Ko sem bil star deset let, sem bil zaklenjen v mrtvašnico bolnišnice Sophijin dom. Enemu od hišnikov v bolnišnici je bilo ime Algot. Bil je okorno velik, imel je kratke, rumeno-bele lase, kot žoga okroglo glavo, bele obrvi in ozke, bistre modre oči. Roke je imel debele in modrordeče. Algot je prevažal trupla in rad govoril o smrti in mrtvih, o smrtnem boju in navidezni smrti.
Mrtvašnica je imela dva prostora, kapelo, kjer so se svojci še zadnjič poslovili od svojih dragih, in zadnjo sobo, kjer so trupla po obdukciji uredili.
Nekega sončnega zgodnjepomladnega dne me je Algot zvabil v zadnjo sobo in potegnil rjuho z nekega pravkar pripeljanega trupla. Bila je mlada ženska s temnimi, dolgimi lasmi, polnimi ustnicami in okroglo brado. Dolgo sem jo gledal, medtem ko je bil Algot zaposlen z drugimi stvarmi. Nenadoma sem slišal tresk. Zunanja vrata so se zaprla in ostal sem sam z mrtvimi, z lepo mlado žensko in petimi ali šestimi drugimi trupli, ki so ležala naložena na policah ob stenah, za silo pokrita z rjuhami z rumenimi madeži. Razbijal sem po vratih in klical Algota, a ni pomagalo. Bil sem sam z mrtvimi ali navidezno mrtvimi, vsak trenutek bi se lahko dvignil kdo od njih in se me oklenil. Sonce je sijalo skozi mlečno bele šipe, tišina se je kopičila nad mojo glavo, kup, ki je rastel do neba. Srce mi je razbijalo v ušesih, težko sem dihal in globoko v želodcu in na koži sem zmrzoval.
Usedel sem se na pručko v kapeli in zamižal. Bilo je grozno, nadzorovati si moral, kaj bi se lahko zgodilo tik za hrbtom ali tam, kamor nisi gledal. Tišino je prekinilo zamolklo kruljenje. Vedel sem, kaj to je. Algot mi je povedal, da mrtvi preklemansko prdijo, zvok ni bil posebej strašljiv. Zunaj je šlo mimo kapele nekaj postav, slišal sem njihove glasove, videl sem jih skozi zastekljena okna. Na svoje začudenje nisem kričal, ampak negibno molčal. Sčasoma so izginili in glasovi so zamrli.
Prevzela me je močna želja, ki je žgala in me dražila. Vstal sem in vleklo me je proti sobi z mrtvimi. Mlada ženska, s katero so se ravno ukvarjali, je ležala na leseni mizi sredi prostora. Potegnil sem stran rjuho in jo razgalil. Bila je popolnoma gola, razen obliža, ki je segal od grla do sramnice. Dvignil sem roko in se dotaknil njene rame. Slišal sem govoriti o mrtvaški hladnosti, ampak dekletova koža ni bila hladna, bila je vroča. Premaknil sem roko do njene dojke, ki je bila majhna in ohlapna, s črno, pokonci stoječo bradavico. Na trebuhu je rastel temen puh, dihala je, ne, ni dihala, ali so se usta odprla? Videl sem bele zobe, razkrivali so se pod krivino ust. Premaknil sem se tako, da sem lahko videl njeno spolovilo, ki sem se ga želel, vendar nisem upal, dotakniti.
Zdaj sem videl, da me je opazovala izpod na pol zaprtih vek. Vse je postalo nejasno, čas se je ustavil in močna svetloba je postala močnejša. Algot mi je govoril o sodelavcu, ki se je hotel pošaliti z mlado medicinsko sestro. Pod odejo v njeni postelji je položil amputirano roko. Ko sestre ni bilo k jutranji molitvi, so jo šli iskat v njeno sobo. Sedela je gola in žvečila roko, s katere je odtrgala palec in ga potisnila v svojo luknjo. Zdaj bom jaz prav tako zblaznel. Vrgel sem se ob vrata, ki so se sama od sebe odprla. Mlada ženska mi je pustila uiti.
Že v Volčji uri sem poskušal prikazati ta dogodek, vendar mi ni uspelo, in sem vse izrezal. Ponovi se v uvodu Persone in dobi svojo končno obliko v filmu Kriki in šepetanja, kjer mrtvi ne more umreti, ampak mora strašiti žive.
Duhovi, hudiči in demoni, dobri, zli ali samo zlovoljni. Pihali so mi v obraz, me dregali, zbadali z iglami, me vlekli za pulover. Govorili so, sikali ali šepetali, razločni glasovi, ne preveč razumljivi, ampak nemogoče je bilo, da se zanje ne bi zmenil.
Pred dvajsetimi leti sem imel operacijo, nepomemben poseg, a vendar so me morali uspavati. Zaradi napake sem dobil premočno narkozo. Šest ur mojega življenja je izginilo. Ne spomnim se nobenih sanj, čas je prenehal obstajati: šest ur, šest mikrosekund ali večnost.
Operacija je bila uspešna: v celem svojem zavestnem življenju sem se boril z mučnim in neveselim odnosom do boga. Vera in nevera, krivda, kazen, milost in poguba so bile neizogibna dejstva. Moje molitve so smrdele po strahu, prošnjah, preklinjanju, hvaležnosti, zaupanju, sovražnosti in obupu: Bog je govoril, Bog je molčal, ne preženi me od Tvojega obraza.
Pri operaciji izginule ure so dajale pomirjajoče sporočilo: rodiš se brez namena, živiš brez smisla, smisel je življenje samo. Ko umreš, ugasneš. Biti se spremeni v ne-biti. Ni nujno, da se med našimi vse bolj muhastimi atomi zadržuje Bog.

© Modrijan založba, d. o. o., 2009