Večkrat sem ustrelil, ne vem, ali sem koga zadel – zelo malo verjetno; s puško bolj slabo streljam. Bilo pa je še kar zabavno, saj fašisti niso vedeli, od kod prihajajo streli, in prepričan sem bil, da bom prej ali slej koga snel. Ampak hudič je hotel drugače – namesto tega je fašistični ostrostrelec snel mene. Bil sem kakih deset dni na fronti, ko se je zgodilo. Biti zadet od krogle je nadvse zanimiva izkušnja, in mislim, da jo je vredno malce podrobneje opisati.
[…]
Bil je občutek, kakor da si se znašel v središču eksplozije. Nekaj je na vso moč počilo in se zabliskalo vse okrog mene, začutil sem strahovit udarec – pa ne bolečino, samo silovit udarec, kakor če bi te stresla elektrika; z njim pa občutek popolne šibkosti, kot da bi se sesedel in skrčil na nič. Vreče peska pred mano so se umaknile v neznansko daljavo. Po mojem bi nekaj zelo podobnega občutil, če bi me zadela strela. Pri priči sem vedel, da sem bil zadet, ampak zaradi tistega oglušujočega poka in bliska sem mislil, da se je po nesreči sprožila kakšna puška v moji bližini in me zadela. Vse to se je zgodilo v manj kot sekundi. Že naslednji hip so se mi kolena zmehčala in sesedel sem se, pri tem pa treščil z glavo ob tla, vendar me na srečo ni bolelo. Imel sem nekakšen top, meglen občutek, da sem hudo ranjen, a bolečine v običajnem pomenu besede nisem čutil nobene.
Ameriški stražar, s katerim sem govoril, je planil naprej. »Moj bog! Si zadet?« Ljudje so se zbrali okrog mene. Sledil je običajen direndaj – »Vzdigni ga! Kam ga je zadelo? Raztrgaj mu srajco!« itn. itn. Američan je zaklical, naj mu nekdo da nož, da mi bo razparal srajco. Vedel sem, da imam enega v žepu in sem ga skušal izvleči, a sem sprevidel, da imam desnico ohromelo. Ker me ni nič bolelo, sem občutil celo rahlo zadovoljstvo. To bi bilo nekaj za mojo ženo, sem pomislil; od nekdaj si je želela, da bi bil ranjen, saj bi me edino to rešilo pred smrtjo, ki bi me zanesljivo doletela v prvi pravi bitki. Šele zdaj sem se prvič vprašal, kam neki me je zadelo in kako hudo; čutil nisem ničesar, a vedel sem, da me je krogla zadela nekam spredaj. Ko sem skušal spregovoriti, sem odkril, da sem brez glasu, samo slaboten cvilež se mi je izvil iz grla, a ob drugem poskusu mi je vendarle uspelo vprašati, kam sem zadet. V vrat, so rekli. Harry Webb, naš nosač nosil, je prinesel povoj in eno izmed stekleničk z alkoholom, ki so nam jih dali za oskrbo na bojišču. Ko me je privzdignil, se mi je kri ulila iz ust in slišal sem Španca za sabo, ki je rekel, da je šla krogla naravnost skozi vrat. Alkohol, ki se mi je razlil čez rano in ki bi me običajno spekel ko vrag, me je prijetno pohladil.
Položili so me spet na tla, medtem ko je šel nekdo po nosila. Kakor hitro sem zvedel, da mi je krogla prestrelila vrat, se mi je zazdelo samoumevno, da je po meni. Še svoj živi dan nisem slišal, da bi kakšen človek ali žival, ki bi jima krogla prestrelila vrat, preživela. Kri mi je curljala iz kotička ust. Arterija je šla, sem pomislil. Spraševal sem se, kako dolgo še živiš, če imaš presekano karotidno arterijo; najbrž ne prav veliko minut. Vse je bilo zelo megleno. Miniti sta morali kakšni dve minuti, med katerima sem domneval, da umiram. In tudi to je bilo zanimivo – se pravi, zanimivo je vedeti, kako ti v takih trenutkih potekajo misli. Moja prva misel je – prav nič neobičajno – veljala ženi. Sledil ji je silovit gnev ob misli, da bom moral zapustiti svet, ki mi je, če natanko premislim, pravzaprav kar lepo ustrezal. Imel sem toliko časa, da sem to nadvse živo občutil. Ta bedasta nesreča me je spravljala v bes. Njena nesmiselnost! Da te takole pospravijo, in niti ne v bitki, temveč v tem zatohlem kotičku strelskega jarka, samo zaradi trenutka nepazljivosti! Pomislil sem tudi na človeka, ki me je ustrelil – se spraševal, kakšen je, ali je Španec ali tujec, ali ve, da me je zadel, in tako naprej. Nič mu nisem zameril. Pomislil sem, da bi ga, ker je fašist, ubil, ko bi ga mogel, a če bi ga ujeli in ta trenutek pripeljali predme, bi mu samo čestital za dober strel. No, seveda, če bi zares umiral, bi bile moje misli morda povsem drugačne.
Ravno so me položili na nosila, ko mi je ohromela desnica počasi oživela in me začela peklensko boleti. Takrat sem mislil, da sem si jo zlomil pri padcu; a bolečina mi je bila hkrati v tolažbo, zakaj vedel sem, da se ti čutila, če umiraš, ne ostrijo. Zdaj sem se počutil že malo bolje, in žal mi je bilo tistih štirih ubožcev, ki so se potili in lovili ravnotežje z nosili na ramah. Do ambulante je bilo nekaj več kot dva kilometra, pot je bila slaba, držala je čez grudaste, spolzke kolovoze. Vedel sem, kakšen napor je to, saj sem sam dan ali dva predtem pomagal nositi nekega ranjenca. Listi srebrnih topolov, ki so mestoma obrobljali naše strelske jarke, so mi ometali obraz; pomislil sem, kako lepo je biti živ na svetu, kjer rasejo srebrni topoli. Ves ta čas pa me je roka peklensko bolela, da sem preklinjal in potem skušal ne preklinjati, zakaj vsakič, ko sem premočno izdihnil, mi je iz ust privrela kri.

© Modrijan založba, d. o. o., 2009