Zleknila se je in zaprla oči in poskušala misliti samo misli, ki so jo približevale njemu, vendar brez haska. Tam so bili tisto udarjanje, tisti trušč, koraki na hodniku, in k njej se je vrnil drugi Frank, tisti odvratni, pošast, zasmehovalec in omalovaževalec, goljuf in slepar in ženskar. V nekem trenutku je poskusila vstati, da bi zaprla okno, da bi hrup zaprla ven, vendar je bil napoj, ki ga je zanjo zmešal plešasti mali Mehičan, preprosto premočan, da bi ga lahko premagala, in tako je kar spala in spala, v praznini brez sanj, dokler se ni skozi zavese prerinilo sonce in se je ves hrup zgostil v ostro, ukazovalno tolčenje po vratih. Bil je družabnik gospoda Fakea, gospod Jackson – »Harold, recite mi Harold« – ki ga je skrbelo zanjo. Pozno je že. Ali bi lahko prišla k vratom?
Njen glas ji je v ušesih zvenel šibko, glas invalidke, stare ženske, ki prebija svoje dneve med nerganjem v gugalniku. »Ne, bojim se, da ne morem. Jaz ... ravno se kopam, in ne bom – koliko ste rekli, da je ura?«
»Pol enih.«
Dvignila se je s postelje, bilo ji je, kot da je brez jedra, prhla, kot da ni od nje ostalo nič drugega kakor prazna luščina. In kje so njeni copati? Njena halja? »Zaspala sem, vse to potovanje in ... in ...«
Povzdignil je glas, se naslonil k reži, kjer so se vrata stikala z okvirjem. »Si videla časnike?«
Ni jih.
»No, sprožila si senzacijo. Tisk je pri temle na naši strani, o tem ni nikakršnega dvoma – in na fotografijah si videti veličastna. Nadvse spodobna in privlačna, nadvse zlorabljena. In natisnili so prav vse, kar si rekla. Dobesedno.« Sledil je premor, slišala ga je podrsavati s podplati, nekaj premeščati iz dlani v dlan – časopise, s seboj je imel časopise. »Tole moraš videti,« je govoril – ne, grulil je, njegov glas zveneč od zmagoslavja. »Kaj ne boš odprla?«
Ni se odzvala. Spet jo je začelo stiskati in pomislila je, da mora nekaj spraviti vase, mehko kuhano jajce, opečenec, skodelico kave, kar koli, kajti ni se počutila dobro, sploh ne, in glede na to, kako šibko se je počutila, bi bilo prav vseeno, če bi bil od postelje do vrat cel kilometer. Podrsal je s podplati. Zarožljal z gumbom na vratih. »Gospa Wright? Miriam – si še vedno tam?«
»Da. Tukaj sem.« Časopisi. V časopisih je.
Govoril je nekaj o sestanku z njo – kmalu, brž ko bo mogla, kajti čas je ključen, kuj železo, dokler je vroče, take reči, vendar ni poslušala. Bilo je še več, njegov glas je bil zadrgnjen od napornega govorjenja skozi režo v vratih, ona pa ni ujela prav veliko, saj ne, da bi bilo to prav pomembno. Bila je v časopisih. Zdaj ga je bilo spet razločno slišati, njegove sklepne besede, podpihovalske, povračilne, maščevalne: »Prizadevali si bomo za preživnino ter plačilo vseh pravdnih stroškov, in niti najmanj ne dvomim, da bomo zmagali. Ne po tem. Ne po šovu, ki si ga uprizorila.«
Potem ko je odšel – koraki so pojemali vzdolž hodnika kakor stopicanje umikajočega se angela, njenega angela, gospoda Harolda Jacksona, odvetnika – je vstala in stopila k vratom. Pogledala je skozi kukalo, za hip prisluhnila in se prepričala, da ni nikogar, potem pa odprla vrata in se sklonila, da je pograbila časopise. Vse je bilo tam, tako kot je dejal. Vsakega od člankov je prebrala dvakrat in dolgo strmela v svojo fotografijo – res je bila videti očarljiva in otožna in tudi trés chic, morala jo bo izrezati in poslati Leori – nato pa si je naročila zajtrk ter začela tuhtati, kaj naj obleče za naslednjo tiskovno konferenco.

Čez pet dni so časopisi objavili popolnoma drugačen članek, preprosto naznanilo o rojstvu, ki se je nekako preobrazilo v snov za naslovnice, in za to sploh ni vedela, tega sploh ni videla do poznega popoldneva, pa še to samo zaradi Leorinega medkrajevnega klica iz Los Angelesa. Potem je klicala njena hči Norma. In potem gospod Jackson. In potem moški iz tiska, ki je hotel dobiti njen komentar, toda do takrat je že dobila tako Tribune kot Daily News; prekinila je zvezo in snela slušalko z vilic.
