antika

Ta navidez ljubka knjižica žaljivk, zmerljivk, namigov in najrazličnejših zlobnih dovtipov se morda zdi kot otroška slikanica, vendar pozor – knjiga je namenjena odraslim. Avtorja, britanska romanopiska, mladinska pisateljica in avtorica več antologij Michelle Lovric ter poznavalec klasičnih jezikov in kultur Nikiforos Doxiadis Mardas, sta namreč skrbno izbrala besede in besedne zveze, povedi, verze in kitice klasičnih rimskih oziroma latinskih pesnikov in pisateljev, ki so bili v svojih delih tudi šaljivi, predrzni, nesramni, žaljivi, hudobni, opolzki ... Največ sta črpala iz Marcialovih, Katulovih, Plavtovih, Horacijevih in Ciceronovih del. Besedila sta navedla v latinščini in prevodu ter pripisala avtorjevo ime, naslov dela in večinoma tudi mesto citata.

V knjigi so zbrana besedila, ki ilustrirajo štiri kulturne razsežnosti spora med zgodnjim krščanstvom in rimsko kulturo. V Spektaklih (De spectaculis) Tertulijan silovito obračuna z rimsko kulturo javnih iger od gladiatorskih bojev do pantomime; v Ženskem lepotičenju (De cultu feminarum) prikrito polemizira z Ovidijevo priročniško poezijo in krščansko zahtevo po čistosti in čednosti razširi z idealom »naravne lepote«; v Vojaku in njegovem vencu (De corona militis) pripoveduje o vojaku, ki je na državni prireditvi stopil iz vrste in odvrgel venec, simbol nasilja, povzdignjenega v malikovalski kult.

Aureolus nec satis umquam lectus libellus
»zlata knjižica, ki pa jo komaj kdaj kdo prebere«
(humanist Isaac Casaubonus leta 1605 o Longinovem delu)

O Longinu, sicer tudi piscu razprave o Ksenofontu, je malo znanega. Tudi vprašanje njegove identitete še vedno nima dokončnega odgovora; v strokovni literaturi ga najdemo pod imeni Longin, Dionizij Longin, Dionizij, Psevdo-Longin (da ne bi prišlo do zamenjave s platonskim filozofom Plotinom iz 3. stoletja po Kristusu) in Anonymus; najbolj se je uveljavilo ime Longin. Poskusi natančnejše določitve, ki temeljijo na kronoloških in stilističnih primerjavah z raznimi pisci, so neprepričljivi. Če lahko sklepamo po delu samem, je bil avtor najbrž retor, ki je imel za sabo dolgoletno govorniško prakso in široko znanje na področju literarne znanosti, literarne kritike in stilistike.

Leta 430 pred Kristusom so v brezno Baratron vrgli nekega Kibelinega duhovnika, ker je posvečeval atenske ženske v misterij Velike matere bogov.
Tako avtor v predgovoru pojasni enega od glavnih sprožilcev, ki so navdihnili zgodbo o Kibeli in njenem očesu.
Roman z epsko širino in hkrati pretanjeno strukturo posameznih prizorov postavi pred bralca Atene v petem stoletju pred našim štetjem, v čas Periklove vladavine in Sokratove modrosti. Kibelino oko, dragotina iz ametista in obsidiana ali oniksa, je epicenter, okoli katerega se spletajo, zapletajo, prepletajo in nato vse burneje vozlajo zgodbe.

Atene v 4. stoletju pred našim štetjem. V mrzli noči kozji pastir nedaleč od Likabeta najde truplo efeba, učenca na Platonovi Akademiji. Vse kaže, da so ga napadli in raztrgali volkovi – ugrizi, praske, srce iztrgano. Toda njegov učitelj Diagoras sumi, da smrt ni bila nesreča. Po pomoč se obrne na Herakla Pontorja, atenskega »detektiva«, Razbiralca resnic.

Zgodovina latinske književnosti (Letteratura latina: manuale storico dalle origini alla fine dell'impero romano, 1987; zadnja prenovljena izdaja 2004) je pregledno znanstveno delo, v mednarodni strokovni javnosti priznano kot temeljno za področje latinske književnosti. Knjiga bo nepogrešljiv priročnik za vse, ki se strokovno ukvarjajo s književnostjo, kulturo in zgodovino rimske antike, z latinsko književnostjo poznejših obdobij in recepcijo latinske antike v srednjem in novem veku. Najpomembnejši izviren prispevek Contejeve knjige je sinteza med tradicionalno filologijo in sodobnimi teorijami literarnih zvrsti.

V knjigi so objavljene štiri razprave, ki so nastale ob branju poglavij iz Plinijevega Naravoslovja. Pri izboru, ki ga je pripravil in prevedel Matej Hriberšek za knjigo, ki vsebuje prvi obsežnejši prevod tega monumentalnega Plinijevega dela, so namreč sodelovali štirje umetnostni zgodovinarji.

Ovidij je svoj erotodidaktični priročnik Umetnost ljubezni (Ars amatoria) spesnil po zgledu govorniških priročnikov in poučnih aleksandrinskih pesnitev o kmetovanju, lovu, čebelarstvu ... Zbirko nasvetov, kako osvojiti žensko in kako ohraniti njeno ljubezen, je najprej spesnil v dveh knjigah, namenjenih moškim, ki jima je pozneje, da bi zapolnil perečo vrzel, dodal še tretjo, z nasveti, namenjenimi ženskam.
Ovidij ne daje le napotkov, kako osvojiti osebo, po kateri človek hrepeni, ampak bralca pouči tudi o tem, kako ljubezen ohraniti. Pesnitev sicer ne opeva globokega, občutenega ljubezenskega koprnenja; čustva so zgolj površinska, a kultivirana.

Opus diffusum, eruditum nec minus varium quam ipsa natura – »obsežno delo, učeno in prav tako raznoliko kot narava sama«. Tako Plinijevo Naravoslovje (Naturalis historia), ki je najobsežnejše ohranjeno prozno delo rimske antike, opisuje Plinij Mlajši (Pisma 3, 5, 6).

Pesnitvi Teogonija ter Dela in dnevi pesnika Hezioda, enega od dveh najstarejših grških pesnikov oz. pesnikov sploh, zagotovo spadata med temeljna književna dela, ob Iliadi in Odiseji, ki bi ju moral poznati vsak. Teogonija je strukturirana kot bogovski rodovnik, ki je izpeljan iz prvotnega Kaosa in se nato postopoma diferencira in razčlenjuje v harmonijo urejenega bogovskega kozmosa. Je najbogatejši in najdosledneje urejen inventar grškega politeizma, kar jih je ohranjenih iz antike. Umetniška vrednost se sicer ne more primerjati z razkošnimi podobami bogovskih gostij pri Homerju, vendar posameznim odlomkom ni mogoče odrekati tudi poetičnih vrednot, tako zlasti obsežnemu proemiju, ki ga lahko označimo kot eno najlepših antičnih bogovskih himn.