Knjiga

Pridni sinko

Pascal Bruckner»

prevod in spremna beseda: Jaroslav Skrušný

naslovnica: Branka Smodiš

format: 135 × 220

strani: 176

vezava: trda, ščitni ovitek

izid: 25. 3. 2015

ISBN: 978-961-241-882-3

redna cena: 23,90 €

modra cena: 22,70 €

vaš prihranek: 1,20 €

na zalogi

Pridni sinko (Un bon fils) je romansirana avtobiografska pripoved o pisateljevem čustvenem in intelektualnem zorenju v opreki z despotskim očetom, zadrtim šovinistom in antisemitom, ki ga je moral duhovno judaizirani sin »ubiti« s knjigami svojih moralnih in mišljenjskih učiteljev in vzornikov J.-P. Sartra, A. Camusa, R. Queneauja, A. Malrauxa, V. Jankéléviča, M. Foucaulta, R. Barthesa … Bruckner v iskrivi samoizpovedni pisavi izpisuje svoje dvojezično (nemško-francosko) otroštvo, zaznamovano z avtoritarno postavo patra familias, omračeno z očetovim fizičnim in duševnim nasiljem nad materjo, s samosilnikovo sovražnostjo do vsega drugačnega, tujerodnega in še posebej judovskega; s sočnimi detajli opisuje svoje čustveno, etično in duhovno dozorevanje in mišljenjsko osamosvajanje v spopadu z očetovim napadalnim nazadnjaštvom in kulturno ter moralno ozkosrčnostjo, dokler se pod duhovnim obnebjem »nadomestnih« očetov, mišljenjskih učiteljev in nazorskih vodnikov, ki so zaznamovali uporniški rod pariškega maja 68, ne otrese despotovega jarma in na krilih emancipirane misli in osebnostne sprostitve poleti proti obzorjem svobode, lepote, ljubezni in literature. Gre potemtakem za svojevrstno različico »bildungsromana«, romana o vzgoji uma in srca, o odraščanju, zorenju in osamosvajanju prve po drugi svetovni vojni rojene generacije, ki si je zadala za nalogo do tal podreti ancien régime, sesuti skorumpiran in zatiralski svet svojih očetov in z »jurišem na nebo« izterjati nemogoče.
Pisatelj s porogljivim, celo neprizanesljivim (tako do očeta kot do samega sebe), mestoma do bolečine bridkim vpogledom v najintimnejše kotičke družinske intime očetu ni postavil spomenika, narobe, razgalil ga je v vsej njegovi protislovni bedi in blišču familiarnega trinoga, z vsemi stigmami avtoritarnosti, nasilništva, zadrtega antisemitizma in simpatiziranja z nacizmom na eni in z vso krhko ranljivostjo in človeško nebogljenostjo smrtnika, ki zre svoji zadnji resnici v oči, na drugi strani. S Pridnim sinkom ga je izpostavil v vsej tragični razdvojenosti, protislovni dvoumnosti in kompleksnosti človeške usode v primežu časa in zgodovine.

 

»Preljubi moj Bog, stori, da bo očeta pobralo!«

Delo je izšlo s podporo Programov pomoči pri izdaji knjig, ki jih izvaja Francoski inštitut.