Pojedla je pozno kosilo ali zgodnjo večerjo, recite temu, kakor hočete, ko je telefonirala Leora; predtem se je odpravila na sprehod po ledenem zraku, v upanju, da ji bo gibanje razbistrilo glavo, toda ko se je vrnila v hotel, se je počutila do konca izmozgano in je položila glavo na blazino, da bi zadremala, vendar se je dremež najbrž razvlekel na več ur. Bila je izčrpana, povožena, nesrečna. Ker ponoči ni dobro spala. Ker tudi jedla ni, kot je treba. Bila je torej v svoji sobi, otopelo je strmela v krožnik suprême de volaille in dušeno korenje, ko je prejela Leorin klic.
»Oh, ljubica,« je bruhnila Leora, ne da bi počakala na katero od običajnih vljudnosti, in bilo je, kot da je tam, v sobi z njo. »Tako žal mi je.«
»Žal? Za kaj pa? Kaj se je zgodilo?«
Premolk, ravno toliko, da ji je poskočilo srce. »Kaj nisi videla časopisov?«
»Ne. Ne danes. Ne še. Bila sem zunaj, na sprehodu, in potem sem, no ... zakaj, kaj pišejo?«
Kar so pisali, se ji je vžgalo v možgane s pisavo v velikosti 18 točk: PLESALKA RODILA WRIGHTOV SAD LJUBEZNI. Rodila. Sad ljubezni. Frankov sad ljubezni. 2,9 kilograma. Deklico. Poimenovala sta jo Jovana. In kakšno ime je to? Jovana, Olgivana, ruski imeni, imeni z osladnima malima tujima priponama, kot bi šlo za nekakšni predmestji Moskve – ampak to ni bila Moskva, vsaj zadnjič, ko je pogledala, ne. To je bil Chicago, v ZDA. Tukaj ni bilo nobene Volge, nobenih vetrovnih step in boljševiških revolucij – in le kaj je mislil? Kaj je mislil Frank?
Oh, vedela je, da prihaja – za to je nabirala moči – že odkar jo je poklical tisti potuhnjeni detektiv, da bi uničil njen popoldan, njene počitnice, njeno jesen, njeno zimo, njeno leto – in vendar se ji ni niti sanjalo, da bo prišlo do tega, do cenenih časopisnih naslovov, do cenene senzacije, roganja vsemu, kar je bila globoko v sebi. Zdaj se ji bodo posmehovali vsi, ki jih pozna, Maude Miriam Noel, žena prešuštnika, žena, ki ni mogla zadovoljiti vélikega arhitekta ali se z njim vsaj spraviti, ki mu ni mogla dati otroka, ker je prestara, ker je obrabljena, ker so najlepša leta že za njo, izobčena in zapuščena. Bila je smet. Še manj kot smet. Bila je nič.
Že ko je po sobi razmetala časopise in prijela za prvo stvar, ki je bila pri roki – vazo, hotelsko vazo z aranžmajem iz suhega cvetja, ki jo je razkačil, ki je dosegel, da se je počutila, kot da je tudi sama posušena in mrtva – samo za zadovoljstvo ob pogledu na to, kako se bo razletela ob bližnjo steno, je vedela, da ji pravazovka ne bo dala nobenega olajšanja, ne danes, ne pri zdajšnjem počutju. Ni ji vzelo več kot pet minut, da si je pred ogledalom uredila obraz in se ovila v krzno, in že je bila spodaj in na ulici, na zraku, ki jo je udaril kakor odmerek dišečih soli. Tedaj se je pred njo razprl ves svet. Vratar. Taksist. Ulice, golobi, snežna skorja. Kam? V bolnišnico. V tisto, omenjeno v časopisu, v kateri naj bi, kot so poročali, materi in otroku šlo tako dobro. In kjer naj bi počivala. Udobno počivala.
Jima bo že pokazala počitek, o ja, res jima bo, in že si ju je lahko predstavljala, še en prizor kot tisti v hotelskem preddverju, pa naj pridejo, naj pridejo poročevalci. Hočem videti dojenčka! bo vreščala, dokler v vsej ogromni stavbi s sijočimi hodniki in zaščitenimi sobami ne bo nikogar več, ki je ne bi jasno in razločno slišal: Hočem videti dojenčka svojega soproga!

© Modrijan založba, d. o. o., 2011