avtobiografije

Razvrsti po: datumu objave abecedi

Knjiga »

Mikołaj Łoziński »

V Knjigi (2011) pisatelj upoveduje zapleteno zgodbo treh rodov svoje družine na ozadju zgodovine poljskih Židov od druge svetovne vojne, povojnega komunizma in marca 1968 prek vojnega stanja do danes. Pripoveduje s skopimi sredstvi, v kratkih prebliskih vpogleda mu običajni predmeti: ključi, kavni aparat, cigaretni ustnik, pomagajo osvetliti človeka, dogodek ali spomin.

več »

Joseph Anton »

Spomini

Salman Rushdie »

Ko je Salman Rushdie na valentinovo leta 1989 izvedel, da je iranski verski voditelj, ajatolah Homeini, zanj izrekel fatvo s smrtno obsodbo zaradi žalitve preroka Mohameda in vseh njegovih vernikov, ki jih je zapisal v svojem četrtem romanu Satanski stihi (1988), si prav gotovo ni mogel predstavljati, kakšne posledico bo fatva imela zanj in za vse, ki so tako ali drugače povezani z njegovo knjigo. Seveda je bilo pričakovati, da bo Rushdie nekoč napisal spomine na to obdobje, in ko je septembra 2012 izšla knjiga Joseph Anton – Spomini, je takoj zbudila nedeljeno zanimanje. Da Rushdieja niso začeli preganjati zaradi najboljšega romana Otroci polnoči, ampak zaradi Satanskih stihov (slovenski prevod 2005), ki jih na nekem mestu Spominov sam označi za »nekoliko štoraste«, je nekaterim kritikom zadostovalo, da so napade nanj nekritično sprejemali, če ne celo odobravali.

več »

Analfabetka »

Agota Kristof »

Analfabetka je umetniška avtobiografska izpoved. Agota Kristof, tuja v tujem jeziku – pa je vendarle postala ena najpomembnejših sodobnih pisateljic. V zanjo značilnem minimalističnem pripovednem slogu, oropanem čustvenosti in refleksivnosti, s preprosto opisnostjo in nezahtevno skladnjo ponazarja otroški način razmišljanja v svoji mladosti na Madžarskem, pa tudi svojo odraslo izkušnjo izgubljene domovine, prebega in z njim povezanih posledic.

več »

Knjiga mojih življenj »

Aleksandar Hemon »

Zbirka avtobiografskih esejev Knjiga mojih življenj je prva »stvarna« Hemonova knjiga, kljub odsotnosti fikcije pa ostaja prepoznavno duhovita, osebna, pretresljiva in prodorna. »Bralca bo Knjiga mojih življenj neskončno razveselila in pognala v popoln obup. ›Pa kako lahko ta človek piše o tako nemogočih rečeh?‹ se bo na koncu vprašal sredi smeha in joka. Če ob Hemonovih knjigah ne jočeš in se ne smeješ, nisi človek,« pravi Ervin Hladnik - Milharčič v spremni besedi h knjigi.
Izseki iz življenja in dogodki od osemdesetih let prejšnjega stoletja v Sarajevu preko razpada nekdanje Jugoslavije in vojne na Balkanu do sedanjosti v ZDA skozi značilno hemonovsko obarvane zgodbe izpišejo svojstven časovni in zgodovinski lok. In tudi – ali predvsem – življenjskega.

več »

Večni sin »

Cristóvão Tezza »

Med kajenjem cigarete za cigareto glavni junak v bolnišnici pričaka rojstvo svojega prvorojenca. Toda še preden se dobro vživi v očetovsko vlogo, se izkaže, da ima njegov sin Felipe Downov sindrom. Novica, na katero je povsem nepripravljen, poruši njegova pričakovanja in projekcije, povezane z otrokom, in zamaje temelje njegovega življenja. Sledi obdobje obiskovanja bolnišnic in izvajanja terapij, ki ga postopoma povežejo z otrokom, zgodba o sinovem odraščanju pa postane zgodba očetovega soočanja s samim seboj in z lastnimi omejitvami, kamor sodijo tudi notranji boji z občutki sramu in hrepenenje po »normalnem« življenju, ki je za vedno izgubljeno.

več »

Moje življenje »

Marcel Reich-Ranicki »

Moje življenje je avtobiografija Marcela Reich-Ranickega, in vendar veliko več kot le izjemna in obsežna avtobiografija – je kronika nekega časa in dogajanja, tankočuten, temperamenten in trezen oris burnih desetletij med letoma 1920 in 1999. Je eden najpopolnejših dokumentov o vsakdanu varšavskega geta, v katerega je imel avtor še zlasti temeljit vpogled, saj je dobršen čas tudi sam delal v dopisni pisarni judovskega sveta, ki je geto upravljal.