Preberite odlomek

na vrh strani

Čas kosila je. V kuhinjo pridem po krožnike, da bi jih odnesel v jedilnico, štejem kakih ducat let. Zaslišim prve krike, kot bi odjeknilo več detonacij zapored, prepoznam dobro znano pesem. Stanujemo v predmestju Lyona, ob robu državne ceste številka sedem, v hiši z velikim vrtom. Na drugi strani ceste se začenja podeželje, po travniku onkraj ograje se pasejo krave in ovce, v zraku veje močan vonj po živini. V daljavi je videti stolpiče nekega dvorca in vzpetine Ecullyja. Nekoliko nižje teče železniška proga, po kateri vozijo samo tovorni vlaki. Kriki se okrepijo, mama kliče na pomoč. Podvizam se: starša sta si skočila v lase, gre za že skoraj ustaljen obred. Ampak tokrat je stvar videti resnejša. Oče zmerja mamo s trapo, mati njega s pokvarjencem, oče ji oberoč deli klofute, mama ga vleče za lase, kot bi mu hotela sneti skalp.
Oba sta škrlatno rdeča v obraz. Mama se otepa z vsemi štirimi in divje praska okrog sebe. Pretep jima ne gre najbolje od rok, zato pa si toliko bolj prizadevata prevpiti drug drugega.
Mama vrešči: »Spet si bil pri tisti tvoji candri, prasec!«
Oče pritrdi: »Ja, bil sem pri njej, gos neumna! Samo poglej se, kakšna mizerna pokveka si, norica prismojena! V prisilni jopič te vtaknem.«
Z glavo jo hoče butniti ob steno. Rotim ju: »Prenehajta, za božjo voljo, prenehajta!«
V spopad zapleteni par se zamaje in skoraj pade po tleh, kot bi ju kdo na silo zaustavil sredi valčka. Med prerivanjem oče uspe mamino roko ukleščiti med priprta vrata, grozi nevarnost, da ji bo polomil prste, zato planem mednju. S skrajnimi močmi odrinem vratno krilo; mama sopiha od jeze, preteče nevarnosti ni niti zaznala; oče za hip tehta, ali naj ji pripelje še eno sočno zaušnico ali naj jo raje prisoli meni, da si bom zapomnil vtikati nos v stvari, ki se me ne tičejo. Nazadnje odide iz sobe, vzame ključe od avta in s treskom zaloputne vhodna vrata za seboj.
Mama se rdeča od sramu hlipajoč opravičuje: »Ah, pa sva res prismodi! Lep teater sva uprizorila, a ne? Pridi brž jest, da se ti jed ne ohladi.«
Žal pa sta med prerivanjem potegnila prt z mize, razbiti krožniki žalostno ležijo na tleh, jedilnica je videti kot bojišče, juha v tankem zelenem curku kaplja na pod. Izgubil sem tek, zdi se mi, da tudi mene oblivajo solze. Skupaj pobirava razbitine, skrbno zlagava črepinje kozarcev, s krpo briševa lužice razlite juhe.
Mami sem hotel stopiti v bran, pa sem jo tudi zares ubranil?

Dvajset let pozneje, v začetku osemdesetih let – čeravno sem medtem odrasel v moža – zvest družinskemu izročilu ob nedeljah še vedno občasno prihajam na kosilo k staršema, ki zdaj stanujeta v Parizu, v bližini Auteilskih vrat.
Scenarij je do pike enak. Južinati začnemo v tako rekoč blaženem miru, ko na lepem iz povsem nepomembnega razloga, zavoljo za ščepec preveč soljene solate, pregrenke redkvice, žlice, ki po nesreči pade na tla, zagrmijo prve salve. Mati pobledi in reče očetu, naj, za Božjo voljo, utihne.
»Molči raje, nihče te ne posluša.«
A stari ne odjenja. In takrat se mama kot po nesreči, tako rekoč nehote rahlo odkašlja. Usodno znamenje!
»Kaj pomeni ta krehet? Pojdi v kopalnico in se pošteno izkašljaj in izpljuvaj, če si bolna.«
»Nisem bolna, samo grlo si moram očistiti.«
Kulise so postavljene, oder je osvetljen, dramaturgijo poznam na pamet. Napetost narašča neopazno, kot toplota. Neznaten pripetljaj bo prerasel v vihar, bliža se huda ura. Vse nadloge in ponižanja, ki so se kopičila čez teden, se bodo zjedrila in zgostila v nedeljski predstavi. Tak je pač naš šabat.
Oče si mora dati duška. Kot prevejan ulični glumač naju skuša peljati žejna čez vodo, na videz ga zdaj zanima že čisto nekaj tretjega. Zaplete me v nedolžen pogovor, ki pa je le zvijačna priprava za protinapad. In nato kot strela z jasnega – preobrat! Gromovnik za zdaj še pritajeno godrnja, zdaj zdaj bo izbruhnil zares.
Mamo bridko prebode z očmi: »Za sinov obisk bi se vendar lahko malo bolj spodobno oblekla. A ne vidiš, kakšna pomečkana razcapanka (njegov priljubljeni izraz) si?«
»Pusti me pri miru …«
Besede pospremi z grgrajočimi zvoki v goltancu.
»A spet začenjaš?«
»Nekaj me žgečka v grlu, saj ni nič.«
A žgečkanje preraste v praskanje, mamo strese krčevit kašelj, ki jo hoče zadušiti, loveč sapo vstane izza mize. Iz ust ji prši slina, v obraz opečnato zaripne. Spopad prerašča v vojno, oče je učakal svojo iztočnico.
»A boš že nehala krehat?«
Dvigne desnico.
Mama ne pride več do besede, duši jo nezaustavljiv kašelj.
»Če pri priči ne nehaš, odidem od tod.«
»Izvoli, kar pojdi!«
»Mi ne pride na misel, trapa prismojena! Vrh glave te že imam! Če že mora kdo oditi, si to kvečjemu ti.«
»Kar misli si,« mu skuša med dvema hropcema odgovoriti mati, »sin je prišel na kosilo, ti pa nam boš s svojo zarobljenostjo vse pokvaril.«
Ni še dobro dokončala stavka, že ji grlo vnovič nabrekne, lica zaripnejo, iz najbolj skritih bronhialnih kotičkov ji na površje privre slapovje krčevitih stresljajev. Duši in kremži se kot v zadnjih zdihljajih. Ta histerični kašelj bo mamo spremljal vse življenje. Kot bi možu nalašč ponujala povod za izživljanje.
Vedno ji je branil kaditi; kadila je cigarete znamke Craven A, pakirane v ličnih rdečih kovinskih škatlicah s pozlačenimi črkami, ki so vonjale po odišavljenem tobaku. Po njenem mnenju je k podobi moderne ženske nujno sodila cigareta v roki. Bila je srednje rasti, zavoljo kanca španske krvi je imela goste črne lase in zmeraj nasmejane oči, prifrknjen nos in nakodrano pričesko, ki si jo je česala visoko nad čelo, kot je pač terjala moda prvih povojnih let.
Oče se je kot ulit prilegal stereotipu arijca s propagandnih lepakov: bil je sorazmerno visokorasel za tisti čas, ponašal se je z gostimi, svetlimi, skoraj že rdečkastimi lasmi, sivo modrimi očmi, ravnim nosom in širokim čelom.

