Zaradi nje Elia melje, da doslej znane Tartinijeve sonate, sonatine, razprave in koncerti morda res niso vse, kar je Tartini ustvaril, ni bil le glasbenik, ampak tudi matematik in filozof, velik človek, taki se rodijo na sto let, vsi najbolje poznajo Vražji trilček, pa še celo tega ne, le mit o njegovem nastanku, miti pa, vemo, izražajo bistvo. Da, recimo, ne moreš napisati, naslikati, zaigrati, izklesati vsega, kar ti je v sanjah pokazal vrag ...

Ni bil Tartini edini, ki se mu je zdelo, da je zapisal le bledo kopijo vražje muzike. Človek bi rad, pa ne more.

***

Iz hvaležnosti Marija odgovarja. Najprej o vsebini mape: navodila za pravilno igranje violine, namenjena neki učenki, note, matematična razprava o tretjem tonu in zapisi o Platonovi znanosti, tam so celo skice za violinistov portret, ki jih je naredil neki Marijin prednik ...

In: res ne more biti Vražji trilček vse. Umetnik v resnici nikoli ne ustvari sanjskega dela. Samo približa se mu.

Če bi se bolje poznala, bi mu povedala marsikaj o vražjih delih: kako je hotela loviti lepoto, jo napravljati vidno, biti v stiku s stvarmi, večjimi od sebe, se predajati, čutiti vzburjenje ...

Kiparski material je drag, najsi gre za kamen, les, bron ... Kipar mora imeti klientelo. In klientela, katerakoli, ima svoje lastne sanje.

***

Po vojni bogatejših zasebnikov, ki so pred revolucijo vsaj včasih naročali kiparska dela, v Ljubljani ni bilo več. Bili so mrtvi ali pa so pobegnili. Skratka: uzela ih magla. Njihove zbirke umetnin so končale v magacinih, ki so jim rekli diplomatski ali državni ali nekako že in so se iz njih novi gospodarji oskrbovali zastonj. Zakaj bi plačevali za nekaj, kar jim po logiki stvari pripada? Umetniška dela so krasila vladne stavbe, njihovi avtorji pa so živeli v izgnanstvu in se domov niso mogli vrniti, tudi zato, ker so se oblasti bale, da bi zahtevali svoja dela nazaj ...

Naročila so prihajala le od države. In če naročilo pride, če dobiš priložnost, je to velika stvar. Srečen si, počaščen. Ritaš kot konj pred dirko. Če te pošljejo na Brione, da bi Titu postavil vrtni paviljon, se ne sprašuješ o Titu, ne razmišljaš. Delaš za pomembnega človeka. Ni ti treba biti zgodovinar, da razumeš, kakšna je vez med naročnikom in umetnikom. Umetnik hoče delati, delo pove o umetniku več kot o tistem, za kogar ga je naredil.

© Modrijan založba, d. o. o., 2018