Pogosto sem opazil, da je, potem ko sem likom iz svojih romanov podaril kako dragoceno stvar iz svoje preteklosti, ta v izmišljenem svetu, kamor sem jo tako nepričakovano postavil, vse bolj medlela. Čeprav sem jo še vedno imel v mislih, je njena osebna toplina, njena retrospektivna mikavnost izginila in je zdaj tesneje povezana z mojim romanom kakor pa z mojo nekdanjo osebnostjo, kjer se je zdela tako varna pred posegi umetnika. V mojem spominu so se hiše zrušile tako neslišno, kakor so se v nemih filmih iz starih časov, in portret stare francoske guvernante, ki sem jo nekoč posodil fantiču iz ene od svojih knjig, hitro bledi, zdaj ko je zajet v opis otroštva, ki ni nikakor povezano z mojim. Moški v meni se zgraža nad romanopiscem, in kar sledi, je obupan poskus, da bi rešil, kar se rešiti da od uboge Mademoiselle.
/…/
Lahko jo vidim, prek svojega zastopnika, stati na sredi perona, kamor je ravno izstopila, in moj fantomski odposlanec ji zaman ponudi roko, ki je ne vidi. (»In tam sem stala, sama samcata, comme la Comtesse Karenine,« se je pozneje pritožila, zgovorno, čeprav ne povsem pravilno.) Vrata čakalnice se stresejo in cvileče odprejo, kakor v vseh nočeh strupenega mraza; v prostor vdre oblak toplega zraka, radodarno kakor para iz puhajoče lokomotive; in zdaj se pojavi na sceni naš kočijaž Zahar – zastaven možakar v ovčjem kožuhu s kožo na zunanji strani, z velikanskimi rokavicami, ki mu molijo iz škrlatne prepasnice, za katero jih je zatlačil. Slišim škripanje snega pod njegovimi klobučevinastimi škornji, medtem ko si da opravka z njeno prtljago, zvončkljanje zaprege in nato njegov nos, ki si ga spretno izprazni s stiskom in otresanjem palca in kazalca, ko s težavo postopa okoli sani. Počasi, polna mračnih slutenj, se »Madmazelja«, kakor ji pravi njen pomagač, povzpne na sani, stiskajoč ga za roko v smrtnem strahu, da sani speljejo, preden bo njena obsežna pojava na varnem. Nazadnje se le godrnjaje namesti in potisne pesti v boren plišasti muf. Ob sočnem tlesku z bičem se Zojka in Zinka napneta, prestopita in znova napneta; in nato torzo Mademoiselle sune krepko nazaj, ko kobili iztrgata težke sani iz sveta jekla, kožuhovine, mesa in jih poženeta v medij brez trenja, v katerem poletijo po fantomski cesti, tako da se zdi, da se je komaj dotikajo.
Zaradi nenadne svetlobe samotne svetilke na koncu trga ob postaji se ob saneh za trenutek zapodi pretirano velika senca, ki prav tako drži muf, in se povzpne na val snega, in ko izgine, pusti, da Mademoiselle pogoltne to, čemur bo kasneje s strahospoštovanjem in navdušenjem rekla »le steppe«. Tu, v brezdanjem mraku, se ji zdi, da so vaške luči, ki migotajo v daljavi, rumene volčje oči. Zebe jo, od zaledenelosti je povsem negibna, zaledenela je do »središča možganov« – kajti kadar ne uporablja suhoparne govorice, poleti z najbolj podivjano hiperbolo. Od časa do časa se ozre, da se prepriča, ali jim druge sani, natovorjene z njeno potovalno skrinjo in škatlo s klobuki, sledijo – vedno na isti razdalji, kakor družabne fantomske ladje v polarnih vodah, ki so jih opisali raziskovalci. In naj nikar ne pozabim na mesec – kajti na nebu mora zagotovo sijati mesec, poln, neverjetno jasen disk, ki tako dobro sovpada s čilo rusko zmrzaljo. Ja, tukaj je, vsak hip bo priplul izza gruče lisastih oblačkov, ki jim je dal mavričen pridih; in ko drsi vse više, pološči sledi sani na cesti, kjer otekle sence poudarijo vsako lesketajočo se kepo snega.
Zelo očarljivo, zelo osamljeno. Toda le kaj sam počnem v tej stereoskopski sanjski deželi? Kako sem sploh prišel sem? Dvoje sani se je nekako izmuznilo proč in za seboj pustilo le vohuna brez potnega lista, ki v snežkah in podloženem plašču stoji na modro-beli cesti v Novi Angliji. Vibracij v ušesih mi ne povzročajo več vse bolj oddaljeni zvončki, temveč le prepevanje moje stare krvi. Vse je negibno, uročeno, prevzeto od meseca, vzvratnega ogledala domišljije. Toda sneg je resničen, in ko se sklonim, da si z njim napolnim pest, se mi šestdeset let med prsti sesiplje v svetlikajoč se srež-prah.
