Zdaj pa nazaj k bistvu. Preden nadaljujemo s to poučno in ustaljeno zgodbo o kajnu, ki se je z nezaslišano predrznostjo lotevamo, bi bilo morda priporočljivo, da zato, da bralec ne bil spet zmeden zaradi zastarelih tež in mer, pri kronologiji dogodkov upoštevamo določene kriterije. Tako bomo tudi storili, najprej naj pojasnimo nekatere zahrbtne dvome, ki se pojavljajo, češ, ali je adam še zmožen narediti otroka pri sto tridesetih letih. Na prvi pogled ne, če se omejimo izključno na kazalce rodnosti v modernih časih, a sto trideset let v tistih rosnih letih sveta je pomenilo le malo več kot prešerno, čilo mladostništvo, ki bi si ga celo najbolj zgodaj dozoreli casanova želel zase. Poleg tega naj spomnimo, da je adam živel do devetsto tridesetega leta, malo mu je torej manjkalo, da bi umrl utopljen v vesoljnem potopu, saj se mu je življenje izteklo za časa življenja lameha, očeta noeta, ki je zgradil barko. Imel je torej časa na pretek, da je naredil toliko otrok, kolikor jih je naredil, in še mnogo več bi jih lahko, če bi se bolj temu posvetil. Kot smo že povedali, je bil drugi, tisti, ki je prišel za kajnom, abel, svetlolas fant, lepe postave, ki je potem, ko je bil predmet najboljših dokazov gospodovega spoštovanja, končal na najslabši možni način. Tretjega so, kot je tudi že bilo povedano, poimenovali set, a o tem ne bo tekla beseda v pripovedi, ki jo bomo zlagali korak za korakom s prefinjenostjo zgodovinarja, zato ga tukaj zapuščamo, zgolj ime in nič drugega. Nekateri trdijo, da se je v njegovi glavi porodila zamisel, da bi iznašli vero, a s temi občutljivimi zadevami smo se obsežno ukvarjali v preteklosti, sicer z obsojanja vredno lahkotnostjo po mnenju nekaterih strokovnjakov, in tako, da nam bo najverjetneje škodilo v izjavah na sodni dan, ko bodo vse duše obsojene, ene zaradi preveč, druge zaradi premalo. Zdaj nas zanima samo družina, katere glava je ata adam, in kako slaba glava je bil, saj ne vemo, kako bi ga drugače poimenovali, dovolj je bilo, da mu je žena prinesla prepovedani sadež spoznanja dobrega in zla, da se je nedoslednemu prvemu patriarhu potem, ko je bil naprošen, sicer najbrž bolj zato, da bi zadostil samemu sebi, kot iz pravega prepričanja, z njim zaletelo, in smo mi, moški, zaradi tega za vedno zaznamovani s tem zoprnim koščkom jabolka, ki ne gre niti gor niti dol. Kar nekaj jih tudi pravi, da se adamu ni posrečilo popolnoma pogoltniti usodnega sadeža, ker se mu je nenadoma prikazal gospod in hotel vedeti, kaj se je zgodilo. Kar zdaj, preden pozabimo ali ker bi bilo v nadaljevanju pripovedi neprimerno, ker bi bilo za to že prepozno, razkrijmo skrivni, napol tajni obisk gospoda v edenskem vrtu na toplo poletno noč. Kot ponavadi sta adam in eva spala gola, drug poleg drugega, ne da bi se dotikala, vzorna, a varljiva podoba najpopolnejše nedolžnosti. Sama se nista zbudila in tudi gospod ju ni zbudil. Tja je namreč prišel z namenom, da bi popravil tovarniško napako, glede katere se mu je končno posvetilo, resno je iznakazil svoji bitji, saj ju je, predstavljajte si, ustvaril brez popka. Belkasta površina kože njegovih dojenčkov, ki je bledo rajsko sonce ni opeklo, je bila videti preveč gola, preveč vabeča, nekako opolzka, če je ta beseda že takrat obstajala. Da se ne bi prej prebudila, je bog brez odlašanja narahlo iztegnil roko, s konico prsta pritisnil na adamov trebuh, potem pa ga na hitro zavrtel in pojavil se je popek. Enak postopek, ki ga je nato ponovil pri evi, je obrodil podobne rezultate, a s pomembno razliko, le da je njen popek izpadel precej izboljšan po obliki, obrobi in finesah gub. To je bilo zadnjič, ko se je gospod ozrl na svojo stvaritev in se mu je zdela dobra.

© Modrijan založba, d. o. o., 2011