E-novice

Knjiga

Rejenka

Claire Keegan»

prevod: Maja Novak

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 125 × 176

strani: 88

vezava: mehka

izid: 15. 5. 2015

ISBN: 978-961-241-883-0

redna cena: 8,90 €

modra cena: 8,45 €

vaš prihranek: 0,45 €

na zalogi

Povest Rejenka (Foster, 2010) združuje vse odlike pisanja Claire Keegan, vrhunske stilistke in dobre poznavalke človeške psihe, ter značilne mcgahernovske literarne prijeme pri razgrinjanju fabule – bralcu ničesar ne ponuja na pladnju, ob prebiranju zgodbe, v kateri se na videz zgodi le malo, mora med vrsticami, premolki in tišinami sam razbrati, kaj je v zgodbi pomembno ali celo prelomno. Rejenka je pripoved o trenutku, ko se odraščajoča protagonistka zgodbe zave svoje vrednosti, svoje pravice do tega, da je spoštovana in ljubljena, ter zbere dovolj etičnega poguma, da se upre pravilom svoje družine, to pa je opisano na pretanjen, topel in človeško pristen način, tudi sicer značilen za ves opus Claire Keegan.

Prevod je finančno podprl Irski sklad za literarno izmenjavo (ILE).

Preberite odlomek

na vrh strani

Za kuhinjo stopnice, pokrite s tekačem, peljejo v sobo z odprtimi vrati. Tam je velika dvojna postelja z belim pregrinjalom z reliefnimi vzorci in svetilko na vsaki strani. Vem, da tu spita, in kdo ve zakaj sem vesela, da spita skupaj. Ženska me skozi sobo odpelje v kopalnico, zamaši odtok v kadi in do konca odvije pipi. Kad se polni in beli prostor se spremeni, kot da bi nekako oslepeli; vse lahko vidiva in obenem ne moreva videti.
»Roke gor,« reče in mi potegne obleko čez glavo. Preveri temperaturo vode in jaz stopim h kadi, ker ji zaupam, ampak voda je prevroča.
»Stopi noter,« reče.
»Prevroča je.«
»Navadila se boš.«
Skozi paro iztegnem nogo in spet začutim tisto pekočo vročino. Z eno nogo stojim v vodi in potem, ko že mislim, da ne bom več zdržala, si premislim in lahko zdržim. Voda je globlja kot kdajkoli prej, ko sem se kopala. Naša mama nas okopa v tako malo vode, kot je le mogoče, in vsi se moramo skopati v isti. Čez nekaj časa se nagnem nazaj in skozi paro opazujem žensko, ki mi zdrgne stopala. Umazanijo pod nohti odstrani s pinceto. Iz plastične stekleničke iztisne nekaj šampona, mi z njim natre lase in jih splakne. Potem mi ukaže, naj vstanem, in me s krpico iz blaga namili po vsem telesu. Njene roke so take kot roke moje mame, ampak v njih je še nekaj drugega, nekaj, česar še nikoli nisem začutila in za kar nimam imena. Zavedam se, da ne najdem pravih besed, ampak zame je tu vse še novo, zato potrebujem nove.
»Zdaj pa obleka,« reče ženska.
»Nobene nimam s sabo.«
»Seveda ne.« Ženska premolkne. »Bi ti za zdaj prav prišle naše stare stvari?«
»Seveda.«
»Pridna punca.«
Mimo njune spalnice me odpelje v drugo, na drugi strani stopnišča, in pobrska po komodi.
»Mogoče ti bo to po meri.«
V rokah drži staromodne hlače in novo karirasto srajco. Rokavi in hlačnice so mi predolgi, ampak ona mi jih zaviha in zategne hlače s platnenim pasom, da bi se mi bolje prilegale.
»No, pa smo,« reče.
»Mama pravi, da si moram vsak dan obleči sveže hlačke.«
»In kaj še pravi tvoja mama?«
»Da me lahko obdržite, dokler sami hočete.«
Ob tem se ženska zasmeje, s krtačo mi razčeše vozle v laseh in nazadnje obmolkne. Okna v sobi so odprta in skoznje vidim zaplato trate, zelenjavni vrt, kjer v vrstah rastejo užitne reči, špičaste rdeče dalije in vrano z nečim v kljunu, kar najprej počasi razlomi na dvoje in nato poje, polovico za polovico.
»Pojdi z mano k vodnjaku,« reče ženska.
»Zdaj?«
»Ti zdaj ne ustreza?«
Ob tem, kako to izreče, se začnem spraševati, ali je to nekaj, česar ne bi smeli narediti.
»Je to skrivnost?«
»Kaj?«
»Hočem reči, ali ne smem nikomur povedati?«
Zasuka me k sebi. Do zdaj ji še nisem zares pogledala v oči. Temno modre so, posute z drobci drugačne modrine. V tej svetlobi vidim, da ima brčice.
»V tej hiši nimamo skrivnosti, slišiš?«
Nič ji ne odgovorim, vendar čutim, da to pričakuje.
»Me slišiš?«
»Ja.«
»Ne reče se ›ja‹. ›Da‹ se reče. Kako?«
»Da.«
»Kaj ›da‹?«
»Da, v tej hiši nimamo skrivnosti.«
»Kjer so skrivnosti,« reče ženska, »tam je sramota, sramota pa je nekaj, česar ne potrebujemo.«
»V redu.« Globoko zajamem sapo, da ne bi zajokala.

© Modrijan založba, d. o. o., 2015

Poglejte tudi

na vrh strani

Čez modra polja »

Claire Keegan »

Ob prebiranju zgodb Claire Keegan si ne moremo kaj, da ne bi ugibali, v kolikšni meri so zastrto avtobiografske, zlasti spričo avtentične, vendar nikakor ne žensko solzave pretresljivosti prve, Darila v slovo, o žrtvi dolgoletnega spolnega nasilja v družini, ki odide študirat v Ameriko. Druga, naslovna zgodba Čez modra polja govori o duhovniku, ki opravi poročni obred, med katerim njegova bivša ljubica stopi v na neuspeh obsojen zakon. Prepovedana duhovniška ljubezen se kot ena od več medsebojno prepletenih tem ponovi v zadnji zgodbi, Noči jerebikovih dreves. In tema prepovedane ljubezni, ki je zapolnila bivanjsko praznino dolgoletnega zakona brez čustev, je na čudovit pisateljski način obdelana v četrti zgodbi – Gozdarjevi hčeri. Peta zgodba, Tik ob vodi, se odvija v Združenih državah. Mlademu homoseksualcu dá očim, kleni self-made ameriški bogataš, za njegov rojstni dan nedvoumno vedeti, da pozna njegovo »sramotno« skrivnost, odprti konec zgodbe pa dopušča ugibanje, ali je protagonist zbral pogum za pobeg iz nerazumevajočega družinskega okolja.

več »

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.