o revnih, nerazumljenih, genialnih umetnikih, ki jih nahrani že Rimbaudova pesem ali pogled na Modiglianija. Potem ko sta se kot par razšla, nekaj časa tavala po svoje (Mapplethorpe med drugim v iskanju svoje prave spolne identitete) ter bila zaradi tega dokaj nesrečna, sta si obljubila, da ne bosta nikoli več zapustila drug drugega, dokler ne bosta vedela, da lahko ostaneta sama. Začelo se je obdobje bivanja v legendarnem hotelu Chelsea, ki se pri Smithovi bere kot hommage.
Tam so se družili bolj ali manj znani umetniki, večinoma brez denarja, ter si pripovedovali zgodbe, brali pesmi, muzicirali, se jokali, smejali, prepirali in zganjali ljubosumje. Patti je tolažila Janis Joplin, imela razmerje s Samom Shepardom, prijateljevala z Allenom Ginsbergom in s precejšnjo zadržanostjo spremljala Mapplethorpovo udinjanje pri Andyju Warholu (»Raje sem imela umetnika, ki je preobrazil svoj čas, ne pa, da bi ga zrcalil.«) Čeprav spomine na to obdobje spremlja pridih romantičnosti, so hkrati še en opomnik, da je bilo treba takrat v uspeh vložiti veliko dela, da si enostavno moral biti popolnoma predan, ne pa da si se zanašal predvsem na menedžerske bergle. Šele nato so prišli na vrsto njeni pesniško-glasbeni nastopi v klubu CBGB, in šele ko je Mapplethorpe ustvaril neskončno vrsto kolažev in instalacij, je ugotovil, da je njegov medij fotografija. Brez bližnjic.
Nemara najbolj znana Mapplethorpova fotografija Patti Smith je tista z njenega prvenca Horses. Toda kot se je pozneje čudil njen mož Fred Sonic Smith: Ne vem, kako to naredi, ampak na vseh njegovih fotografijah si videti kot on. Bilo je tudi obratno. Ko prebereš Pač mulca, te ne preseneča, zakaj.

Alenka Vesenjak, Polet, 29. 12. 2011
_______

Oba sta takemu življenju ubežala, bolje rečeno: zavestno in načrtno sta se mu izognila. Obema je nekakšen azil pomenil New York – Springsteen je tam našel novo identiteto, Patti Smith prav tako. O mladosti in zgodnjem delu prvega je bilo napisanih že precej knjig, zgodnje obdobje Patti Smith, tesno povezano z življenjem in delom fotografa in njenega »so-mulca« Roberta Mapplethorpa, pa je končno dočakalo imenitno nesmrtnost v avtobiografskem romanu Just Kids, ki je z naslovom Pač mulca pred kratkim izšel tudi pri nas. Patti Smith naj bi ga po lastnih besedah napisala zato, ker je obljubila Robertu; za tako zgodbo se seveda spodobi, da je ovekovečena tako ali drugače. Naslov je jedrnato pojasnjen v eni od epizod romana, ki se pred bralcem odstira v nekakšni napeti in svojstveni luči filmov iz dvajsetih ali štiridesetih let 20. stoletja, po nekem čudežu hkrati po svoje anahronistično in sodobno, kot pač mora potekati. Fotografija na ovitku pričujoče izdaje to dvojnost potrjuje – če odmislimo oblačila, bi lahko nastala tudi v času nemega filma.

