E-novice

Knjiga

Filozofija Andyja Warhola

Od A do B in spet nazaj

Andy Warhol»

prevod: Lili Potpara

spremna beseda: Lev Kreft

naslovnica: Branka Smodiš

format: 135 × 220

strani: 256

vezava: trda, ščitni ovitek

izid: 2010

ISBN: 978-961-241-470-2

redna cena: 27,20 €

modra cena: 25,84 €

vaš prihranek: 1,36 €

na zalogi

»Treba je torej misliti na nič.«

Filozofija Andyja Warhola je, seveda, filozofija malo drugače. Ne le, ker gre za enega najbolj opaznih umetnikov prejšnjega stoletja, temveč tudi in predvsem zato, ker gre za morda najbolj ekscentričnega. Takšna so tudi Andyjeva razmišljanja o ljubezni, spolnosti, lepoti, slavi, delu, denarju, New Yorku, Ameriki in samem sebi, pa čeprav je njihova odštekanost najbolj v tem, da so hkrati povsem preprosta. Ne poskušajo biti prevzetna, globokoumna in nerazumljiva. Razkrivajo umetnikovo življenje, njegovo »nenavadnost navad« in so obenem dokument časa, ki bi mu lahko rekli neoavantgarda, pa čeprav je pri Warholu tudi ta koncipiran malce drugače. »Poskušam se domisliti, kaj je čas, pa se ne morem spomniti drugega kot ... ›Čas je čas, ki je bil.‹«

Slovensko izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

Iz spremne besede dr. Leva Krefta

na vrh strani

Andy Warhol je bil umetnik, zvezda in slavnež že v času življenja – prava celebrity; ni pa bil tudi čaščen, narobe, njegov status slavnega umetnika in zvezde javnega medijskega sveta je povzročil, da so ga v umetniškem svetu, kamor je sicer nedvomno spadal, odklanjali in zavračali. A tudi to je le dodatno prispevalo k razkričanosti, ki se je držala Warholove osebe pa tudi njegovih umetniških projektov.
/.../
Ko bi se razšel le z likom umetnika, kakršen je bil v modernizmu in historični avantgardi, bi bil le eden od neoavantgardistov, pač malce bolj razkričan in viden, in ko bi nastopal v javnosti zgolj kot ekscentrik, bi bil pač še en takšen umetnik, nekakšen dalijevski klon. Toda Warhol je bil v razkoraku tudi z lastno generacijo, z neoavantgardo samo. Ni se naselil v institucionalni umetnosti, vendar je sam postal institucija. Ni veljal za angažiranega umetnika, ki se bojuje za človekove pravice vseh vrst in protestira proti odtujenostim svojega časa. Ni razkrinkaval manipulacije in se umetniško ali celo družbeno in politično bojeval proti zasvojenostim z blagovno privlačnostjo in medijskim sijajem, temveč si je estetsko imenitnost blaga vseh vrst, od jušnih konzerv do likov medijskih zvezd, izbral za upodabljanje, ki ni kazalo kritičnih prijemov. Ni se spopadal z ideologijami, ki krivenčijo podobo sveta in onemogočajo avtentično zavest, temveč je izražal ugodje, ki ga takšne ideologije sprožajo po enaki ali vsaj podobni logiki estetske privlačnosti, kot velja za vse drugo blago potrošniške družbe. Videti je bil sijajno prilagojen okolju, v katerem je ustvarjal, in sprijaznjen, kaj sprijaznjen, navdušen nad možnostmi, ki jih je ponujala estetska vrednost blaga – tista lastnost, ki jo je po Baudrillardovem mnenju Marx prezrl, ko je analiziral blagovno formo. Če za koga velja, da je z lastnim telesom in dušo in z vso svojo umetnostjo ponazarjal ugodje potrošniške družbe, njeno sposobnost neskončne manipulacije z ljudmi, uživanja v odtujenosti, in povzdigovanja represivne desublimacije, potem je to Warhol, pionir slavljenja enodimenzionalne družbe, mojster simulakrov in simulacije.

