E-novice

Knjiga

Ples

Irène Némirovsky»

prevod: Marjan Poljanec

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 125 × 176

strani: 80

vezava: mehka

izid: 28. 10. 2015

ISBN: 978-961-241-915-8

redna cena: 9,90 €

modra cena: 9,40 €

vaš prihranek: 0,50 €

na zalogi

Vprašanje: Ste obupano štirinajstletno dekle – skoraj odrasla ženska. Vaš oče, nemški Jud in nekdanji bančni uslužbenec, je končno obogatel in vaša družina se je po enajstih letih stiskanja v zatohli luknji lahko preselila v veliko, svetlo stanovanje. Vaša mati, nekoč ženska dvomljivega slovesa, je zdaj sveža bogatašinja, vendar je do vas vzvišena in vas ima še vedno za otroka. (Kar pa nikakor niste več, kmalu boste dopolnili petnajst let in pred vami se bo bučno odprl bogati svet moških in ljubezni!) Da bi vaši starši izsilili ugled med znanimi pariškimi bogataši in odličniki, so se odločili prirediti veličasten ples in nanj povabiti kakih dvesto pripadnikov prominence. Neizmerno si želite zažareti med njimi kot sveža zvezda na tem novem, bogatem pariškem nebu, toda vaša mati vam udeležbe na plesu (v domači hiši!) ne dovoli, ampak vas hoče na plesni večer poslati spat že ob devetih, in to v ropotarnico!! Kot da niste še dovolj veliki in res čisto skoraj že odrasla ženska! — — Svetujte, mi, prosim, kaj naj storim, hvala, itd., itd.,
obupana A.
Pariz, 1928

Odgovor: Nikar, draga A., ne obupujte! Mlada dekleta – že skoraj odrasle ženske – vaših let prav gotovo kmalu kakor komet zažarijo na nebu med uglednimi in bogatimi snubci. Lahko se zgodi, da se boste ›na poti življenja‹ nenadejano že prav v kratkem srečali z usodo svoje matere in se povzpeli. Razumite pa nekoliko tudi svoje starše, saj so morali brez dvoma trdo garati, da so si priborili položaj novokomponiranih bogatašev (odrasli – tisti, že res nekoliko starejši odrasli – jih pri nas na Francoskem imenujejo nouveaux riches)!
Nekoliko hudomušno naj pristavim, da bi vam – že skoraj petnajstletni mladi ženski – nemara ugajalo in tudi koristilo, če bi svoje mlade živce umirili z branjem primerne literature. Dejansko vam lahko kot nalašč za vaš primer priporočim kratko novelo gospe Irène Némirovsky z značilnim naslovom Ples. V njej boste prebrali, kako je svojo težavo rešila glavna junakinja – vaša soimenjakinja. No, pa saj vi ne boste taka trapica, da bi posnemali njena dejanja, obljubite? — Plesne čeveljce si pa le zloščite!!

Preberite odlomek

na vrh strani

»Sedi tjale. Narekovala ti bom naslove. Ali pridete, dragi prijatelj?« je glasno rekla, ko se je obrnila k možu, kajti v sosednji sobi je služabnik pospravljal mizo in Kampfova sta se v njegovi bližini že več mesecev vikala.
Ko je gospod Kampf prišel bliže, je Rosine šepnila: »Poslušaj, pošlji slugo ven, moti me …«
Ker je ujela Antoinettin pogled, je zardela in odločno rekla:
»No, Georges, boste kmalu končali? Pospravite, kar je ostalo, in potem lahko greste gor …«
Nato so vsi trije molče in nepremično sedeli, vsak na svojem stolu. Ko je služabnik odšel, je gospa Kampf zavzdihnila.
»Pravzaprav ga ne morem trpeti, tega Georgesa, ne vem, zakaj. Ko streže pri mizi in ga čutim za svojim hrbtom, mi vzame tek … Zakaj se tako neumno nasmihaš, Antoinette? Dajmo, lotimo se dela. Imaš seznam povabljencev, Alfred?«
»Imam,« je rekel Kampf. »A počakaj, da si slečem suknjič, vroče mi je.«
»Samo glej, da ga potem ne pozabiš in se bo valjal tukaj kot zadnjič. Georges in Lucie sta tako čudno pogledala, ko sta te videla v salonu samo v srajci …«
»Na mnenje služabnikov se požvižgam,« je zagodrnjal Kampf.
»Nimaš prav, dragi moj, ravno oni širijo dober ali slab glas o nas, ko obiskujejo sebi enake in klepetajo z njimi … Nikoli ne bi bila izvedela, da baronica iz tretjega nadstropja …«
Utišala je glas in šepetaje izrekla nekaj besed, ki jih Antoinette ni mogla slišati, čeprav je napela ušesa.
»… brez Lucie, ki je bila pri njej tri leta …«
Kampf je potegnil iz žepa list papirja, popisan z imeni in ves prečrtan.
»Začeli bomo z ljudmi, ki jih poznam, kajne, Rosine? Antoinette, piši. Gospod in gospa Banyuls. Naslova nimam, zraven imaš telefonski imenik in poišči potem …«
»Zelo bogata sta, kajne?« je spoštljivo zamrmrala Rosine.
»Zelo.«
»Misliš, da bosta hotela priti? Gospe Banyuls ne poznam.«
»Jaz tudi ne. Vendar imam poslovne stike z možem, to zadostuje … Žena je menda očarljiva, in potem je ne sprejemajo veliko v njenih krogih, odkar je bila vpletena v tisto afero … saj veš, razvpite orgije v Bulonjskem gozdu pred dvema letoma …«
»Alfred, pazi, otrok …«
»Saj ne razume. Piši, Antoinette … Kljub vsemu je to zelo v redu ženska za začetek …«
»Ne pozabi Ostierovih,« je hitro rekla Rosine. »Menda prirejata sijajne sprejeme …«
»Gospod in gospa Ostier d’Arrachon, dva r, Antoinette … Za ta dva, draga moja, ne odgovarjam. Zelo naduta sta, zelo … Žena je bila nekoč …«
Naredil je pomenljivo kretnjo.
»Ne!«
»Da da! Poznam nekoga, ki jo je nekoč pogosto videval v javni hiši v Marseillu … Da da, prav zares … Vendar je tega že dolgo, skoraj dvajset let. Poroka jo je popolnoma očistila, sprejema najboljšo družbo in glede znanstev je izredno zahtevna … Na splošno vse ženske, ki so veliko obratovale, po desetih letih postanejo take …«
»Moj bog,« je vzdihnila gospa Kampf, »kako je to težko …«

© Modrijan založba, d. o. o., 2015