Žongliranje med videzom in dejstvi

O Ameriški pastorali Philipa Rotha

Ameriški pisatelj judovskega rodu Philip Roth, avtor skoraj tridesetih romanov, med katerimi je več romanesknih ciklov, je že nekaj desetletij ključna osebnost ameriškega kot tudi mednarodnega literarnega prostora. Če bi za merilo te trditve vzeli njegovo prisotnost na lestvicah branosti, prevajanost, teoretične obravnave, ki jih je deležen, formalno pa priznanja, bi bila potrjena venomer znova. Za povrh je edini živeči pisatelj, čigar knjige so izšle pri elitni založbi Library of America. V njegovem obsežnem opusu, ki ga v svojih zrelih letih še vedno nadgrajuje in tako izpričuje svojo neusahljivo avtorsko moč, izstopa roman Portnoyeva tožba (Portnoy’s Complaint, 1969, sl. prev. Boris Jukić), v katerem je načel témo seksualnosti z odkritostjo, kakršne je bil pred njim zmožen le Henry Miller, ter so ga v nekaj mesecih prodali tri milijone in pol; obenem je to temeljno kulturno in politično delo konca šestdesetih let. Podobno tehten prostor imata romana Človeški madež (The Human Stain, 2000, sl. prev. Miha Avanzo), v katerem je v ospredju razglabljanje o izbiri med rasno pripadnostjo in individualno svobodo in je bila po njem posneta tudi filmska uspešnica, ter Ameriška pastorala (American Pastoral, 1997), ovenčana s prestižno Pulitzerjevo nagrado.

Roth je vse od svojega prvenca Zbogom, Columbus (Goodbye Columbus, 1959, sl. prev. Zdravko Duša) v vitalnem dialogu tako s kritiki kot s širšim bralstvom in je svojo namero do njih opredelil takole: »Svojih bralcev se hočem polastiti, medtem ko berejo – in če mi le uspe, se jih polastim na načine, na kakršne se jih drugi pisatelji ne morejo. Nato jih spustim, da se vrnejo v svet, kjer si vsi drugi prizadevajo, da bi jih spremenili, prepričali, premamili in jim zavladali. Najboljši bralci se k leposlovju obrnejo zato, da bi se osvobodili tega neskončnega hrupa in sprostili v sebi zavestnost, ki jo sicer pogojuje in obkoljuje vse tisto, kar ni leposlovje.«
Malce zapletena izjava, v kateri Roth priznava svojo posesivnost in slo po zapeljevanju, v ozadju pa je njegova strastna zavzetost do prikazovanja intimnih človeških zapletov, kakor se stikajo z izbranim zgodovinskim dogajanjem. Pri tem se v njegovih književnih izdajah izmenjujejo elegantni, drobni, kakor iz enega kosa izklesani romani in zajetne knjige, napolnjene z zgodbami v zgodbah, kakršna je tudi Ameriška pastorala. Vanjo s svojim darom za notranjo logiko in čutne rekonstrukcije pripetljajev vključuje misli o hedonizmu in altruizmu, o idealizirani mladosti in trpkih premetih odraslosti. Poglobljeno pa se v njej ukvarja z grožnjo nevidenega, s tistim, kar tli pod videzom urejenega vsakdanjika, z zgodovino, ki iz daljnjih krajev, kjer se dogajajo prevrati, ki se nas ne dotaknejo, privrši na naš lastni prag.
