Veliki romani

Asan prikazuje drugo stran vojne, razkriva njen kaos, njeno nesmiselnost. Makanin je v tem romanu prelomil samo matrico vojnega romana. Pripoved v romanu je zgrajena kot tok zavesti, pripovedovalec ves čas prehaja iz tretje- v prvoosebnega in nazaj. Makanin je v Asanu razvil izviren način pripovedovanja, za katerega je značilna montaža fragmentov zgodbe, dialogov, filozofskih razmišljanj, sanj in legend, pogosto z vrzelmi v prostoru in času.
Dogajanje romana je postavljeno v Čečenijo v času druge čečenske vojne. Vojno spremljamo skozi oči majorja Žilina, ki vodi skladišče bencina, po malem trguje z obema vojskujočima se stranema in si z izkupičkom nekje v Rusiji gradi hišo.

Težko si je predstavljati bolj nenavaden, srhljiv in neoprijemljiv državni aparat od Palače sanj ali Tabir seraja, ki nam ga kot skoraj groteskno nabuhel simbol totalitarizma na straneh tega romana izriše Ismail Kadare. Ustanova, v kateri se zbirajo, prebirajo, interpretirajo in hranijo sanje prebivalcev celotnega Otomanskega cesarstva, da bi z njihovo pomočjo razbrali prihodnost in pravočasno ukrepali, pa kljub svojim neskončnim pisarnam, nepregledni množici zaposlenih in navideznemu objektivizmu ni nič drugega kot še eno od orodij vodilnih državnih tokov, ki njeno funkcijo o pravi priložnosti izkoristijo v svoj prid.

Oedipa Maas skuša uresničiti poslednjo željo preminulega nekdanjega ljubimca, pri tem pa naleti na skrivnost stare podtalne poštne službe z izmikajočim imenom. Ko skrivnosti poskuša priti do dna, se vse bolj pogreza v razkrivanje korporativne zarote s precej nečednimi nameni. Z vrsto neverjetnih povezav med protagonisti pomenljivih imen, z množico bizarnih dogodkov in s parodičnimi pesmicami, ki so raztresene po knjigi, zaplet postane zares labirinten, naboj knjige pa precej satiričen.
Preden je Izklic številke 49 leta 1965 izšel, je avtor svoji literarni agentki pisal, da je sredi ustvarjanja »potboilerja«, torej knjige, ki nima umetniške vrednosti, ampak stremi samo po zaslužku. Ko je na koncu njen obseg narasel na 150 strani, jo je imenoval »kratka zgodba, ki pa ima težave z žlezo«.

Galíndez (1990) je pretresljiv roman, njegova osrednja zgodba pa je še toliko bolj srhljiva, ker temelji na resničnih dogodkih. Opisuje usodo Jesúsa Galíndeza Suáreza, španskega univerzitetnega profesorja v New Yorku, ki je zaradi svoje politične aktivnosti in raziskovalnega dela leta 1956 sredi belega dne izginil. Njegovo življenje je zaznamovalo emigrantstvo: po Francovi zmagi se je kot privrženec republike umaknil v Francijo in od tam v Dominikansko republiko, kjer pa se je ponovno znašel pod okriljem diktatorskega režima.

Panoramični roman Oscar in Lucinda je po kritiški presoji eden od vrhov v literarnem opusu mednarodno priznanega avstralskega pisatelja Petra Careyja. Podlaga zgodbe je široko zasnovan prikaz Avstralije v drugi polovici 19. stoletja in vzporedno tudi viktorijanske Anglije tistega časa. Peter Carey z razkošnimi opisi, zaradi katerih velja za literarnega dediča Charlesa Dickensa, in hkrati z vnosi groteskno komičnega, ki so njegov edinstven avtorski podpis, v kolonialistični prostor pete celine z njegovo tradicionalno moralo na eni strani in vrvečo poslovno nezasitnostjo na drugi, postavi svoja glavna lika, Oscarja in Lucindo.

Nobelovec José Saramago je ob predstavitvi romana Kajn (2009) dejal, da bi bilo človeški družbi bolje, ko ne bi poznala Svetega pisma. Po njegovem mnenju je bila Biblija katalog največjih hudobij in krutosti človeške narave.
V romanu Kajn Saramago nekatere najbolj znane prizore iz Svetega pisma obnovi tako, da jih preizprašuje na podlagi odnosa človek – bog in pokaže, da je zgodovina ljudi »zgodovina njihovih nesoglasij z bogom, on ne razume nas, mi pa ne razumemo njega«. Kajn namreč spoznava, da je bog trmast, muhast, egoističen in nagnjen k jezi.

Ko je 17. oktobra pred stotimi leti mlad goriški študent oddal odlično diplomsko nalogo – pozneje izdano v knjižni izdaji z naslovom Prepričanost in retorika –, se vrnil domov in se po absurdnem sporu z mamo pri komaj triindvajsetih ustrelil s prijateljevo pištolo, še nihče ni vedel, da bo obveljal za enega ključnih italijanskih mislecev 20. stoletja.
Carlo Michelstaedter pa ni zaznamoval samo italijanskega filozofskega obzorja, ampak je usodno vplival tudi na prijatelja Enrica Mreuleta (1886–1959), glavnega protagonista Magrisovega romana Drugo morje.

Roman Spremenljiva oblačnost (Nubosidad variable, 1992) je epistolarni dialog, pravzaprav gre za monologa, ki bosta morda nekoč postala epistolarni roman, saj si glavna lika, prijateljici, pisma pišeta, a jih iz različnih razlogov ne odpošiljata. Osrednja tema je vnovično obujenje prijateljstva, ki je po številnih letih zamrlo, a je vez še tako močna, da se lahko navzlic razdoru preteklosti poraja znova.

Ta zgodba je polifoničen roman v sedmih delih, z metaforo življenja, prikazano s pomenljivo strukturo krožne, sklenjene proge s težko prevoznimi ovinki – digresijami – kot dirkalna steza, ki jo hoče speljati Ultimo Parri.
Roman uvede Uvertura, napisana skozi kratke prizore, ki si sledijo kot filmski kadri, v vratolomni hitrosti prve avtomobilske dirke leta 1903 v Franciji.

Lepi zgubljenci so ljubezenska zgodba, psalm, črna maša, spomenik, satira, molitev, krik, zemljevid poti skozi divjino, šala, neokusen izziv, halucinacija, dolgčas, neznaten prikaz bolne virtuoznosti, jezuitski traktat, oranžen posmeh, skatološka luteranska ekstravaganca, skratka zagatno religiozen ep enkratne lepote.