avtobiografije

»Umetnost je popkovina, ki nas povezuje z božanskim.«

V knjigi so zbrani pogovori z Nikolausom Harnoncourtom, dirigentom svetovnega slovesa. Kot široko razgledan in pretanjen poznavalec glasbe Harnoncourt govori o romantični glasbi in nekaterih najpomembnejših skladateljih: Beethovnu, Schubertu, Verdiju, Johannu Straussu, Schumannu, Dvořáku, Brahmsu in Brucknerju. V pogovorih odstira svoje poglede na glasbo romantičnega stoletja in nam s svojimi odgovori na kdaj tudi provokativna vprašanja pomaga razumeti govorico tonov, slišati v njihovem zvenu sporočila in nam to žlahtno umetniško zvrst približati v vseh njenih razsežnostih.

»Špicelj nima imena, ne očeta in matere. Izobčenec je, ki se je po lastni volji izključil iz človeške družbe, da bi služil zlu, v imenu katerega napada samo bistvo človeka.«

Špicelj je – če parafraziramo češkega literarnega kritika – mešanica pustolovskega romana, zgodovinopisja, ki bogato črpa iz arhivskih virov, humoristično obarvanih spominov, kingovske grozljivke o pošastih pod površjem vsakdanjosti, besnega pamfleta, političnega manifesta in recimo še junaške legende. Knjiga prikazuje življenje čeških disidentov (v njej nastopa tudi Václav Havel in vrsta drugih disidentov) in perfidno delovanje tajne policije. Avtor pripoveduje o svojih disidentskih izkušnjah v letih od 1982 do 1989, do padca komunizma.

»Jezus je umrl za grehe drugih, za moje ni.«

Patti Smith je leta 1989 Robertu Mapplethorpu, preden je umrl zaradi aidsa, obljubila, da bo napisala njuno življenjsko zgodbo. Dvajset let pozneje je obljubo uresničila, in nastala je očarljiva, skoraj romantična zgodba o vzponu dveh umetnikov, ki bi skoraj ne mogla biti bolj različna, pa vendar sta ju umetniško stremljenje in New York za vselej povezala.
Robert Mapplethorpe (1946–1989), umetnik, fotograf, Pattijin ljubimec in prijatelj, je bil najpomembnejša oseba v njenem umetniškem življenju. Spoznala sta se kot dvajsetletna pribežnika v Brooklyn, julija 1967. V želji, da bi uspela kot umetnika, sta se komaj prebijala, pogosto celo stradala, če pa že nista bila lačna, jima je vedno zmanjkalo denarja za vse tiste umetniške radosti, po katerih sta hrepenela.

»Delo je stvar časti, slave, srčnosti in junaštva.«

Kolimske zgodbe je Šalamov pisal v letih 1954–1965; prvič so bile objavljene leta 1978 v Londonu, leta 1981, po nagradi francoskega Pena, pa so postale svetovna uspešnica. Nastajale so tako, kot je nastajala njegova poezija: »… Ni pesmi brez usode, brez majhne tragedije. Samo največja odkritosrčnost, najvišje dajanje, kaplja čiste krvi lahko rodijo pesem,« je zapisal v refleksijah Poezija je univerzalni jezik. Nazadnje so se sestavile v več kot 900 strani črtic, literarnih portretov, filozofskih novel, traktatov, pričevanj, refleksij o taboriščnih nraveh; avtobiografski pripovedovalec portretira usode kaznjencev in rabljev iz kolimskega pekla – čekiste, inženirje, profesorje, stare boljševike, kmete, tatove – z močno stilizirano pripovedjo, polno zaporniškega žargona. So »ogledalo, ki odseva dno taboriščnega sveta … drugega sveta, sveta, v katerem velja zakon: ti umri danes, jaz jutri, sveta brez morale,« je o njih zapisal Mihail Geller. Andrej Sinjavski pa jih je označil za »priročnik o odpornosti človeškega materiala«, ki s »pošastnim realizmom« kaže nepolepšano resnico o sovjetskih gulagih.

Roman Deška leta govori o Johnovem otroštvu v Južnoafriški republiki – povezava med Johnom Maxwellom Coetzeejem ter likom iz romana je namreč očitna. V njem s skopim, stvarnim slogom, ki z izjemnim posluhom za detajl v nekakšnem čarobnem obratu učinkuje obenem lirično in ganljivo, razkriva zapletena družinska razmerja in odnose, skozi katere pronica tudi širša afriška stvarnost. In s tem zadene srčiko vsakega otroštva na vseh koncih sveta.
Bralci, presenečeni nad Coetzeejevim obratom v literarnem žanru, so za nameček ugotovili, da je knjiga samo prvi del avtobiografske trilogije. Leta 2002 ji je sledila Mladost, ki nadaljuje tam, kjer se končajo Deška leta.