/…/

Mamino reakcijo poznam kot star denar: žrtev samo sebe krivi za trpinčenje, ki ga je deležna; rotim jo, naj ga zapusti, odgovarja mi: saj imaš prav, sine, čisto prav imaš,… samo da je ne nadlegujem več. Čez kakšno uro se, živčno razrvan, poslovim. Počutim se, kot da se me je prijelo nekaj nesnažnega. Zakolnem se, da vsaj pol leta ne prestopim njunega praga.
V metroju se snideva s tedanjo punco, ljubko antilsko-mehiško mešanko: v njenem objemu se zjočem kot otrok.
Danes se sprašujem: mar ni bila moja dolžnost, da očeta premikastim, kot si je nedvomno zaslužil, da mu naložim dobro mero batin, ki jih zlepa ne bi pozabil?

Vendar pa je treba ločiti med majhnimi zlovoljnimi izpadi in veličastnimi prepiri, ki jih je oče najraje uprizarjal v navzočnosti prič, med kakšno večerjo. Ob takih priložnostih si je zares dal duška, prisotnost tretjih oseb, otrok ali odraslih, je izkoristil za to, da je svojemu srdu odprl vse jezove. Kot rojen gledališki režiser je skrbno načrtoval scenske učinke.
Od zadovoljstva si je mel roke in se naslajal že vnaprej: pred seboj je imel žrtev in občinstvo, predstava se lahko začne. In zato je bil zaplet toliko bolj surov in nenaden. Kaj ni mama ravnokar po nesreči preglasno zacingljala s kozarcem ali zadela z nogo ob mizo? Usodna napaka!
Pokaral jo je: »Pazi vendar!«
Opravičila se je, a že je sledil nov spodrsljaj.
Prislužila si je dodaten ukor: »Joj, kakšna štorasta klada!« ki je za seboj potegnil novo nerodnost. S »štoraste klade« je prešel na »kozo« s poudarkom na prvem zlogu, ki je oznanjal začetek drugega dejanja. Ljubeznivi gostitelj se je v drobcu sekunde sprevrgel v besnečega norca: dvigoval je roke k nebu in jih nato z vso težo spuščal na mizo, da sta se tresla posodje in pribor. Če sta kak nečak ali nečakinja zajokala, je še močneje treščil po mizi in jima zagrozil z najhujšimi kazenskimi ukrepi. Mama je skušala ublažiti napad, pripravljena se je bila takoj spokoriti. Ven in ven se je opravičevala, a vse zaman, bilo je že prepozno. Nazadnje je vstal, pri tem prevrnil krožnik ali dva in kot kakšen hišni Atila zapustil skrušeno občestvo. Krožnike in kozarce so menda iznašli le zato, da si jeznoriti zakonci lahko pokrpajo razcefrane živce: drobni, srh zbujajoči zvoki, ki nastanejo ob razbitju, so bojda pravi balzam za dušo. Dramaturgijo strele, ki udari z jasnega neba, sem kasneje uporabil kot pripovedno zvijačo v kar nekaj svojih romanih. Podobno značajsko potezo sem odkril pri nekaterih svojih ne najbolj srečno poročenih prijateljih, ki jim je v neznansko veselje, če lahko svojega zakonskega partnerja ponižujejo v javnosti, zgolj zato, ker v njem vidijo utelešenje lastne življenjske polomije. Kdor se po naključju znajde v bližini, je deležen krepkega odmerka te nesnage, ki se je zlepa ne očisti.