Zgodnji Roth, ki se je s svojim prvim romanom o ljubezni med študentom in najstnico predstavil kot dovršen realist s smislom za upodabljanje večplastnih literarnih oseb, je sčasoma dosegel zgornje meje realizma in jih prestopil, svoje like pa prikazal z vse bolj niansirano paleto duševnih razčlenitev. Ob vsakokratnih novih osebah Philip Roth skozi svoje romane vodi trojico »stalnih gostov«, ki so bodisi protagonisti ali pripovedovalci zgodbe, in se glede nanje večji del Rothovega opusa deli na tako imenovane »Kepesheve knjige,« v katerih nastopa profesor David Kepesh, na »Rothove knjige« s Philipom Rothom, izmed katerih je najbolj profilirana avtorjeva so-identiteta s Philipom II. v romanu Operacija Shylock: Priznanje (Operation Shylock: A Confession, 1993), ter na »Zuckermanove knjige« s pisateljem Nathanom Zuckermanom, nastopajočim v nič manj kot desetih delih in bežno še v dveh ter z naratorjem tematske trilogije, ki obsega roman Poročila sem se s Komunistom (I Married a Communist, 1998), Človeški madež in pričujočega, Ameriško pastoralo. Lahko bi rekli, da je romanopisec Roth, ki se je obdal z gručico alter egov, v katerih se zrcali njegova lastna osebnost, a se z njimi vendarle ne prekriva docela, mojster avtobiografske kamuflaže.
Zuckerman, ki ga je Roth sicer pustil umreti že v romanu Hlinjeno življenje (Counterlife, 1987) v starosti 44 let, a je zatem »oživel«, »se za vedno poslovi« v romanu Duh odide (Exit Ghost, 2004), že leta 1988 pa je v duhovito metafikcijskem pismu, naslovljenem »Dragi Roth«, svojemu stvaritelju napisal: »Vaš medij za zares neusmiljeno samorazkosavanje, vaš medij za pristno soočanje s samim seboj sem jaz.« Psihoanalitiki bi dejali, da je Zuckerman projekcijska površina, ki jo pisatelj potrebuje za dvogovor s sabo. Kljub temu se Roth tega otepa: »Zame je Zuckerman nekdo drug. Kadar govorim o Zuckermanu, ne razmišljam o sebi. Morda to počnejo drugi. Jaz pa pomislim: ›Kaj bi naredil Zuckerman?‹ Ne pomislim: ›Kaj bi naredil Roth?‹ Bolj me zanima tisto, kar počne Zuckerman, kakor tisto, kar počnem jaz.«
Gledano iz perspektive petih desetletij, se je Rothova psevdoavtobiografija že od njegovega prvenca do danes vse bolj cepila iz prvoosebne pripovedi v razplasteno samoreferenčnost. Pri tem se je, navezujoč se na linijo, začeto v odmaknjeni literarni preteklosti pri Rousseauju, ki je nato vodila roman 19. stoletja do Proustovega cikla Iskanje izgubljenega časa, opiral na premiso, da samo podobje, ki smo ga osebno osvojili in ponotranjili, vsebuje barvitost, toplino in pristni zajem – kar pač od avtorja sme pričakovati zahtevni in bistri bralec. Obenem, kar je pravzaprav komično, pa Roth neredko zarohni nad literarnimi kritiki in jih ošteje, da se pri svojih književnih tolmačenjih preradi opirajo na berglo podatkov iz piščevega življenja!
Na vprašanje, ali se nemara boji, da bi sam postal predmet kakšne ne prav posrečene biografije, in ali se boji ogovarjanj, ki bi se v njej utegnila pojaviti, je Roth odrezal: »Bojim se dveh stvari. Bojim se tega, kar je napačno, in bojim se tega, kar drži.« In zato avtorjem spremnih besed oziroma kakršnih koli tekstov drugotne literature Rothov literarni zastopnik dovoljuje o njegovem življenju posredovati zgolj peščico izbranih stvarnih podatkov.
