18. 11. 1946, ponedeljek

Narava umira. Kaj pa mi? Mi izgnani, zapuščenci od vseh. Mi »indeseabili stranieri«, ki jih na vsakem koraku postrani gledajo. Je tudi za nas prišla jesen? Se tudi nam bliža zima – smrt? Smo morda listje, ki ga je veter nesreče, vihar komunizma odtrgal z drevesa, z rodne grude in ga vrgel na cesto v blato? Ne, mi ne smemo biti listje, ki ga veter suče sem in tja in ga končno pusti nekje tam za cesto, da zgnije. Mi moramo biti trdni, kljubovati viharjem in težavam, pripravljati se za dni, ki so še pred nami. Morda ne pridemo nikoli več med svoje domače. Toda mi moramo delati in se žrtvovati eden za drugega, da ko pridemo na novo domovino (kakor se resno sliši, da gremo čez lužo), da bomo ustvarili lasten krog, v katerem bomo živeli življenje človeka, človeka, ki je bil pregnan, ne po svoji krivdi, ki je moral stradati in garati, dokler si ni priboril koščka zemlje, na kateri bo tedaj živel in užival plodove lastnega dela. Če pa pride čas, ko se zopet povrnemo v staro domovino, ki sedaj trpi pod komunistično knuto, da bomo tedaj zreli, pripravljeni za zgraditev nove domovine. Da bo res svobodna in da bodo nje prebivalci ponosni in veseli nanjo.
Včeraj smo imeli na Colli-ju spominski dan 40 let Gregorčičeve smrti. Vodil je g. Lenček. Predavanje je imel dr. Tine Debeljak, nekaj deklamacij oz. recitacij iz Gregorčiča. Potem je zapel sekstet nekaj njegovih pesmi in nato še tercet (gdč. Finkovih). Nazaj v planinski raj. Z zakrivljeno palico v roki, Rože je na vrtu plela itd. Torej vse skupaj je prav dobro izpadlo. Potem smo pa šli še malo »lumpat«, nato pa spat.

© Modrijan založba, d. o. o., 2010