/…/

Če si pokukal v drobovje naše družine, je bilo, kot bi privzdignil skalo, pod katero mrgoli škorpijonov. Mama, petična podeželska meščanka, si je v času, ko se nam je premoženjsko stanje po začetnih letih suhih krav nekoliko popravilo, zapičila v glavo, da bo z nekaj prijateljicami doma prirejala turnirje v bridžu. Prva tri ali štiri srečanja so minila v blaženem miru. Vse do dne, ko je, razkačen nad tolikšnim izkazovanjem neodvisnosti, sredi partije v sobo divje planil užaljeni samodržec in se pod pretvezo, da je treba natipkati nujno poročilo, oholo razrepenčil. Dame so se razkropile kot jata preplašenih ptic, mama se je na vse mile viže opravičevala, a ni nič pomagalo. Še nekajkrat je poskusila kvartaško druščino zbobnati skupaj, a zaman, tiranove sence ni mogla odpoditi, bridž je morala odložiti na polico prepovedanih strasti. Na ta način je oče okrog nje ustvaril praznino. Po desetih letih zakona je končno prišla do vozniškega dovoljenja. Enkrat samkrat ji je prepustil volan, čeprav je sedeč na sopotnikovem sedežu še naprej sam upravljal vozilo; po nekaj kilometrih je zagrešila kardinalno napako in z avtom zadela ob podboj dvoriščnih vrat. Poleg klofute, ki ji jo je primazal, jo je osrečil še z dosmrtno obsodbo na kolo z motorjem, pa naj je še tako lilo ali brila burja. Nikdar več si ni upala sesti za volan.

/…/

Vsak človek širi okrog sebe neko posebno vzdušje, neko splošno razpoloženje, ki ustreza njegovi valovni dolžini. Naj stori karkoli, ta obstret ga obdaja na vsakem koraku in se v spomin bližnjikov vpisuje kot srčika njegove osebnosti. Če je ta tonaliteta temačna, lahko sčasoma zasenči sleherno veselje.
S prav posebnim hudobnim užitkom nama je oče zastavljal zamotana vprašanja, ki so razgaljala najino nevednost, njega pa, narobe, ustoličevala kot odposlanca samega vesoljnega duha. Vsak dan sva opravljala izpit iz nemščine: v Goethejev jezik sva morala prevajati najbolj zaguljene izraze. Seveda sva vsakokrat pogrnila, in če je mama tvegala odgovor, jo je zavoljo napačnega naglasa najprej temeljito okaral, potem pa jo je z našobljenimi ustnicami v obliki kurje škofije še ves dan spakljivo oponašal. Bila sva pohlevna otročička, na milost in nemilost izročena krutemu gospostvu vsemogočnega glavarja. Materi je vlival smrtni strah, nenehno je ponavljala:
»Tvoj oče je pravi silak, v njem je nakopičena neznanska moč.«
»Saj ni res, mama, moč mu daje samo tvoja šibkost.«

© Modrijan založba, d. o. o., 2015