*
S širokopoteznim zarisom Ameriške pastorale je Philip Roth ustvaril eno svojih doslej najbolj kompleksnih literarnih struktur ter z njo ob koncu prejšnjega stoletja povzel temeljne izkušnje ameriškega razcveta od druge svetovne vojne naprej in njegove srhljive lome. Pisatelj zavrta v vzroke, zaradi katerih se je ameriška pravljica s svojo stabilno družbeno ureditvijo, ki naj bi ji pariralo harmonično družinsko življenje, po nekaj kratkih desetletjih zasukala v nekaj povsem nasprotnega. Pod drobnogled postavi zlasti dva izseka. Prvi je ameriški sen dobe po koncu vojne, tik po zmagi, o katerem zapiše:
»Obudimo v spominu podjetnost tistih dni. Američani niso vladali le sebi, temveč približno dvesto milijonom ljudi v Italiji, Avstriji, Nemčiji in na Japonskem. Povojni procesi so s sveta enkrat za vselej pregnali njegove peklenščke. Bili smo edina atomska sila. Racionirana preskrba je bila pri kraju, nadzor nad cenami prav tako … Žrtvovanje in odrekanje sta bila za nami. Gospodarska kriza premagana. Vse je vrvelo. Zapore ni bilo več. Američani so bili pred novim začetkom en masse, v tem so sodelovali vsi.«
K temu zatem pripne opis obdobja druge polovice šestdesetih in začetka sedemdesetih let, ko so bile Združene države vpletene v vietnamsko vojno, časa, ki je pomenil kolaps ameriških sanj, premet v nočno môro.
Pastorala ali bukolika, imenovana tudi arkadično ali pastirsko pesništvo, je eden najstarejših književnih žanrov, izvirajoč iz antične Grčije, v njem pa pastirji pripovedujejo o sebi in svojih ljubeznih sredi idealizirane grške pokrajine, v kateri sobivajo z bogom Panom in nimfami. Preprostost teh motivov že v antiki nadgradita izpopolnjena kompozicija in poudarek na vrednotah odmaknjenega pastirskega okolja v primerjavi z nemirnim mestnim življenjem. Pisci so pastoralo tudi pozneje vedno znova oživljali za svoje literarne namene in umestili svoje junake v idilično podeželsko okolje, stran od zablod sprijene družbe. Roth tokrat pastoralo oziroma glavnega protagonista Šveda postavi med hribovite pašnike okoli zaselka Old Rimrock, nedaleč od industrijskega Newarka.
To mesto je realni rojstni kraj pisatelja in tudi njegovega literarnega dublerja Nathana Zuckermana. Slednji je bil v gimnazijskih letih velik občudovalec Šveda, krajevnega zvezdnika v bejzbolu, košarki in nogometu. Legenda o njem se je zasnovala, ko si ga je še kot gimnazijskega športnika vzela za zgled skupnost v judovski četrti Newarka, pozneje pa je mladenič od svojega očeta prevzel tovarno rokavic, postal uspešen poslovnež, se poročil z nekdanjo mis New Jerseyja ter se z ženo in hčerko iz hrupnega industrijskega mestnega vrveža preselil na prelepo podeželje.
Ameriška pastorala, ki jo zasnuje sijajni Rothov akter Šved Levov, je enoznačna upom in vrednotam, ki so si jih postavili pripadniki srednjega sloja: red in mir, dostojnost in spoštljivi medčloveški odnosi. Švedovo predanost idealu Roth v enem najbolje izpisanih odlomkov v knjigi ponazori na straneh, na katerih razkrije njegovo skrivno, sanjarsko poistovetenje s preprostim junakom iz ameriške mitologije, Johnnyjem Appleseedom. Tu je Zuckerman, pardon, Roth, ko požonglira z razlikami med navideznim in realnim ali drugače povedano, med začasno stvarnostjo bleščečega videza in napovedujočo se katastrofo, ter se postavi na start za razčlenjevalno vivisekcijo, na svojem priljubljenem leposlovnem teritoriju. Gostobesednež, kakršen je, se pri tem jezikovno sprehodi skozi vse registre govorice, od prečiščeno književne do vulgarne, zabeljene s psovkami.
