avtobiografije

Razvrsti po: datumu objave abecedi

Hvaležnost »

Oliver Sacks »

Sloviti ameriški nevrolog Oliver Sacks je kmalu po tistem, ko je končal zadnjo različico spominov V pogonu (On the Move, 2015), izvedel, da je neozdravljivo bolan. Začel je pisati eseje, v njih pa ubesedil veliko hvaležnost za življenje, ki ga je dobro preživel, in se obenem soočil s smrtjo. Hvaležnost (Gratitude, 2015), zbirko esejev o življenju, bolezni, smrti in smislu, sta po njegovi smrti uredila njegov partner Bill Hayes ter dolgoletna prijateljica in asistentka Kate Edgar.

več »

Hitlerjevi pozabljeni otroci »

Moje življenje v Lebensbornu

Ingrid von Oelhafen in Tim Tate

Kdor pozna besedo Lebensborn, ga ob njej zmrazi. V sklopu tega programa za okrepitev in izboljšanje »čiste« arijske rase so nacisti med drugo svetovno vojno tudi ugrabljali »primerne« (svetlolase, modrooke …) otroke z okupiranih ozemelj, jih vozili v Nemčijo in vzgajali v posebnih domovih ali dajali v rejo ali posvojitev »dobrim« nemškim družinam. Eden izmed teh otrok je bila tudi Ingrid von Oelhafen. V knjigi sledimo njeni zgodbi od tistega nesrečnega dne avgusta 1942, ko so jo na šolskem dvorišču v Celju kot devetmesečno dojenčico odtrgali od domačih in jo predali nemškemu častniku in njegovi veliko mlajši ženi, do zadnjih let, ko so se nitke (skoraj) razpletle in končno ve, kdo je.
Da je posvojena, je po naključju ugotovila pri enajstih letih – več ji ni povedal nihče. Da ni nemškega rodu, je izvedela pri petnajstih, ko je na plakatu na hamburški ulici zagledala svojo sliko (Rdeči križ je na ta način poskusil najti nekaj otrok iz programa Lebensborn, ki so prišli iz drugih držav).

več »

Kratka luč v temi »

Moje življenje z znanostjo

Richard Dawkins »

Kratka luč v temi je drugi del avtobiografije Richarda Dawkinsa, v kateri ta na razigran in hudomušen, a vseskozi poglobljen in prefinjen način pripoveduje o dogodkih in doživljajih svojega zasebnega in javnega življenja. V nasprotju s prvo knjigo ta ni pisana kronološko, temveč bolj tematsko. Njen okvir je slavnostna večerja ob avtorjevem 70. rojstnem dnevu v dvorani oxfordskega New Collegea. Ob pogledu na množico izbranih povabljencev mu spomin hvaležno oživlja doživljaje iz bogate preteklosti …
Dawkins nas popelje v razgibane svetove akademskega življenja, literarnih agentov, kuloarje televizijske resničnosti in seveda znanosti, znanosti, znanosti. V teh svetovih nam naslika mnogo velikanov svojega časa, ki tako stopajo tudi pred nas v svoji bolj znani javni podobi in mnogo manj znanih skicah iz vsakdanjega življenja. Njihova vrsta je dolga: Douglas Adams, Christopher Hitchens, John Maynard Smith, Daniel Dennett, Nathan Myhrvold, Jared Diamond, Steven Pinker, Richard Leakey, Carolyn Porco, Charles Simonyi, David Attenborough, Peter Medawar, Lawrence Krauss, Neil deGrasse Tyson …

več »

Moč čudenja »

Kako nastane znanstvenik

Richard Dawkins »

Moč čudenja je prva knjiga avtobiografije Richarda Dawkinsa, v kateri nam je odprl zanimiv pogled na svoja otroška in mladostna leta, intelektualno prebujanje v Oxfordu in postaje svoje zgodnje profesionalne kariere. Njegov živahni prikaz idiličnega otroštva v kolonialnem tropskem raju britanskega imperija bogatijo skice staršev in sorodnikov, katerih se spominja s hvaležnostjo, občudovanjem in spoštovanjem. Vzporedno z razgibanimi leti šolanja nam Dawkins bogato naslika tudi svoj duhovno-nazorski mladeniški razvoj od člana otroškega nabožnega zborčka do doslednega nasprotnika religije.
Z začetkom študija zoologije na Univerzi v Oxfordu je Dawkins spoznaval tamkajšnji sistem tutorstva, ki mu je na povsem nov način odprl pogled v znanost, mnogo učinkovitejši od klasičnega študija iz učbenikov.

več »

Moč čudenja (Kako nastane znanstvenik) in Kratka luč v temi (Moje življenje z znanostjo) »

Richard Dawkins »

Prva knjiga avtobiografije (Moč čudenja. Kako nastane znanstvenik) zajema čas od najzgodnejšega otroštva v Afriki prek odraščanja mladega Richarda v angleških šolah in študija zoologije na Oxfordu do prvega pedagoškega angažmaja v Berkeleyju (ZDA) ter nastajanja in izida knjige Sebični gen. Knjiga kronološko sledi formiranju poznejšega znanstvenika in njegovem odraščanju v moža.