več »

Izgubljeni čas »

Eseji, kolumne, intervjuji

Andrej Inkret »

Izgubljeni čas Andreja Inkreta je dokumentarna knjiga sedmih esejev, 36 »nekih davnih zapisov« (nastalih med jesenjo 1989 in pomladjo 1992) in štirih daljših intervjujev. Eseji pripovedujejo o političnem komisarju Dušanu Pirjevcu - Ahacu in njegovem »hudem slovesu od vsega partizanskega«, o Prešernovem in Smoletovem junaku Črtomiru, o Šeligovem »uslišanem spominu« in Jančarjevi »noči arheologov«. Esejističnim besedilom sledijo aktualistične kolumne o »vmesnem času« – serija sprotnih, zelo osebnih, tako rekoč »literarnih« odzivov na razpad vzhodnoevropskega komunističnega kompleksa (in jugoslovanske politično-zgodovinske konstrukcije skupaj z njo), hkrati pa komentarjev in kritik najzgodnejše dobe slovenske državnosti.

več »

Trenutek v življenju drugega »

Spomini

Maurice Béjart

Francoski baletni plesalec in koreograf Maurice Béjart (1927–2007) je avtor številnih novosti v modernem baletu in ustanovitelj znamenitega Béjart Balleta iz Lozane. Temeljito je spremenil že zaprašeno govorico baleta in iz njega napravil najboljše sredstvo za to, da nas vznemiri. S svojimi inovacijami je udomačil baletno umetnost za 20. stoletje in jo učinkovito približal množičnemu modernemu občinstvu.
Pri petdesetih je Béjart, takrat že na čelu več kot 70-članskega baletnega ansambla, začutil potrebo, da spregovori o sebi; da se zaupa. To je storil v avtobiografiji Trenutek v življenju drugega (Un instant dans la vie d’autrui. Mémoires, 1979). V teh spominih se vrača k svojemu prvemu viru: otroštvu. Popiše, kako se je porodila njegova poklicanost in kako se pri sedmih letih ni sprijaznil z materino smrtjo.

več »

Moja družina in druge živali »

Gerald Durrell »

DO 16. SEPTEMBRA –50 %!

Iz deževne Anglije na sončni Krf, iz vile v vilo, iz pustolovščine v pustolovščino – ob spoznavanju zelo svojevrstnih značajev; rajsko lepega okolja in njegovih očarljivih prebivalcev, med katere spadajo tudi tisti iz živalskih vrst; prirejanju obiskov in praznovanj; plavanju v čisti vodi; čolnarjenju, lovu, brenkanju na kitaro … Zveni kakor izlet po domišljiji nadvse ustvarjalnega otroka, pa vendar se je zares zgodilo: v avtobiografiji Moja družina in druge živali je Gerald Durrell opisal obdobje petih let, ki jih je z družino preživel na Krfu. Zakaj na Krfu? Ker je bilo treba pobegniti iz hladne, deževne, depresivne Anglije. In zakaj iz vile v vilo? Če v majhno vilo povabiš kopico gostov, ki bodo tam preživeli več tednov, je pač jasno, da ti ne preostane drugega kot selitev v večjo vilo.

več »

Leto mine, dan nikoli »

Dnevnik nekega kaznjenca

Žarko Laušević »

Knjigo Leto mine, dan nikoli (Godina prođe, dan nikad) je na podlagi svojih zaporniških zapiskov napisal Žarko Laušević, v drugi polovici osemdesetih eden najbolj perspektivnih in nadarjenih mladih igralcev bivše Jugoslavije in pozneje novonastale federacije. Med liki, ki jih je upodobil, se ga večina gotovo spomni kot Šiljo iz kultne jugoslovanske nadaljevanke Sivi dom, ki jo je beograjska televizija posnela v letih 1984–85, ali kot partizanskega poročnika iz filma Oficir z vrtnico (1987) – za vlogo je bil nagrajen s puljsko Zlato areno. Toda leta 1993 se mu je sredi blesteče igralske kariere življenje nenadoma obrnilo na glavo. V Podgorici je bil namreč vpleten v pretep, v katerem je v samoobrambi ubil dva fanta in enega huje ranil. Tragedija je sovpadla s krvavim razpadom Jugoslavije, ki ga je od leta 1993 naprej Laušević preživljal v zaporu. Avtorjevo doživljanje časa – osebnega in družbenega – se tako odvija skozi neusmiljeno izkušnjo zapora, ki mu vseskozi botruje preizpraševanje krivde in krivice.

več »