Poteze

v košarico

Avtobiografija »

Zgodba o mojih eksperimentih z resnico

Mohandas K. Gandhi

»Iskalec resnice mora biti ponižnejši od prahu.«

O »očetu indijskega naroda« je znanega in napisanega že mnogo, zato je njegova avtobiografija toliko bolj dragocena. V njej namreč opisuje leta svojega otroštva, mladosti in začetke »eksperimentov«, od razvoja konceptov satjagrahe (nenasilni upor) in ahimse (nenasilje) do prehranjevalnih praks in spolne vzdržnosti. Njegova pripoved ni le dragocen dokument časa, temveč nudi tudi vpogled v začetne temelje njegovega političnega delovanja, ki je dobilo svetovne razsežnosti, velik vpliv pa ima še danes.

več »

v košarico

Černobilska molitev »

Kronika prihodnosti

Svetlana Aleksijevič »

»26. april leta 1986, ob enih, 23 minut in 58 sekund«

Knjiga Černobilska molitev (Чернобыльская молитва) je posvečena jedrski nesreči, vendar je ta dogodek zanjo le izhodišče – po avtoričinih besedah to ni knjiga o Černobilu, temveč o svetu po Černobilu. Beremo jo lahko kot molitev posebne vrste, ki se posveča spominu na žrtve in preživele na samosvoj način, z neizprosnim in nazornim prikazom grozljivih posledic nesreče.

več »

v košarico

Dobri Stalin »

Viktor Jerofejev »

»Stalin je ustvarjalec magičnega totalitarizma.«

Dobri Stalin (Хороший Сталин) je avtobiografski roman, ki vsebuje precej elementov esejistike. Kritiki pravijo, da je zanj značilna postmodernistična zapletenost oblike in da je napisan kot koktajl različnih slogov.
V tem delu Jerofejev pripoveduje o Stalinovem obdobju z drugačne perspektive, kot smo je vajeni – od znotraj –, saj je njegova družina takrat pripadala najbolj privilegiranemu sloju. Knjiga je eden redkih literarnih poskusov osmisliti fenomen Stalina: kot trdi Jerofejev, je glavni paradoks zgodovine današnje Rusije, da Stalin ostaja v njej pozitiven narodni junak.

več »

v košarico

Filozofija Andyja Warhola »

Od A do B in spet nazaj

Andy Warhol »

»Treba je torej misliti na nič.«

Filozofija Andyja Warhola je, seveda, filozofija malo drugače. Ne le, ker gre za enega najbolj opaznih umetnikov prejšnjega stoletja, temveč tudi in predvsem zato, ker gre za morda najbolj ekscentričnega. Takšna so tudi Andyjeva razmišljanja o ljubezni, spolnosti, lepoti, slavi, delu, denarju, New Yorku, Ameriki in samem sebi, pa čeprav je njihova odštekanost najbolj v tem, da so hkrati povsem preprosta. Ne poskušajo biti prevzetna, globokoumna in nerazumljiva.

več »

v košarico

Govori, spomin »

Premlajena avtobiografija

Vladimir Nabokov »

»Barvasta spirala v stekleni kroglici, tako vidim svoje življenje.«

Nabokov je svoje silno hrepenenje po minulem času, ruskih prostorjih, izginulih predmetih in preminulih osebah prekvasil v umetnost, tudi v avtobiografijo Govori, spomin, kjer mu je odvzel neposreden čustveni naboj oziroma ga je, mojstrsko posnemajoč sposobnost mimikrije njemu tako ljubih metuljev, skril v umetelno, spiralno zgradbo celotnega dela in filigransko izpisana posamična poglavja. Zdi se, da želi – tako kot žuželke, katerih »varovalni mehanizem je izpopolnjen do točke mimetične pretanjenosti, razkošnosti in potratnosti« – z bleščečo, dovršeno »površino« preslepiti bralca, da se pod njo ne skriva bolečina ob izgubi, da jo je pretvoril v igro – igro besed, spominov, barv, cerebralnih premetov.

več »

v košarico

In stoletje bo zardelo »

Kocbek, življenje in delo

Andrej Inkret »

»Kar se je zgodilo, se je po skritem nedoumljivem nareku zgodovine moralo zgoditi.«

Enfant terrible slovenskega kulturno-političnega življenja. Edvard Kocbek, morda ena najkontroverznejših slovenskih osebnosti 20. stoletja. Bil je človek, besedni umetnik, politik, mislec in, tako kot vse vélike osebnosti, tudi vizionar. Njegova življenjska zgodba je razburljiva še danes, besedila aktualna za vse čase, njegova zapuščina še vedno ne povsem izčrpana, literarna in politična zgodovina pa do danes prav tako nista dali Kocbekove biografije.
Knjiga In stoletje bo zardelo je prva biografska knjiga o Edvardu Kocbeku. Avtor Andrej Inkret se je pri opisovanju Kocbekovega življenja striktno, natančno in nepristransko oprl na vso razpoložljivo dokumentacijo, na Kocbekove knjige, pesmi, novele, članke, avtorefleksije – predvsem na tisoče strani njegovih dnevniških zapiskov – kakor tudi seveda na dokumente in pričevanja o njegovem življenju in delu …

več »

v košarico

Jezusovo življenje »

