Sedmega ali osmega dne po svojem prihodu sem zapustil Durban. Rezervirali so mi vozovnico za prvi razred. Tam je bilo običajno, da si doplačal pet šilingov, če si potreboval posteljnino. Abdula Šeth je vztrajal, naj si naročim posteljnino, vendar sem nekaj iz trme in ponosa, nekaj pa zato, da bi prihranil pet šilingov, predlog zavrnil. Abdula Šeth me je opozoril. »Poslušaj,« je rekel, »to je drugačna dežela kot Indija. K sreči imamo vsega na pretek. Prosim te, nikar se ne omejuj pri ničemer, kar bi utegnil potrebovati.«
Zahvalil sem se mu in mu še enkrat zabičal, naj si ne dela skrbi.
Vlak je pripeljal v Maritzburg, prestolnico Natala, ob devetih zvečer. Na tej postaji si lahko dobil posteljnino. Prišel je postajni uslužbenec in me vprašal, ali bi jo rad. »Ne,« sem odvrnil, »jo imam s seboj.« Odšel je. Za njim je prišel neki potnik in me premeril od nog do glave. Videl je, da sem »temne polti«. To ga je vznemirilo. Odšel je ven in se vrnil s sprevodnikom ali dvema. Vsi so bili tiho, dokler ni prišel še neki drug uslužbenec in rekel: »Gremo, vi spadate v potniški oddelek.«
»Saj imam vendar vozovnico za prvi razred,« sem rekel.
»Vseeno,« mu je pritegnil drugi uslužbenec. »Povem vam, v drug oddelek morate.«
»Poslušajte, v Durbanu mi je bilo dovoljeno potovati v tem oddelku, in v njem bom tudi potoval.«
»Ne, pa ne boste,« je odvrnil uslužbenec. »Oditi morate iz tega oddelka, ali pa bom primoran poklicati stražnika, da vas odstrani.«
»Kar dajte. Prostovoljno ne mislim oditi.«
Prišel je stražnik. Prijel me je pod roko in me zrinil ven. Tudi prtljago so mi odnesli ven. V drug oddelek nisem hotel, in vlak je odsopihal brez mene. Šel sem sedet v čakalnico, potovalko sem imel pri sebi, preostalo prtljago pa pustil, kjer je bila. Železniški uslužbenci so poskrbeli zanjo.
Bilo je pozimi, in zime v višjih predelih Južne Afrike so neusmiljeno hladne. Maritzburg je bil dokaj visoko in mraz je grizel do kosti. Površnik sem imel v preostali prtljagi, vendar si nisem upal zaprositi zanj, saj sem se bal nove žalitve, tako da sem rajši kar sedel in se tresel. V čakalnici ni bilo luči. Okrog polnoči je vstopil neki potnik in videti je bilo, da bi rad poklepetal z mano. Vendar nisem bil pri volji.
Začel sem razmišljati, kaj sem dolžan storiti. Naj se bojujem za svoje pravice ali se vrnem v Indijo – ali pa naj grem naprej v Pretorio, ne meneč se za žalitve, in se vrnem v Indijo, potem ko zaključim primer? Bilo bi strahopetno od mene, če bi zbežal nazaj v Indijo, ne da bi opravil svoje obveznosti. Neprijetnosti, ki sem jim bil podvržen, so bile površinske – zgolj simptom neke globlje bolezni, ki se ji pravi rasno razlikovanje. Poskusiti moram izkoreniniti to bolezen, če se bo dalo, pa čeprav bom moral pri tem trpeti nadloge. Zadoščenje za prizadete krivice moram iskati samo toliko, kolikor bo potrebno za premagovanje rasnih predsodkov.
Sklenil sem torej, da grem z naslednjim vlakom v Pretorio.
Naslednje jutro sem poslal dolg telegram načelniku železnice, o dogodku pa obvestil tudi Abdulo Šetha, ki se je nemudoma sestal z njim. Načelnik je upravičil ravnanje železniških uslužbencev, a mu je tudi povedal, da je že naročil postajenačelniku, naj poskrbi, da bom varno prispel na cilj. Abdula Šeth je brzojavil indijskim trgovcem v Maritzburgu in znancem v drugih krajih, naj pridejo k meni in popazijo name. Trgovci so me prišli pogledat na postajo in me skušali potolažiti tako, da so mi pravili o lastnih težavah in mi dopovedovali, da to, kar se je zgodilo meni, ni nič nenavadnega. Rekli so tudi, da lahko vsi Indijci, ki potujejo v prvem ali drugem razredu, pričakujejo podobne težave od železniških uslužbencev in belih potnikov. Tako sem torej dan prebil v poslušanju teh žalostnih zgodb. Naposled je pripeljal večerni vlak. Na njem sem imel rezervirano ležišče. V Maritzburgu sem tako dokupil vozovnico za spalnik, ki je v Durbanu nisem hotel.
Vlak me je odpeljal v Charlestown.

© Modrijan založba, d. o. o., 2010