Komunistični režim je med drugim izvajal masaker v obliki obveznega obiskovanja šole. Šola je bila prva »špicljevska « institucija, s katero si prišel v stik, in je bila toliko bolj zahrbtna, ker ni bila represivna, temveč si je skušala nadeti nevtralno podobo – kot izobraževalna ustanova. Vendar je že od časov absolutizma veljalo, da je bila šola tudi – ali mogoče predvsem – državna pralnica možganov, Marija Terezija ni uvedla šolske obveznosti zato, da bi ljudje bolj svobodno razmišljali, ampak da bi mislili enotno, da bi iz njih postali dobri državni uradniki, vojaki itd. Problem je tičal v tem, da je šlo na prvi pogled za družbeno legitimno inštitucijo, in iskati mejo med običajno izobraževalno ter komunistično šolsko ustanovo je bilo težavno. Vprašanje je bilo, kam vse lahko zaidemo pri raziskovanju tega vprašanja.
V okviru porazsvetljenske etatistične kulture država vtika nos v šolstvo povsod, vendar je bilo v drugih deželah mogoče izbirati vsaj med državno, zasebno in cerkveno šolo. Na drugi strani pa so bili mogoče šolarji v odprtih režimih manj pozorni na to, s čimer so jim v šoli polnili glave. V komunistični pralnici možganov je bilo to veliko bolj enostavno. Ni ti bilo treba biti niti preveč na preži, da se ne bi ujel v teoretično- ideološke mreže, ki pa so jih komunisti povsem prevzeli iz nacionalsocialistične ideologije. Iz proticerkvenih, protiplemiških, protiburžoaznih, protinemških, protižidovskih govorov malomeščanske sorte, ki so temelj češkega nacionalnega socializma in njegovega naslednika, fašističnega državnega komunizma, smo se na začetku norčevali. Ko smo se v šoli učili o temnem srednjem veku, sem ga avtomatično imel za svetlega in mi pri tem sploh ni bilo treba brati Walterja Scotta ali Stevensona, da bi imel rad tudi zunajevropske tradicionalne kulture, ki so živele po svoje, absolutno oddaljene od kakršnegakoli komunističnega napredka.
Komunistični šoli pa se je žal na drugi strani posrečilo tudi to, da nam je za dolgo časa priskutila stvari, ki so si jih komunisti po krivem prilastili in do katerih si moral potem sam iskati pot šele veliko let po koncu šolanja. Na prvem mestu je bil narodni preporod in nato husitsko gibanje, s katerega dediščino smo se – v nasprotju s Češkimi brati – najbrž najdlje spoprijemali.
Komunisti pa so v tem navezovali na meščansko inteligenco, ki je nadomestila Cerkev, in da bi utemeljila svoj položaj vodilnega intelektualnega elementa, se je vedno izneverila preteklosti. Če beseda nanese na kakšno barbarstvo, ga t. i. neodvisni duhovi najpogostejše povežejo s srednjim vekom, ustvarjajoč dimno zaveso »razsvetljenemu« 20. stoletju, v katerem so se odigrale največje izprijenosti in masakri človeške zgodovine. Vendar seveda ni šlo za srednji vek, preteklost ali druge kulture, temveč za sodobnost, za nas same, ki nas je družba skušala preoblikovati po svoji podobi. Dejstva, da je tudi šola režimska inštitucija, se na začetku nisem preveč zavedal. Proti šoli kot taki in tudi proti večini učiteljev nisem imel nič. Na neki način sem hotel samo izraziti svoj protest proti šolski klopi, v katerih smo morali olikano sedeti skupaj z desetinami človečkov, ki jih je doletela ista usoda. Ko sem na trajno nakodrano glavo učiteljice, ki se je sprehajala po šolskem dvorišču, skozi okno zlil vodo iz kanglice za rože, to ni bilo zato, ker je morda ne bi prenašal, to je bilo bolj prizadevanje, da lastni jaz konfrontiram z določeno hierarhijo, ki je grozila, da bo omejila mojo svobodo. Zato se je bilo nujno treba občasno ograditi od nje, ji pokazati, da obstajam in da obstajam sam po sebi, neodvisno, in da me mora šola takega tudi sprejeti – odnos med nama je lahko edino enakopraven.
Nisem prenašal gospodovalnega odnosa učiteljev do učencev. Ni me niti toliko motilo to, da jih je kdo dobil okrog ušes, kot to, da so učitelji gledali na nas kot na nekaj manjvrednega, kar ni sposobno doumeti duhovnih višin, v katerih se omenjeni gibljejo. Pri tem je bilo pravilo, da so bili vsi ti vzvišeni učitelji omejeni provincialni pedagogi in so zavesti otrok pogosto povzročili nepopravljivo škodo.
Na prvi stopnji smo imeli razredno učiteljico Pavlíkovo, ki se je delala, da je boljše, kultivirano bitje – grozno rada nas je grajala zaradi domnevno slabih higienskih navad itd., in čeprav ni bila v partiji, ni mogla skriti svoje pritlehne duše.
Enkrat sem šolsko beležnico popisal z gesli »Naj živi CIA, BBC« in podobnimi ocvirki, pri izmišljanju katerih mi je pomagal starejši brat. Potem pa sem si vseeno rekel, da bi zaradi tega lahko imel sitnosti, in sem inkriminirana mesta prelepil s papirnatimi trakci. Pavlíková pa se seveda ni obotavljala, papir je skrbno odlepila in kot zavedna državljanka šolsko beležko kot corpus delicti svoje špicljevske duše odnesla ravnatelju.

© Modrijan založba, d. o. o., 2012