Ernest Renan »

»Kdor je iz resnice, posluša moj glas.« (Jn 18, 27)

Jezusovo življenje je prva knjiga Renanovega monumentalnega dela Zgodovina izvorov krščanstva (1863–79). Čeprav jo zlasti po znanstveni plati preostale knjige presegajo, ni tolikšne popularnosti doživela nobena: Jezusovo življenje je leta 1867 izšlo že trinajstič.
Skrivnost tega uspeha je preprosta: zgodbo, ki jo večina zahodnih ljudi še danes šteje za največjo zgodbo vseh časov, je Renan povedal na način, ki je natanko ustrezal 19. stoletju. Evangelij po pozitivistično, evangelij kot roman. Sodobniki in sodobnice nad besedilom niso bili navdušeni zato, ker bi iz njega izvedeli kaj bistveno novega o Jezusu: saj tudi niso – očarani so bili nad občutkom, da je Jezus pred njihovimi očmi »zaživel«, da jim je bil »nazorno prikazan«.

več »

v košarico

Kolimske zgodbe »

Varlam Šalamov »

»Delo je stvar časti, slave, srčnosti in junaštva.«

Kolimske zgodbe je Šalamov pisal v letih 1954–1965; prvič so bile objavljene leta 1978 v Londonu, leta 1981, po nagradi francoskega Pena, pa so postale svetovna uspešnica. Nastajale so tako, kot je nastajala njegova poezija: »… Ni pesmi brez usode, brez majhne tragedije. Samo največja odkritosrčnost, najvišje dajanje, kaplja čiste krvi lahko rodijo pesem,« je zapisal v refleksijah Poezija je univerzalni jezik. Nazadnje so se sestavile v več kot 900 strani črtic, literarnih portretov, filozofskih novel, traktatov, pričevanj, refleksij o taboriščnih nraveh; avtobiografski pripovedovalec portretira usode kaznjencev in rabljev iz kolimskega pekla – čekiste, inženirje, profesorje, stare boljševike, kmete, tatove – z močno stilizirano pripovedjo, polno zaporniškega žargona. So »ogledalo, ki odseva dno taboriščnega sveta … drugega sveta, sveta, v katerem velja zakon: ti umri danes, jaz jutri, sveta brez morale,« je o njih zapisal Mihail Geller. Andrej Sinjavski pa jih je označil za »priročnik o odpornosti človeškega materiala«, ki s »pošastnim realizmom« kaže nepolepšano resnico o sovjetskih gulagih.

več »

v košarico

Laterna magica »

Ingmar Bergman »

»Bil sem človek moči, ki se ni naučil uživati v moči.«

Avtobiografija švedskega filmskega in gledališkega režiserja ter scenarista Ingmarja Bergmana Laterna magica (1986) ostaja enako aktualna – lahko bi rekli celo izzivalna – tudi več kot dvajset let po njenem izidu. S psihološko analitičnostjo, značilno tudi za njegove filme, se skozi neposredno pripoved in reminiscence postopoma in nelinearno sestavljajo milje Bergmanovega življenja, njegovi vzponi in padci od otroštva v duhovniški družini na Švedskem naprej. Njegov osebni spomin današnjega bralca nemara ne osupne toliko s pikantnimi podrobnostmi iz življenja slavnega režiserja, njegovih bližnjih in sodelavcev kot z ugotovitvijo, kako življenje, predvsem pa medosebni odnosi ostajajo – isti.

več »

v košarico

Ljubezen in izgnanstvo »

Avtobiografska trilogija

Isaac Bashevis Singer »

»Umetnost v najboljšem primeru ne more biti nič več kot sredstvo, da za trenutek pozabiš na človeško polomijo.«

Posebna perspektiva, iz katere Singer zre na sodobnost, je pravzaprav pogled srečneža, ki mu je uspelo pobegniti (holokavst, denimo, v njegovih spominih in pripovedništvu nasploh igra omejeno vlogo). Pisatelj se v osnovi pretežno drži doživetega, čeprav se, kot bi ponavljal Horacija, izrecno zaveda svoje dolžnosti, da bralca pritegne in tudi zabava, kar mora doseči z zapletom, z zgodbo. Kot srečni ubežnik je imel privilegij, da se je mogel prepustiti notranjim bojem, mogel pa je tudi naslikati obsežno podobo judovske kulture od vsakdanjega življenja do njenih mističnih razsežnosti. Judovstvo kot kultura je ob vsem zanimanju, ki ga je vzbudilo v dvajsetem stoletju izvoljeno ljudstvo s svojo tragedijo, ostalo v ozadju, na splošno ga razumemo površinsko (značilno je moral Singer neštetokrat, celo ob podelitvi Nobelove nagrade, razlagati, zakaj piše v jidišu – kot da bi bilo kaj čudnega pisati v materinščini).

več »