Roman se začne s slavospevom glavnemu liku, vnuku judovskih priseljencev v Ameriko, Seymourju Irvingu Levovu – po zaslugi njegove, za Juda netipične »vikinške« zunanjosti poimenovanem Šved – ki je s svojimi sposobnostmi razvnel domišljijo vse soseščine:
»Šved. V vojnih letih, ko sem še hodil v osnovno šolo, je bilo v naši newarški četrti njegovo ime čarobno, in to celo za odrasle, ki so bili komaj generacijo odmaknjeni od starega mestnega geta na ulici Prince in še nikakor ne tako brezhibno poameričanjeni, da bi se priklanjali dosežkom nekega gimnazijskega športnika. Ime je bilo čarobno; njegov neobičajni obraz prav tako.«
Prvoosebni pripovedovalec je torej od Levova nekaj let mlajši Zuckerman, ki se veliko pozneje, na željo na videz še vedno odlično ohranjenega, v resnici pa strtega moškega, sreča z njim v neki restavraciji. Smo leta 1995 in iz Šveda uhaja življenje. Kmalu zatem umre za rakom na prostati, Zuckerman, ki novico izve na hudo nostalgično obarvani 45. obletnici zaključka srednje šole od njegovega brata Jerryja, pa se prelevi v kronista. Šveda in vse z njim povezane osebe skicira z odločnimi, jasnimi potezami, potem pa jih prepusti njihovim samogovorom ali pa dialoškim argumentacijam v izlivih besed, ki bralca spričo količine omamljajo. Ne pozabimo omeniti, da Rothov drugi jaz – čeravno je v drugih romanih, kjer nastopi, samoljuben in že narcističen – v Ameriški pastorali odigra stransko vlogo, kajti večino svoje pozornosti kot tudi jezikovne spretnosti prenese na glavni lik.
Zuckermanov glas, njegovi komentarji, so pripombe skoraj vsevednega pripovedovalca ali natančneje rečeno, pripovedovalca, ki si je s pripomočkom vživljanja, logike, poznavanja zgodovinskih ozadij in nekaterih zasebnih pripetljajev zadal doseči čim boljši približek vsevednosti.
Na ta način poskuša zadostiti lastni zvedavosti in, ker je pač pisec, omogočiti bralcu lažjo prepoznavo vzgibov, ki vodijo akterje. Postopoma tako vse temeljiteje odkriva nanose dogajanja in čustev iz njihovih življenj in nas izziva z vprašanji: kaj vidimo iz dogodkov? Kaj vse pa obstaja poleg tega, kar se, skrito pod njimi, najraje izmakne prepoznavi? Ko ugibamo o razmerju med obojim, se nehote spomnimo znane prispodobe o ledeni gori, ki le s svojim vrhom štrli iznad gladine. In kaj ni z vsemi nami enako?
Ameriška pastorala je razdeljena na tri dele, ki se začnejo s Spomini na raj. Pri naslovih razdelkov nas pritegne aluzija na izhodišča naše civilizacije, na Sveto pismo, in prejkone tudi na anglo-ameriške literarne korenine, denimo na Johna Miltona. Pripoved steče na treh ravneh, ki jih uvede srečanje nekdanjih sošolcev in sošolk, in na katerem oživijo spomini na mladostne ljubezni in prijateljstva. Roth je o tovrstnih snidenjih v nekem intervjuju ironično pripomnil: »Na razrednih obletnicah poskušajo ljudje poveličati preteklost, jo preinterpretirati v uspešno preteklost. Meni osebno je ostala v spominu kvečjemu izgubljena nočna môra, ne pa izgubljeni paradiž.« Toda to je zunajliterarni komentar. V romanu samem je srečanje nasičeno s čustvi; zasebnim reminiscencam se pridružijo spomini na povojno Ameriko kot nezlomljivo svetovno silo, v prenosu na Šveda pa oživijo njegovi mladostni ideali.
V drugem delu, naslovljenem Padec, se iz globin notranje složne Amerike, v kateri je Šved odraščal in se tik pred koncem vojne v svojem srčno občutenem patriotizmu celo izuril za elitnega marinca, v poznih šestdesetih dvigne na površje njena senčna in v marsikaterem pogledu kaotična identiteta. Državna celota se navkljub izgredom na sami meji revolucije sicer ne razsuje, pač pa ti nemiri privedejo do propada določenih modusov bivanja.
