E-novice

Knjiga

Bibavica

Mirana Likar»

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 125 x 176

strani: 152

vezava: mehka

izid: 8. 11. 2018

ISBN: 978-961-287-097-3

redna cena: 14,00 €

modra cena: 14,00 €

na zalogi

Če nehamo izgovarjati imena mrtvih, ti res umrejo, je prepričana protagonistka Marija Rotta, ki je ne le aristokratskega rodu, temveč predvsem plemenita po srcu, tak rodovnik in značaj pa sta v neprijaznih povojnih časih sumljiv anahronizem.

Kot bi jih avtorica s kiparskim dletom klesala iz kamnitega bloka, se v fragmentarni, mojstrsko speljani pripovedi, ki jo dopolnjujeta ženski in moški zbor prednikov, pred našimi očmi oblikujejo še druge figure tega kratkega romana. To so Marijin mož Matjaž Korošec, kipar v službi revolucije, in Marijini starši, ki se skušajo po svoje znajti v tedanjem plimnem obratu. Pa neuslišani Cesare, ta ostaja vseskozi enak, med preteklostjo in sedanjostjo predstavlja živo vez, s katero je pretkana zgodba. In mladi Elia, ki se v spet novih, tokrat poosamosvojitvenih časih prikaže na Marijinih vratih, ker poizveduje o rokopisu znamenitega piranskega skladatelja, s tem pa pravzaprav sproži spomine in sprehode v mozaik preteklosti, v izgovarjanje imen tistih, ki so umrli, pa niso mrtvi.

Izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

Preberite odlomek

na vrh strani

Zaradi nje Elia melje, da doslej znane Tartinijeve sonate, sonatine, razprave in koncerti morda res niso vse, kar je Tartini ustvaril, ni bil le glasbenik, ampak tudi matematik in filozof, velik človek, taki se rodijo na sto let, vsi najbolje poznajo Vražji trilček, pa še celo tega ne, le mit o njegovem nastanku, miti pa, vemo, izražajo bistvo. Da, recimo, ne moreš napisati, naslikati, zaigrati, izklesati vsega, kar ti je v sanjah pokazal vrag ...

Ni bil Tartini edini, ki se mu je zdelo, da je zapisal le bledo kopijo vražje muzike. Človek bi rad, pa ne more.

***

Iz hvaležnosti Marija odgovarja. Najprej o vsebini mape: navodila za pravilno igranje violine, namenjena neki učenki, note, matematična razprava o tretjem tonu in zapisi o Platonovi znanosti, tam so celo skice za violinistov portret, ki jih je naredil neki Marijin prednik ...

In: res ne more biti Vražji trilček vse. Umetnik v resnici nikoli ne ustvari sanjskega dela. Samo približa se mu.

Če bi se bolje poznala, bi mu povedala marsikaj o vražjih delih: kako je hotela loviti lepoto, jo napravljati vidno, biti v stiku s stvarmi, večjimi od sebe, se predajati, čutiti vzburjenje ...

Kiparski material je drag, najsi gre za kamen, les, bron ... Kipar mora imeti klientelo. In klientela, katerakoli, ima svoje lastne sanje.

***

Po vojni bogatejših zasebnikov, ki so pred revolucijo vsaj včasih naročali kiparska dela, v Ljubljani ni bilo več. Bili so mrtvi ali pa so pobegnili. Skratka: uzela ih magla. Njihove zbirke umetnin so končale v magacinih, ki so jim rekli diplomatski ali državni ali nekako že in so se iz njih novi gospodarji oskrbovali zastonj. Zakaj bi plačevali za nekaj, kar jim po logiki stvari pripada? Umetniška dela so krasila vladne stavbe, njihovi avtorji pa so živeli v izgnanstvu in se domov niso mogli vrniti, tudi zato, ker so se oblasti bale, da bi zahtevali svoja dela nazaj ...

Naročila so prihajala le od države. In če naročilo pride, če dobiš priložnost, je to velika stvar. Srečen si, počaščen. Ritaš kot konj pred dirko. Če te pošljejo na Brione, da bi Titu postavil vrtni paviljon, se ne sprašuješ o Titu, ne razmišljaš. Delaš za pomembnega človeka. Ni ti treba biti zgodovinar, da razumeš, kakšna je vez med naročnikom in umetnikom. Umetnik hoče delati, delo pove o umetniku več kot o tistem, za kogar ga je naredil.

© Modrijan založba, d. o. o., 2018

Poglejte tudi

na vrh strani

Babuškin kovček »

Mirana Likar »

Štiri generacije, štiri ženske, štiri zgodbe v petih delih. Družinska saga zajame intimni in zgodovinski lok skoraj celega zadnjega stoletja, v katerem se dediščina dobrega in slabega kot živa materija, ki ima praizvore, prenaša iz roda v rod in preoblikuje skozi čas. Katere poteze neprilagojene Magdalene odkrijemo v njeni hčeri Bibi, ki je v najstniških letih odšla od doma in se vrnila šele, ko je bila mama na smrtni postelji? In kateri obraz najstarejše, Sofije, ki je po svojih najboljših močeh prebrodila drugo svetovno vojno, lahko uzremo v najmlajši, študentki prava Miji?

več »

Glasovi »

Mirana Likar »

Zgodbe iz Glasov postavijo povsem običajne like v povsem običajen življenjski trenutek, vendar se skozi mojstrsko minimalistično pisavo povrhnjica dogodka natrga, razpoke pa odprejo pogled v njihovo ranljivo ali ranjeno intimo. Ponekod ta ostaja na ravni impresije, slutnje, drugje je osvetljena bolj jasno. Takrat življenjska situacija ali osebni problem, ki tičita v globinah – pa naj gre za neizpolnjeno ljubezen, bolezen, odvisnost, odhod otrok od doma, spolno zlorabo, izgubo otroka ali nacionalizem –, pred bralčevimi očmi vznikata kot v soju sveče mehko ožarjena, a ne povsem fiksirana podoba, ki priča o dramatičnem ozadju lika.

Pisateljica torej ne postavlja opozicije videz–resnica, da bi razgalila, kaj se za zavajajočim videzom v resnici skriva, temveč ji vsakdanji dogodek služi kot skrivni prehod, ki pelje v zatemnjeno globino.

več »