Knjiga

Potovanja s Herodotom

Potovanja s Herodotom

Ryszard Kapuściński»

prevod in spremna beseda: Nikolaj Jež

naslovnica: Branka Smodiš

format: 135 × 220

strani: 256

vezava: trda, ščitni ovitek

izid: 2009

ISBN: 978-961-241-390-3

redna cena: 25,30 €

modra cena: 12,00 €

vaš prihranek: 13,30 €

na zalogi

Samo 12 Є do 31. januarja 2018

Potovanja s Herodotom (Podróże z Herodotem, 2004) so nekakšna pisateljska avtobiografija, napisana po dolgotrajnejših popotovanjih po Aziji in Afriki. Ryszard Kapuściński je ob Zgodbah znamenitega grškega zgodovinopisca Herodota (5. stol. pr. n. št.) spoznal, da je temeljno odkritje neutrudnega grškega popotnika odkritje »kulture drugih« kot ogledala, v katerem lahko vidimo sami sebe.
Pripovedovalec – reporter v zrelih letih – presoja svojo življenjsko pot in poslanstvo skozi Herodotovo perspektivo. Ker so potovanja od sredine šestdesetih let dalje, med katerimi je prebiral Herodota, bolj v ozadju, Kapuściński v ospredje kot nekakšno rdečo nit postavlja svoje neprekinjeno druženje s Herodotom. Pri tem ne gre toliko za potovanja po njegovih poteh kot za razmišljanje o njegovem načinu dela, dojemanju resničnosti in smislu poročevalstva. Herodot je namreč imel kar nekaj bistvenih lastnosti dobrega novinarja: poleg predanosti svojemu poslanstvu so bile najpomembnejše njegove značajske lastnosti odprtost, vedrost, komunikativnost ter neusahljiva radovednost in vedoželjnost. Glavna Herodotova lastnost, s katero je prerasel svoj čas in sega v našega, pa je občutek za Drugega, spoštovanje in sprejemanje drugačnosti pripadnikov tuje kulture, predstavnikov kakega drugega sveta. Kapuściński v dialogu s Herodotom odkriva nepretrgan tok evropske zgodovine, ponavljajočo se usodo ljudstev in posameznikov ter trajne simbolične vzorce njihovega vedenja, ko se ti znajdejo v njenem kolesju.
Herodot je potoval, da bi našel odgovor na vprašanje, ki se zastavlja otroku: Od kod se vzamejo na obzorju ladje? Kapuściński pa si je v mladosti želel iti čez mejo. V Potovanjih je odkril, da je mogoče prestopiti tudi časovne meje.

 

»Prvi, ki se je zavedel mnogoterosti sveta kot njegovega bistva, je bil Herodot.«

Slovensko izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.
Prevod je finančno podprl Poljski knjižni inštitut – prevodni program.

Zapisali so ...

na vrh strani

V formalnem smislu bi lahko Potovanja označili za tipičen metatekst, v katerem po koščkih prebiramo dve zgodbi, daljno in sodobno, med katerima pravzaprav ni veliko vzporednic, zato se njuna izmenjava večkrat bere kot suspenz, kot odlaganje nadaljevanja, ki sledi, ali pa tudi ne. Herodot Kapuścińskemu namreč ni ponujal le paralel in ga ni le poučeval o tehnikah potopisa, ampak ga je včasih tudi odvračal od aktivnejše udeležbe v njegovem svetu – kot vsi strastni bralci je Kapuściński tudi sam posumil, da mu je branje tudi bežanje pred stvarnostjo. S tem pa je Potovanja s Herodotom seveda tudi knjiga o branju, o tem, kako bistven del našega intelektualnega obzorja lahko postane in kako dinamičen, nikoli dokončan proces je branje, kako nikoli ne stopimo dvakrat isti v isto knjigo.

Tanja Lesničar - Pučko, Dnevnik, 27. 7. 2010

Preberite odlomek

na vrh strani

V redu, recimo – trideset do petdeset ljudi. Tak naj bi bil zarodek plemena. A zakaj mora imeti tak zarodek takoj svoj jezik?
Kako je sploh mogoče, da si je človeški duh lahko izmislil tako neznansko število jezikov?
In vsak s svojim besediščem, slovnico, pregibanjem? Lahko bi še razumeli, da si velik milijonski narod s skupnimi napori izmisli jezik. A tukaj, v afriškem grmičju, gre za majhna plemena, ki se komaj komaj ohranjajo na robu preživetja, hodijo bosi in zmeraj lačni, pa vendar imajo neko voljo in sposobnost, posebno domišljijo, občutljivost za zvoke in spomin, da si izmislijo svoj jezik – drugačen, lasten, samo zase.
Končno pa ne samo jezik. Od začetka obstoja si hkrati začnejo izmišljati tudi svoje bogove. Vsako pleme svoje – edine in nenadomestljive. In zakaj ne začnejo z enim bogom, ampak takoj s celo vrsto?
Zakaj mora človeštvo živeti tisoče in tisoče let, preden v njem dozori ideja enega boga?
Mar se taka ideja ne bi morala utrniti takoj?
Znanost je torej ugotovila, da je bila na začetku samo ena skupina ali pa jih je bilo vsaj manjše število. Sčasoma so se začele množiti, nastajalo jih je vse več. Zanimivo, da se taka novo nastajajoča skupina ne razgleda naokrog, ne preuči položaja in ne prisluhne jeziku, v kakršnem se ljudje sporazumevajo, ne – takoj pride s svojim lastnim jezikom. S svojim zborom bogov. Svojimi šegami. Takoj demonstrativno predstavi svojo drugačnost.
Z leti in stoletji je teh skupin zarodkov plemen vse več in več. In na tej celini mnogih ljudstev, jezikov in bogov nastaja gneča.

Herodot se je povsod, kamor je prišel, trudil, da bi zapisal imena plemen, njihovo razmestitev na ozemlju in njihove običaje. Kje kdo živi. Kdo je njegov sosed. Znanje o svetu se je takrat, v Libiji in Skitiji, tako kot danes v Kongu, oblikovalo vodoravno, horizontalno, ne navpično, sintetično, iz ptičje perspektive. Poznam svoje najbližje sosede – to je vse, oni pa poznajo druge, spet ti naslednje – in tako pridemo do roba sveta. In kdo bo vse te koščke zbral in sestavil?
Nihče.
Ni jih mogoče sestaviti.
Ko pri Herodotu beremo popise plemen in njihovih običajev, ki se vlečejo čez cele strani, vidimo, da so sosedi zmeraj opredeljeni po načelu nasprotij. Od tod toliko sovražnosti med njimi, toliko vojn. Tudi v majhni Rankejevi bolnišnici je podobno. Ker je ob bolnikovi postelji dan in noč cela njegova družina, imajo posamezni klani in plemena svoje sobe.
Gre za to, da bi se vsak počutil kot doma in da drug na drugega ne bi mogli pošiljati urokov.
Neopazno skušam ugotoviti, kakšne so razlike med njimi.
Hodim po bolnišnici, pogledujem v sobe, kar ni težko, ker je v tem vlažnem in vročem podnebju zmeraj vse na stežaj odprto. Ljudje pa so si med seboj zelo podobni, predvsem so revni in apatični, le če jim dobro prisluhneš, lahko opaziš, da govorijo v različnih jezikih. Če se jim nasmehneš – odgovorijo, toda z nasmehom, ki mora dolgo prodirati na površino obraza in ostane na njem samo za hip.

© Modrijan založba, d. o. o., 2009

Multimedija

na vrh strani