Philip Roth v roman vključi večdimenzionalni prikaz svojega rojstnega mesta Newarka, razmer, v kakršnih so njegovi prebivalci živeli v prvi polovici dvajsetega stoletja, in njegov propad po rasnih nemirih, ki so eskalirali po uboju Martina Luthra Kinga. Nekoč cvetoči Newark, srednje veliko industrijsko mesto s pristaniščem, v katerem so druga ob drugi živele enklave Ircev, Nemcev, Judov, Italijanov in manjša skupina revnih temnopoltih kot tudi delež premožnih belopoltih Američanov, si ni nikdar več opomogel. Celi deli mesta so pogoreli, trgovski in industrijski sloj se je odselil, in še danes je to opustošen kraj z najvišjo stopnjo kriminala in največjo umrljivostjo otrok v vseh Združenih državah. Roth minuciozno preseje industrijsko zgodovino Newarka, ki je zrasla na rokodelstvu, zlasti rokavičarstvo, iz zatem njen propad. Z opisom podvoza v uničenem delu mesta Roth v nekaj potezah ustvari simbol, s katerim ponazori splošno stanje mesta po koncu katastrofalnih izgredov:
»Do njene sobe sta prišla tako, da sta se peš napotila do klinike za pse in mačke proti postaji, nato pa zavila vzhodno po podvozu, ki je vodil do McCarterjeve avtoceste, podvozu, ki ni bil daljši od petdesetih metrov, vendar tiste vrste, da so vozniki v njem pritisnili na gumb za centralno zaklepanje. Strop ni bil osvetljen in pločniki so bili posejani s kosi polomljenega pohištva, pivskimi pločevinkami, steklenicami in kepami neprepoznavnih odpadkov. Po tleh so ležale odvržene avtomobilske tablice. Tega podvoza že vsaj deset let niso počistili. Mogoče ga niso še nikoli. /…/ Pot jima je zaprla vreča s smetmi. Temna plastika. Pri vrhu zavozlana. Kaj je bilo notri? Bila je dovolj velika, da bi skrivala človeško truplo.«
Roth, ki gradi na večpomenskosti, simboliko te razpadajoče strukture hkrati učinkovito prenese na odnos med očetom (Švedom) in hčerjo (Merry), ko se prvič po petih letih znova srečata. Pet let pred tem se je namreč Švedova družinska in poklicna idilika sesula z enim samim dejanjem njegove tedaj še najstniške hčere Merry. Neukrotljiva šestnajstletnica, ki je obiskovala sestanke oporečniške politične skupine, je v protestu proti vietnamski vojni podtaknila bombo v vaški trgovini s poštno podružnico, in eksplozija je zahtevala nedolžno žrtev. Merry je nato, da bi se izognila roki pravice, pobegnila neznano kam.
Pripoved se znova iz znova iz različnih gledišč vrača k odstiranju možnih vzrokov, ki so privedli do te tragedije. Kakšen učinek je, na primer, imel samozažig budista na ulici vietnamskega glavnega mesta na komaj enajstletno Merry, ki je dogodek po naključju spremljala po televizijskih poročilih? Prisilil jo je, da se je prezgodaj izluščila iz svojih otroških iluzij, ji svet prikazal kot kraj mržnje, brezbrižnosti in krivice – in kdo bi vedel, kako je to brutalno ozaveščenje nanjo vplivalo dolgoročno? Naslednji namig za vzrok Merryjinega odpadništva je razkol med religijo očeta (judovstvom) in matere (krščanstvom), pri čemer sta se obe veri skrčili na golo formo in nista več imeli moči, da bi dali njenemu življenju polnejši pomen. Merry, ki je bila po svoji naravi iskalka smisla, je postala dovzetna za drugačne vplive, ki so jo zavedli v revolucionarni fanatizem in nasilje. A nemara je bil celo to le kamenček v Merryjini preobrazbi iz bistroumne, ljubeče deklice v večkratno atentatorko in morilko. Mogoče pa je preobrat sprožilo preveč očetovskega popuščanja in ljubezni? Ne, med vrsticami zatrdi Roth, ljubezni ne more biti preveč, predvsem pa ne more voditi v razsulo! Katastrofe se dogajajo ne glede na vse drugo. Družina Levov je bila iz svoje idile pahnjena v ekstremnem zgodovinskem trenutku in so jo pravzaprav povozile razmere. Vietnamska vojna je ljudi spravljala ob pamet.
