Ne vem, o čem bi sploh govorila ... O smrti ali ljubezni? Ali pa je vse to eno in isto ... O čem torej?
… Pred kratkim sva se poročila. Hodila sva po ulici, držala sva se za roke, tudi če sva šla samo v trgovino. Vedno skupaj. Govorila sem mu: »Ljubim te.« Vendar nisem še vedela, kako sem ga ljubila ... Nisem si predstavljala ... Stanovala sva v internatu požarnega oddelka, kjer je delal. V drugem nadstropju. Tam so bile še tri mlade družine, s katerimi smo si delili skupno kuhinjo. Spodaj, v pritličju, pa so bili avtomobili. Rdeči gasilski avtomobili. To je bila njegova služba. Vedno sem bila na tekočem: kje je, kaj je z njim. Sredi noči zaslišim nekakšen hrup. Kričanje. Pogledala sem skozi okno. Videl me je: »Zapri polkna in pojdi spat. Na jedrski centrali je požar. Kmalu pridem.«
Eksplozije nisem videla. Le plamen. Vse je dobesedno žarelo ... Celo nebo ... Velik plamen. Saje. Strašanska vročina. Njega pa še vedno ni in ni. Saje so nastale zaradi bitumna, ki se je vnel; streha centrale je bila zalita z bitumnom. Kasneje se je spominjal, kako so hodili po smoli. Gasili so ogenj, le-ta pa se je plazil dalje. Se dvigoval. Z nogami so razmetavali goreči grafit ... Gasili so brez delovne uniforme, v samih srajcah; tako kot so bili oblečeni, takšni so tudi odšli na delo. Nihče jih ni na nič opozoril, poklicali so jih zaradi navadnega požara ...
Štiri ure ... Pet ur ... Šest ... Ob šestih sva bila namenjena k njegovim staršem. Saditi krompir. Od mesta Pripjat do vasi Sperižje, kjer so živeli njegovi starši, je 40 kilometrov. Sejanje, oranje ... To so bila njegova najljubša opravila ... Mati se je pogosto spominjala, kako ga z očetom nista pustila v mesto, s tem namenom sta celo zgradila novo hišo. Vpoklicali so ga v vojsko. Vojaški rok je služil v Moskvi v gasilskih brigadah, in ko se je vrnil, si je želel le h gasilcem! Nič drugega ga ni zanimalo. (Molk.)
Včasih se mi zdi, kot da slišim njegov glas ... Živ ... Niti fotografije ne naredijo name tako močnega vtisa kot glas. Toda nikdar me ne kliče. V sanjah pa ... Jaz sem tista, ki ga kličem ...
Ura je sedem ... Ob sedmih so mi sporočili, da je v bolnišnici. Odhitela sem, okoli bolnišnice pa je v sklenjenem obroču stala policija, nikogar niso spustili blizu. Vozila so le reševalna vozila. Policisti so se drli: »Avtomobili bodo pospešili, ne približujte se!« Ne le jaz, temveč vse žene, katerih možje so bili to noč na centrali, so prihitele. Začela sem iskati svojo znanko, ki je delala kot zdravnica v tej bolnišnici. Ko je stopila iz vozila, sem jo pocukala za zdravniško haljo: »Spusti me noter!« – »Ne morem! Z njim je slabo. Z vsemi je slabo.« Še vedno se je držim za haljo: »Samo pogledat grem.« – »V redu,« reče, »potem pa pohitiva. Za petnajst – dvajset minut.« Videla sem ga ... Vsega oteklega, zabuhlega ... Oči skoraj ni bilo ... »Mleka je treba. Veliko mleka!« mi je rekla znanka. »Popiti bi ga morali tudi po tri litre.« – »Vendar on ne pije mleka.« – »Zdaj ga bo.« Številni zdravniki, medicinske sestre, zlasti pa bolničarke negovalke iz te bolnišnice so čez nekaj časa zboleli. Umrli. Le da tega tedaj še nihče ni vedel ...
Ob desetih dopoldne je umrl kirurg Šišenek ... On je umrl prvi ... Prvi dan ... Zvedeli smo, da je pod ruševinami ostal tudi drugi – Valera Hodemčuk. Tako da ga niti izvlekli niso. Zabetonirali so ga. Vendar nismo še vedeli, da so bili vsi oni – prvi.
Sprašujem ga: »Vasenjka, kaj naj storim?« – »Odidi od tod! Odidi! Imela boš otroka.« Noseča sem. Vendar kako naj ga pustim? Roti me: »Odidi! Reši otroka!« – »Najprej ti moram prinesti mleko, potem pa se bom odločila.«
Priteče moja prijateljica Tanja Kibenok ... Njen mož leži v isti bolniški sobi. Z njo je njen oče, ki je z avtom. Odpeljemo se do najbližje vasi po mleko, kake tri kilometre iz mesta ... Kupimo več trilitrskih posod z mlekom ... Šest, da bi bilo dovolj za vse ... Vendar od mleka jim je bilo strašno slabo ... Ves čas so omedlevali, dali so jim infuzijo. Zdravniki so zatrjevali, da so se zastrupili s plini, o sevanju ni nihče govoril. Mesto pa se je oborožilo z vojaško tehniko, zasedli so vse ceste. Povsod sami vojaki. Tramvaji in vlaki niso vozili. Z nekakšnim belim praškom so spirali ulice ... Skrbelo me je, kako bom zjutraj prišla do vasi, da bi mu kupila sveže mleko. Nihče ni govoril o sevanju ... Samo vojaki so hodili v plinskih maskah ... Ljudje so iz trgovin nosili kruh, odprte vrečke bonbonov. V košarah je bilo pecivo ... Vsakdanje življenje pač. Le da ... Ulice so spirali z nekakšnim belim praškom ...
[…]
Noč ... Po eni strani ulice avtobusi, na stotine avtobusov (mesto so že pripravljali na evakuacijo), na drugi pa gasilski avtomobili – na stotine. Prignali so jih od vsepovsod. Vsa ulica je bila v beli peni ... Hodimo po njej ... Preklinjamo in jočemo ...

© Modrijan založba, d. o. o., 2009