Matej Krajnc, www.sigic.si, 17. 12. 2011

Preberite odlomek

na vrh strani

Najina ulica je bila majhna, z nizkimi, z bršljanom preraslimi garažami, predelanimi iz nekdanjih hlevov. Do obedovalnice, telefonske govorilnice in Jakove trgovine s slikarskimi potrebščinami, kjer se je začenjal Trg svetega Jakoba, je bil samo kratek sprehod.
Stopnišče do najinega nadstropja je bilo mračno in ozko, z obokano nišo, vrezano v steno, najina vrata pa so se odpirala v majhno, sončno kuhinjo. Z oken nad koritom si lahko videl ogromno belo murvo. Spalnica je gledala na pročelje z bogato okrašenimi medaljoni na stropu, ki so se ponašali z izvirnimi štukaturami s preloma stoletja.
Robert mi je zagotovil, da bo ustvaril lep dom, in zvest svoji besedi se je potrudil, da je postal najin. Najprej je pomil in poribal zapacan štedilnik z jekleno volno. Pološčil je pode, pomil okna in pobelil stene.
Najino pičlo lastnino je nakopičil v središču prihodnje spalnice. Spala sva na svojih plaščih. Ob odvozu kosovnega materiala sva preiskala ulici in po čarovniji našla, kar sva potrebovala. Zavrženi žimnici v svetlobi ulične svetilke, majhno knjižno omaro, popravljive luči, glinene sklede, podobi Jezusa in Madone v kičastih okrušenih okvirjih in zlizano perzijsko preprogo za moj kot najinega sveta.
Zdrgnila sem žimnici s sodo bikarbono. Robert je napeljal nove žice v luči in dodal pergamentna senčnika, tetovirana z njegovimi okraski. Bil je spreten z rokami, še zmeraj fant, ki je delal nakit za svojo mater. Nekaj dni je delal, da je obnovil zaveso s kroglicami in jo obesil na vhod v najino spalnico. Sprva sem bila zaradi zavese malo skeptična. Nikoli še nisem videla česa takšnega, vendar se je na koncu skladala z mojimi ciganskimi elementi.
Vrnila sem se v južni Jersey in prinesla svoje knjige in obleko. Medtem ko me ni bilo, je Robert obesil svoje risbe in zastrl stene z indijskim blagom. Polico nad kaminom je okrasil z verskimi predmeti, svečami in spominki za dan mrtvih, razporedil jih je kot svete predmete na oltarju. Končno je uredil študijski prostor zame z delovno mizico in zlizano čarobno preprogo.
Združila sva najino lastnino. Nekaj mojih plošč sva zložila v oranžen zaboj k njegovim. Moj zimski plašč je visel ob njegovem telovniku iz ovčje kože.
Brat mi je dal novo iglo za najin gramofon, mati pa nama je pripravila sendviče z mesnimi kroglicami, zavite v staniol. Pojedla sva jih in veselo poslušala Tima Hardina, njegove pesmi so postale najine pesmi, odraz najine mlade ljubezni. Mati je poslala tudi zavoj rjuh in prevlek za blazine. Bile so mehke in domače, imele so lesk dolgoletne uporabe. Spominjale so me nanjo, ko je stala na dvorišču in zadovoljno premerjala perilo na vrvici, ki je frfotalo na soncu.
Moji dragoceni predmeti so se mešali s perilom. Moj prostor za delo je bil zmešnjava rokopisnih papirjev, plesnivih klasik, pokvarjenih igrač in talismanov. Pritrdila sem slike Rimbauda, Boba Dylana, Lotte Lenya, Piafove, Geneta in Johna Lennona nad provizorično pisalno mizo, na kateri sem razporedila svoja peresa, črnilnik in beležnice – meniška zmešnjava.
Ko sem prišla v New York, sem kupila nekaj barvnih svinčnikov in leseno ploščo, da bi na njej risala. Narisala sem dekle za mizo pred razdeljenimi kartami, dekle, ki si napoveduje usodo. Bila je edina risba, ki sem jo lahko pokazala Robertu, in zelo mu je ugajala. Hotel je, da poskusim delati na dobrem papirju in s svinčniki, in je delil z menoj svoj material. Cele ure sva delala drug ob drugem, v stanju obojestranske zbranosti.
Nisva imela veliko denarja, vendar sva bila srečna. Robert je delal kot honorarec in skrbel za stanovanje. Jaz sem prala in pripravljala obroke, ki so bili zelo skromni. Blizu Waverlyja je bila italijanska pekarna, kamor sva pogosto hodila. Izbrala sva lepo štruco dan starega kruha ali četrt funta njihovih postanih piškotov, ki so jih ponujali za pol cene. Robert je bil sladkosned, zato so pogosto zmagali piškoti. Včasih nama je ženska za pultom dala kaj zraven in do roba napolnila rjavo papirnato vrečko z rumenimi in rjavimi vetrnicami, zmajevala z glavo in naju mrmraje prijateljsko grajala. Najverjetneje je vedela, da gre za najino večerjo. Dodala sva kavo za sabo in karton mleka. Robert je imel rad čokoladno mleko, vendar je bilo dražje, in tehtala sva, ali naj zapraviva še deset centov.
Imela sva svoje delo in drug drugega. Nisva imela denarja, da bi hodila na koncerte ali v kino oziroma da bi si kupovala nove plošče, zato pa sva vedno znova vrtela tiste, ki sva jih imela. Poslušala sva mojo Madame Butterfly, kakor jo je pela Eleanor Steber. A Love Supreme. Between the Buttons. Joan Baez in Blonde on Blonde. Robert mi je predstavil svoje najljubše – Vanilla Fudge, Tim Buckley, Tim Hardin – in njegova History of Motown je poskrbela za ozadje najinih noči skupnega veselja.
Nekega dne v indijanskem poletju sva se oblekla v najljubše stvari. Jaz v beatniških sandalih in z oguljenimi šali in Robert s svojo ljubeznijo do korald in telovnika iz ovčje kože. S podzemsko sva se odpeljala do West Fourth Streeta in preživela popoldne na Washington Squaru. Delila sva si kavo iz termovke pa opazovala reko turistov, zadetežev in ljudskih pevcev. Razburjeni revolucionarji so delili protivojne letake. Šahisti so privlačili svojo druščino. Vsi so soobstajali v nenehnem brnenju besednih protestov, bongov in lajajočih psov.
Hodila sva proti fontani, epicentru dogajanja, ko se je ustavil star par in naju neprikrito opazoval. Robert je užival, da je opažen, in mi je ljubeče stisnil roko.
»Oh, slikaj ju,« je rekla ženska svojemu zmedenemu možu, »mislim, da sta umetnika.«
»Oh, daj no,« je skomignil. »Pač mulca.«

© Modrijan založba, d. o. o., 2011

Multimedija

na vrh strani

Poglejte tudi

na vrh strani

Sanjarjenja »

Patti Smith »

Sanjarjenja nosijo v izvirniku naslov Woolgathering, kar pomeni zbiranje volne, v prenesenem pomenu pa tudi sanjarjenje ali zasanjanost, skratka stanje, v katerem pogosto nastajajo velike besedne in drugačne umetnine. Patti Smith nam v spominih na drobne, na prvi pogled ne preveč pomembne dogodke iz mladosti prepričljivo in očarljivo opisuje, kako so njene zasanjanosti začele »dajati volno«, kako je začela presti pesmi, prozo in tkati risbe, ki so iz nje ustvarile eno najbolj živih, neposrednih in prepričljivih umetnic današnjega časa.

več »

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.