Druga knjiga (Kratka luč v temi. Moje življenje z znanostjo) je ›ciklična‹. Njen okvir je slavnostna večerja ob avtorjevi 70-letnici v dvorani oxfordskega New Collegea; tam se začne in sklene. Vmes pa nas Dawkins popelje po temah raziskovalnih postaj svoje kariere, predstavi se kot avtor, publicist, voditelj televizijskih dokumentarcev, predavatelj, udeleženec javnih debat …

več »

Listi iz dnevnika »

Slovenci v Beogradu ob osamosvajanju Slovenije

Jožef Slokar »

O obdobju, ko se je Slovenija razdruževala od Jugoslavije, in glavnih akterjih tega negotovega, kočljivega in zapletenega procesa je napisanih že precej knjig. Na prvi pogled se zdi, da se je vse dogajalo v Sloveniji in lovilo ravnotežje skozi njeno komunikacijo z jugoslovanskimi političnimi telesi. Vendar ni bilo čisto tako. Slovenija je imela tudi v takratnem času v Beogradu še vedno svoje predstavnike, svoje ministre, ki so pomembno prispevali k temu, da se je naša država izognila hudi in dolgi vojni.

več »

Prvi polčas »

Slastne četrtine

Barbara Pešut »

Avtobiografija Barbare Pešut ni klasično kronološko delo, ki bi poskusilo zaobjeti življenje ali določeno življenjsko obdobje v linearno, zaključeno celoto, ampak izhaja iz sprotnih trenutkov, v katerih besedilo nastaja. Od tod se avtorica sladostrastno potaplja v spominske epizode, vezane na glasbeno in literarno preteklost ali na ljubezen, na posebne trenutke, preživete v dvoje, a tudi na bolezen, ki vse skupaj preplavlja kot nekakšen protitok, ki pa se mu znova in znova postavi po robu. Ob vsem tem se dotakne različnih življenjskih tem, prikliče odlomek iz svojih kolumn, še raje pa svojo pesem, besedilo pa na koncu zašpili celo z erotično zgodbico, in tako skače »iz svetlega v temno, iz zdravega v bolno, iz pisanega v sivo, iz 1 : 0 v 0 : 1, in to brez reda«, kot pove sama.

več »

Pogum »

Kako preboleti travmo

Sanja Rozman »

Knjiga Pogum, drugi del trilogije o nekemičnih zasvojenostih (prvi del, Umirjenost, je izšel leta 2013, zadnji del, Modrost, je še v nastajanju), govori o tem, kako se da preseči pogubne posledice travme. Razne zasvojenosti, kemične ali nekemične, namreč le prekrivajo globljo bolečino. Ko od njih uspešno abstiniramo, se odstre zgodba o travmi, ki je bila vir stalnega ponavljanja simptomov. Travmatizirana oseba je namreč ujeta v svoj zasebni, temni svet in doživlja svoje življenje kot niz ponavljanj travmatičnih dogodkov. Njeno življenje počasi, nevidno drsi v vedno hujšo tesnobo, depresivnost, preobčutljivost in strah pred ljudmi ter hkrati neskončno nepotešeno hlepenje po varni navezanosti, v kateri bi si odpočila in si zacelila rane. Spomini na travmo ostanejo zapisani v njenih telesnih občutkih in čustvenih stanjih. Da bi ozdravela, mora razumeti, kaj se ji je zgodilo, a to še ni dovolj. Podoživeti mora vsa boleča čustva in spomine, da bi jih končno lahko odložila.

več »

Očetnjava »

Nina Bunjevac »

28. avgusta 1977 je v neki garaži v Torontu eksplodirala bomba in ubila tri moške, člane srbske teroristične skupine, ki je načrtovala bombne napade na domove simpatizerjev jugoslovanskega predsednika Tita in jugoslovanska predstavništva v več mestih v Kanadi in ZDA. Eden izmed njih je bil enainštiridesetletni jugoslovanski Kanadčan Petar Bunjevac. Njegova žena Sally je takrat že skoraj dve leti s hčerkama Saro in Nino živela v Jugoslaviji, njun prvorojenec Petey je živel z očetom v Wellandu v Kanadi. Mlajša hči Nina je bila ob Petrovi smrti stara štiri leta, očeta je komajda poznala.

več »

Leto petelina »

Tereza Boučková »

Avtobiografski roman Leto petelina je odkritosrčna izpoved ženske, ki se ji življenje počasi drobi na koščke. Njena družina, do tedaj njena največja vrednota, razpada, hkrati pa sama doživlja tudi ustvarjalno krizo ter krizo srednjih let. V letih po posvojitvi dveh romskih fantkov se ji iz dneva v dan podirajo vse iluzije o dejanskem vplivu staršev na otroke. Po povsem drugačni izkušnji z lastnim sinom, ki ga je rodila pozneje, pa se spremeni tudi njen pogled na pomen vzgoje in možnosti, da bi ta vplivala na človekovo naravo, kakršno je podedoval. Njena posvojena sina se kljub vsemu njenemu trudu kot odraščajoča najstnika ne vključita v družbo in ne prevzemata odgovornosti za svoja dejanja, ampak ravnata samo v skladu s svojo trenutno voljo.

več »