Preberite odlomek

na vrh strani

No, ljudje, ki si me predstavljajo kot žurerja iz šestdesetih, ki je na vsako zabavo prišel v spremstvu najmanj šestih ljudi, se mogoče sprašujejo, kako si drznem samega sebe imeti za »samotarja«, zato bi rad povedal, da to resno mislim in je čisto res. V tistih časih svojega življenja, ko sem se počutil najbolj družabnega in sem iskal tesna prijateljstva, nisem našel zainteresiranih ljudi, torej sem si prav takrat, ko sem bil sam, najbolj želel ne biti sam. Tisti hip, ko sem se odločil, da bom raje sam in mi ne bo treba poslušati tujih problemov, so ljudje, ki jih v življenju še nikoli prej nisem videl, začeli tekati za menoj, da bi mi povedali stvari, za katere sem se bil prav takrat odločil, da jih ne želim slišati. Kakor hitro sem sam pri sebi postal samotar, sem dobil tisto, čemur bi lahko rekli »privrženci«.
Takoj ko si nekaj nehaš želeti, to dobiš. Ugotovil sem, da je to absolutno aksiomatsko.
/.../
Včasih si verjetno mislite, kako imajo resnično slavni in bogati ljudje stvari, ki jih vi nimate, in kako so njihove stvari zagotovo boljše od vaših, ker imajo več denarja od vas. Ampak pijejo enako kokakolo in jedo enake hot doge in nosijo enaka oblačila ILGWU in gledajo enake televizijske oddaje in enake filme. Bogati si ne morejo ogledati bolj trapaste različice kviza Resnica ali kazen ali grozljivejše različice Izganjalca hudiča. Vi lahko čutite prav takšen odpor kot oni in imate enake nočne more. Vse to je tako zelo ameriško.
/.../
Človek lahko joče ali se smeje. Vedno ko jočeš, bi se lahko smejal, imaš namreč izbiro. Norci vedo, kako se to naredi, ker so njihovi umi osvobojeni. Torej lahko prožnost svojega uma izkoristite sebi v prid. Odločite se, kaj bi radi počeli in kako bi radi preživljali svoj čas. Toda ne pozabite, da meni primanjkuje nekaterih kemični snovi, zato je meni veliko lažje kot človeku, ki ima veliko kemičnih snovi za odgovornost, toda enako načelo je kljub temu mogoče uporabiti v mnogih primerih.
/.../
V resnici živim za prihodnost, ker takrat, kadar praznim škatlo sladkarij, kar ne morem dočakati, da bi okusil zadnji bonbon. Okusa vseh drugih sploh ne zaznam, rad bi le izpraznil škatlo in jo vrgel v koš, da mi ne bi bilo več treba razmišljati o njej.
Raje bi jo bodisi pojedel zdaj bodisi vedel, da je nikoli ne bom pojedel, samo da mi ne bi bilo treba razmišljati o njej.
Zato si ob nekaterih dneh želim, da bi bil videti zelo star, da mi ne bi bilo treba razmišljati o tem, kako bo, ko bom videti star.
/.../
Morali bi obstajati supermarketi, ki prodajajo stvari, in takšni, ki jih odkupujejo nazaj, in dokler se to ne bo izenačilo, bomo imeli več odpadkov, kot bi bilo treba. Vsak ima vedno kaj, kar bi rad prodal nazaj, zato bi vsi imeli denar, ker bi vsi vedno imeli kaj za prodati. Vsi imamo kaj, toda večine tistega, kar imamo, ni mogoče prodati, danes si namreč vsi strašno želijo čisto novih stvari. Moralo bi biti mogoče, da bi ljudje prodali svoje stare pločevinke, svoje stare piščančje kosti, svoje stare stekleničke od šamponov, svoje stare revije. Moramo se bolje organizirati. Tisti, ki vam zatrjujejo, da zmanjkuje stvari, samo navijajo cene. Kako nam lahko česa zmanjkuje, ko pa je v vesolju, če se ne motim, vedno enaka količina snovi z izjemo tistega, kar gre v črne luknje?
/.../
Od nekdaj sem v konfliktu, ker sem sramežljiv, hkrati pa rad zasedam veliko osebnega prostora. Mama je vedno govorila: »Ne rini se v ospredje, a daj ljudem vedeti, da si tukaj.« Želel sem obvladovati več prostora, kot sem ga, toda takrat sem vedel, da sem preveč sramežljiv in ne bi znal opraviti s pozornostjo, tudi če bi mi jo uspelo pritegniti. Zato imam tako rad televizijo. Zato imam občutek, da je televizija tisti medij, kjer bi lahko najbolj blestel. Resnično zavidam vsem tistim, ki imajo svojo televizijsko oddajo.
Kot sem rekel, rad bi svojo oddajo, ki bi se imenovala Nič posebnega.
/.../
Rad sem prava stvar na napačnem kraju in napačna stvar na pravem kraju. A če se ti zgodi eno od tega dvojega, ljudje vate usmerijo luči ali pljuvajo po tebi ali pišejo negativne kritike ali te pretepejo ali oropajo ali rečejo, da si »povzpetnik«. Ampak ponavadi se splača biti prava stvar na napačnem kraju in napačna stvar na pravem kraju, ker se vedno zgodi kaj smešnega. Kar verjemite mi, ker sem naredil kariero iz tega, da sem prava stvar na napačnem kraju in napačna stvar na pravem kraju. To je nekaj, na kar se resnično spoznam.

© Modrijan založba, d. o. o., 2010

Multimedija

na vrh strani

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.