V tem nanosu knjige je pred nami analiza občutljivega, zapletenega odnosa med očetom in hčerjo. Paradoksalni komentarji, ki jih niza Zuckerman, prikazujejo ozadja družinskega življenja Levovovih v kalejdoskopskih slikah, ki pri obračanju vedno znova razpadejo in se sestavijo v nove vzorce, toda končni učinek vendarle ni učinek kaotične fragmentarizacije, marveč se v njem odslikava določena modrost o možnih merah in mejah medsebojnega poznavanja.
V tretjem delu romana, Izgubljeni raj, čeprav obsega približno tretjino knjige, Roth zlagoma spleta niti dogajanja v zaključek. Politična kulisa tega dela je diskusija o aferi Watergate, v kateri obravnava neustreznih političnih potez predsednika Johnsona iz časov vietnamske krize in njene protiuteži, retoričnega, z marksizmom podloženega uporništva Angele Davis, v iskrivem pogovoru preide na blamažo Nixona in njegove vlade. V animiranem odlomku, ko junakov oče po televiziji spremlja zaslišanja o zagatni aferi in jo ožigosa za spodletelo zaroto proti demokraciji in ameriški republiki, nas avtor opozarja na možnost uveljavitve fašističnega modela.
Še vedno pa je v ospredju Šved, ki se po snidenju z Merry vrne domov na večerno zabavo v prijateljskem krogu, strt od pogleda na svojo razcapano hčer, strt od pravkar pridobljene vednosti o njenem nasilju in nasilju nad njo, ki ga bo preganjalo do smrti.
Philip Roth z likom Šveda ustvari enega najbolj izpopolnjenih psihogramov sodobne literature. Slika Šveda, tega razumevajočega soproga in očeta, nadvse prijaznega moškega in liberalno usmerjenega poslovneža, vedrega športnika priljudnih namenov, ki jo retrospektivno upodablja Zuckerman, vsebuje poleg te njegove prividne nezapletenosti nešteto ovinkov, laži in zablod. Je bil Šved resnično do plehkosti spodoben in uvideven ali pa je nekatere svoje lastnosti zgolj umaknil z vidnega horizonta? Njegova osebnost je kakor neskončna pripovedka, podvržena opisovalčevim hipotezam. Postavlja jih in čez čas ob na novo napaberkovanih spoznanjih umika, Šved pa postaja podoben ruski babuški – leseni, poslikani votli lutki, ki v sebi skriva manjšo, prvi podobno, a ne povsem identično figuro, in ta v svoji notranjosti spet naslednjo različico itn. Kaj je potemtakem prava Švedova zgodba – oziroma prava zgodba kogar koli; kaj so dejstva, kaj skrivalnice?
V nasprotju s pohlevnim Švedovim nastopom je njegov brat, kardiolog Jerry, ostrega jezika, in mu ob priložnosti, ki mu jo v trenutku nemoči prinese kakor na pladnju Šved sam, zabrusi:
»Ti povem, kaj si? A ti kaj štekaš? Nekdo, ki vedno poskuša vse zgladiti. Nekdo, ki vedno poskuša ostati zmeren. Nekdo, ki nikoli ne pove resnice, če meni, da bo z njo nekoga prizadel. Nekdo, ki vedno sklepa kompromise. Tak, ki je vedno zadovoljen s sabo. Tak, ki vedno išče svetlo plat zadeve. Lepih manir. Tak, ki vse potrpežljivo prenese. Ki je vedno skrajno spodoben. Fant, ki nikdar ne prekrši pravil. Ubogaš vse, kar ti predpiše družba. Spodobnost. Spodobnosti se pljune v fris!«
Ampak celo če bi Jerryjevo razgrajanje pripisali njegovi iz mladosti izvirajoči zavisti do zglednega brata, moramo v Švedovi lastnosti, da za dostojnost življenja, svojo zgledno podobo, za katero zastavlja vse svoje energije, pri čemer ostaja docela nepripravljen na krvave ali umazane strani življenja, videti napako. In nato prepoznati, da kljub svoji, klasičnim ameriškim standardom ustrezajoči zunanjosti in načinu življenja, na katerega prisega, vseeno ostaja staromodni judovski sin staromodnega judovskega očeta.