/…/
Poletni večeri iz mojih deških let, ko sem rad odkolesaril mimo njene kolibe, me zdaj nagovarjajo z njenim glasom. Tam, kjer se je pot med polji srečala z osamljeno glavno cesto, sem razjahal kolo in ga prislonil ob telegrafski drog. Sončni zahod, skoraj strašljiv v svoji krasoti, se je še vedno mudil na povsem razkritem nebu. Med njegovimi neopazno spreminjajočimi se nanosi barv si lahko razločil ožarjene podrobnosti telesne zgradbe nebeških organizmov, ali žareče razpoke med potemnjenimi bregovi, ali ravne, eterične plaže, ki so bile kakor prividi samotnih otokov. Takrat še ni nisem vedel (kar zdaj zelo dobro vem), kaj storiti s takšnimi stvarmi – kako se jih znebiti, kako jih preoblikovati v nekaj, kar lahko prek črk na papirju predaš bralcu, da bo on opravil z blaženo drhtavico – in ta nevednost je v meni stopnjevala pobitost. Orjaška senca si je začela prisvajati polja in telegrafski drogovi so čebrnjali v globoki tišini in nočni lakotniki so se vzpenjali po steblih rastlin. Ck, ck, ck, se je oglašala postavna progasta gosenica, ki ni bila upodobljena v Spulerju, medtem ko se je oprijemala stebla zvončnice in se s čeljustmi zaganjala v rob najbližjega lista, iz katerega je ležerno izjedla polkrog, nato pa iztegnila vrat in ga znova usločila, da bi se zalezla še globlje v lično vboklino. Samodejno bi jo lahko, skupaj s koščkom njene rastlinice, vtaknil v škatlico za vžigalice in odnesel domov, da bi se iz nje drugo leto izvilo prekrasno presenečenje, toda misli so mi uhajale drugam: k Zini in Colette, prijateljicama iz obmorskega letovišča; k Louise, poskakovalki; k vsem zardelim punčkam z nizko spuščenimi prepasnicami in svilenimi lasmi s prazničnih zabav; k medleči grofici G., bratrančevi izbranki; k Poljenki, ki se mi je nasmihala v agoniji mojih novih sanj – vse so se zlile v njo, ki je še nisem poznal, a mi jo bo kmalu dano srečati.
Še zlasti se spomnim nekega sončnega zahoda. Ožaril je zvonec na kolesu. Zgoraj, nad črnim muziciranjem telegrafskih drogov, se je več dolgih, temno vijoličnih oblakov, obrobljenih s flamingovo rožnatim sijem, negibno razprostrlo v pahljačo; vse skupaj je bilo kakor ena sama ovacija barvi in obliki! Vendar je zamiralo in vse drugo je prav tako temnelo; toda tik nad obzorjem je v turkizno razžarjeni plasti pod črnim stratusom oko našlo vpogled, ki bi ga samo bebec lahko zamenjal za rezervni del tega ali kateregakoli drugega zahoda. Zavzemal je le droben izsek ogromnega neba in bil tako neponovljivo jasen, kakor da bi ga ugledal skozi napačni konec teleskopa. Tam me je čakala – miniaturna družina vedrih oblakov, nakopičenje lesketajočih se svitkov, anahronističnih zaradi svoje smetanosti in izredno oddaljenih; oddaljenih, a dovršenih v vsaki nadrobnosti; pravljično pomanjšanih, a brezhibno izoblikovanih; moj prekrasni jutri, pripravljen, da se mi razkrije.
/…/
Trenutek pozneje je začela nastajati moja prva pesem. Kaj je sprožilo njen nastanek? Mislim, da vem. V brezvetrju je sila teže dežne kapljice, ki se je v zajedavskem razkošju svetlikala na srčastem listu, povesila listni vršiček, in to, kar je spominjalo na kroglico živega srebra, je nenadoma izvedlo glissando po osrednji žili, in list se je, ko se je otresel lesketajočega se bremena, olajšan in čist zravnal. Sila, list, povesila, čist – trenutek, v katerem se je vse to začelo dogajati, se mi je prej kakor drobec časa zdel vrzel v času, preslišan utrip srca, ki je bil nemudoma poplačan z gostobesedjem rim: namenoma pravim »gostobesedje«, kajti ko je nazadnje le zavel veter, je z drevja urno zakapljalo, kakor da bi drevesa nezrelo posnemala nedavno ploho, tako kot je kitica, ki sem si jo že momljal, poskušala poustvariti čudežni pretres, ki sem ga doživel, ko sta bila srce in list za trenutek eno.

© Modrijan založba, d. o. o., 2010