Poletje (Summertime, 2009) je nadaljevanje Deških let in Mladosti, prvega in drugega dela Coetzeejevih literariziranih spominov, odvija pa se v Južni Afriki, s težiščem na sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Tudi podoba zrele dobe je trpka; naslikana je podobno resnicoljubno in literarno prepričljivo, kot sta bili otroštvo in mladost, po drugi strani pa so opazni znatni vsebinski in formalni premiki. Ob zares kratkih »lastnih« beležnicah na začetku in koncu se pisatelj večinoma prikazuje skozi izmišljene – mojstrsko izmišljene – intervjuje, ki jih opravlja literarni zgodovinar po njegovi smrti, in sicer pretežno z ženskami, ki so ga kdaj pobliže spoznale.

To ni ne biografija ne avtobiografija Josipa Vidmarja, temveč zbirka zapisov, kakor jo je oblikovala njegova najmlajša hči Živa (rojena 1949) iz očetove bogate književne zapuščine. »Nič nisem napisala sama, samo izbrala sem pripoved, ki jo je o svojem življenju zapisal v svojih delih Josip Vidmar sam,« je zapisala.
V knjigi so zbrane osebne izpovedi, ki so izšle predvsem v delih Srečanje z zgodovino, Obrazi, Sile časa in Slovensko pismo. Delo razgrinja Vidmarjevo dolgo življenje, o katerem je sam sprva mislil, da bo posvečeno umetnosti in umetniškemu življenju, potem pa je bilo vrženo v vrtinec boja – Slovenca, Slovenke – za preživetje, za osvoboditev, za osamosvojitev in za človeka vredno življenje.

»Umetnost v najboljšem primeru ne more biti nič več kot sredstvo, da za trenutek pozabiš na človeško polomijo.«

Posebna perspektiva, iz katere Singer zre na sodobnost, je pravzaprav pogled srečneža, ki mu je uspelo pobegniti (holokavst, denimo, v njegovih spominih in pripovedništvu nasploh igra omejeno vlogo). Pisatelj se v osnovi pretežno drži doživetega, čeprav se, kot bi ponavljal Horacija, izrecno zaveda svoje dolžnosti, da bralca pritegne in tudi zabava, kar mora doseči z zapletom, z zgodbo. Kot srečni ubežnik je imel privilegij, da se je mogel prepustiti notranjim bojem, mogel pa je tudi naslikati obsežno podobo judovske kulture od vsakdanjega življenja do njenih mističnih razsežnosti. Judovstvo kot kultura je ob vsem zanimanju, ki ga je vzbudilo v dvajsetem stoletju izvoljeno ljudstvo s svojo tragedijo, ostalo v ozadju, na splošno ga razumemo površinsko (značilno je moral Singer neštetokrat, celo ob podelitvi Nobelove nagrade, razlagati, zakaj piše v jidišu – kot da bi bilo kaj čudnega pisati v materinščini).

Paddyju Doylu je mati umrla za rakom. Nekaj tednov zatem si je življenje vzel oče. In tako je bil deček obsojen na enajst let življenja v vzgojnem zavodu. Takrat je bil star štiri leta.
Pričujoča nagrajena uspešnica je ganljivo, srhljivo pričevanje o tem, kakšno je bilo še ne pred petdesetimi leti življenje v irskih vzgojnih ustanovah, gledano skozi zbegane otroške oči. Za zidovi sirotišnice je moral Paddy prenašati nepredstavljivo duševno, telesno in spolno trpinčenje »nadomestnih mater«, redovnic, ki naj bi skrbele zanj, in nič čudnega, da so te grozljive izkušnje z leti načele njegovo telesno zdravje. Tako so ga nekega večera tebi nič meni nič odpeljali v bolnišnico – in takrat je tudi zadnjič videl svoje uradne skrbnice.

Kratki roman Denar ali življenje (Geld oder Leben, 2003) je nekakšna zgoščena literarna avtobiografija. Pripovedovalka podaja težke izkušnje in trpka spoznanja večinoma na zabaven način, pogosto karikirano, a prodorno zaznava osebne, družinske, socialne, duhovne in druge probleme, ki so zadnja desetletja zaznamovali življenje v Evropi – bodisi ljudi nasploh ali posebej izseljencev. Birgit Vanderbeke izkorišča stališče poudarjeno naivne opazovalke za razgaljanje vsakovrstnih anomalij, pri čemer so v ozadju ves čas prisotna splošna bivanjska vprašanja.