*
V središču večine Rothovih knjig so praviloma judovski moški, največkrat intelektualci, ki razglabljajo o lastnih pomanjkljivostih, o svojih seksualnih obsesijah in o premočnem vplivu svojih očetov in mater. Njihovega ponotranjenega glasu se tudi kot moški zrelih let ne morejo otresti. Tako v Portnoyevi tožbi kot v Ameriški pastorali Roth analizira témo, ki se jo da povzeti z enim stavkom: odrasti, vendar ostani priden otrok! To je formula, ki jo je njegov lik Šved ponotranjil v vseh pogledih, čeprav se je odselil iz judovskega okoliša, se poročil z Nejudinjo in tudi formalno nehal upoštevati judovsko religiozno obredje.
Roth je v svojih zgodnjih delih pogosto tipiziral ali karikiral Jude, se zlasti rogal njihovi ekscesivni zagnanosti. Sčasoma je s tem prenehal, ni pa se odrekel literarni tematizaciji dvojega: vprašanja judovske notranje razcepljenosti in vprašanja, kaj pomeni biti Jud v Ameriki, kako se kot Jud vključuješ v tok večinske, to je, protestantske ameriške kulture. Ne prvega ne drugega nikoli ne izčrpa do konca. Za rešetanje judovstva je potrošil neskončno strani in se k temu v kontekstu zgodbe vrnil tudi v Ameriški pastorali. Roman je poleg vsega drugega portret štirih rodov judovskih priseljencev. Judovstvu kot osnovni religiji, kakor ga prikaže v tem romanu, je zmanjkalo metafizične razsežnosti. (Enako velja za krščanstvo, ki ga osvetli s prikazom irske katoliške družine Švedove žene Dawn.) Ne glede na to pa je ameriško judovstvo spojina, ki vsebuje oba elementa: biti Američan, vključen v ameriško podstat in govoriti tamkajšnji jezik ter navkljub temu, individualno resda z različno zavzetostjo, ohranjati značaj judovstva.
Zaradi svoje brezkompromisne obravnave si je Roth nakopal ostro kritiko, si pri nekaterih komentatorjih prislužil oznako skrunitelja gnezda, neki newyorški rabin pa je že po njegovih prvih književnih objavah leta 1957 judovski skupnosti javno zastavil vprašanje: »Kaj bomo ukrenili, da bomo temu moškemu zavezali jezik?«
No, provokativni Roth pa s svoje strani slabo prenaša, da določene izjave o judovstvu, bodisi zagovorniške ali obtožujoče, ki jih položi v usta svojih fiktivnih likov, kritiki očitajo njemu osebno, in jim vrača žogo: »Če bi obstajal judovski ajatola, bi prejkone nad mano že zdavnaj izrekel fatvo.«
Precej na začetku romana Roth podloži pripoved o Švedu, ki bo dolga in bo zašla v številne meandre, z mladinsko knjigo o bejzbolu Johna R. Tunisa Pob iz Tomkinsvilla. Življenje glavnega junaka, športnega asa ter pravega pravcatega zgledneža v zdržljivosti, poštenju in velikodušnosti, je obsijano z naglim vzponom, sledi pa mu usodna polomija; že tukaj so pred nami uresničene sanje in brezobzirna resničnost, ki jih vandalsko poruši.
Philip Roth, ki sta mu vse življenje kot piscu in bralcu v formalnem pogledu in po kodi človeškega največ pomenila Franz Kafka in Anton Pavlovič Čehov, njega pa po pisateljski maniri pogosto primerjajo z Williamom Faulknerjem, priznava, da se na začetku novega knjižnega projekta vsakič še vedno počuti amatersko negotovega, pisanje zanj nikoli ni preprosto. »Vedno znova je izziv in po vsaki knjigi se bojim, da ne bom več sposoben napisati naslednje. Sedem, osem mesecev prve verzije je boleče trdih,« pravi. Kadar piše, se povsem osredotoči nase in se je prav zato v preteklosti za dolga leta umaknil na osamljeno podeželje v Connecticut. Nekako na sredini pisanja nove knjige običajno preživlja krizo, ki povzroči, da se mu celo danes, po vseh izkušnjah, zdi nastajajoče besedilo zanič. Težave nastopijo ob ugotovitvi, da je v resni zmoti, in začne se nekaj mesecev trajajoče mučno tipanje, kako bi znova našel pravo pot. »Nenadoma zagledam, kje sem ga lomil. In v treh do štirih mesecih knjigo na novo napišem od začetka do konca. Toda ko jo naposled končam, me preplavi zmagoslavje. Ni občutka na svetu, ki bi se dal primerjati s tem.« Objavo največkrat doživi šele tretja verzija!
Toda nič čudnega, da prihaja do takšnih zamikov pri pisatelju, ki je trdno prepričan, da je človekovo življenje, ko ga spominsko zajameš v vsem obsegu, sestavljeno iz drobcev realnega in izmišljij, ter iz rdečih niti, na katere se obešajo vsakovrstne fantazije. In vendar bi bilo preveč poenostavljeno in prav zares zgrešeno, če bi temu rekli laž ali samoprevara. Roth je enakih misli s kolegom Maxom Frischem, da si vsak človek, ne le pesnik, izmišlja svoje pripovedi. Tako mu pravzaprav pride prav njegovo nagnjenje do permutacij, obsežna tonovska lestvica od liričnega do togotnega, od nabrušene politične diskusije do razčustvovanega obupa, ki jo do zadnjega izkoristi v Ameriški pastorali. Njegovi liki v tem romanu zaživijo prek opisov in razčlenjevanj ad infinitum. Kot bralci se ob tolikšnem preobilju detajlov in variacij mestoma počutimo kar zastrašeni.
Ko Roth odškrne vrata v svojo pisateljsko delavnico in se izpove, kako velik izziv je pravzaprav zanj nov knjižni projekt in koliko zamisli usahne, preden se zares razmahnejo, ter kakšni samoti, askezi in disciplini se vsakič znova podredi, mu moramo priznati, da si je s svojim izbranim poklicem naložil breme. Nekatere knjige, kot se pohvali, so bile napisane na valu navdiha, a menda se mu je to zgodilo kvečjemu trikrat. Nastanek Ameriške pastorale pa je posebno svojevrsten. Zastavil jo je že leta 1972, v času, ko je vietnamska vojna še trajala, in postavil v središče pripovedi družino, ki se je, potem ko je mladoletna hčerka v dejanju protesta nastavila bombo v neko knjigarno, sesula. Napisal je sedemdeset strani, nato pa rokopis odložil. Vsakič ko je končal kakšen drug roman, je znova vzel v roke nedokončani tekst, vendar je ostalo samo pri začetni shemi. Šele v drugi polovici devetdesetih je izsledil, kje se je zataknilo: preveč se je osredotočil na vojno sámo in bil preveč pristranski, kajti načeloma se je postavil na stran atentatorke, čeprav po svojem značaju ni nasilen. Prestaviti je moral fokus z zgodovinskega dogajanja na like in njihovo motivacijo, potreben pa je bil tudi premik njegove osebne perspektive – in pisateljska zapora je izginila. S knjigo, ki je nastala, ne prepriča le kot inventiven pisatelj in psiholog, temveč tudi kot kritik ameriške družbe in širše, kot pronicljiv komentator navzkrižij, vpisanih v jedro zahodne kulture.

(Iz knjižice Žongliranje med videzom in dejstvi, ki je priložena romanu.)

© Modrijan založba, d. o. o., 2009