E-novice

Knjiga

Jaz, Maja Plisecka

Maja Plisecka

prevod: Nataša Jelić

naslovnica: Branka Smodiš

format: 135 × 220

strani: 528

vezava: mehka, zavihi

izid: 17. 11. 2017

ISBN: 978-961-287-066-9

redna cena: 34,90 €

modra cena: 34,90 €

na zalogi

Maja Plisecka (1925–2015) je živela na Vzhodu, v dramatičnem obdobju surovega političnega režima v Sovjetski zvezi. V Stalinovih čistkah so ji ubili očeta, mater pa deportirali v Kazahstan. Sama je dobršen del življenja čutila, kaj pomeni biti otrok »sovražnika ljudstva«. Kljub težavam je z nadarjenostjo, neverjetno energijo, strastno predanostjo plesni umetnosti in pokončno držo zrastla v ikono baletne umetnosti 20. stoletja. Nastopala je 50 let, zadnjikrat je zaplesala leta 2003 pri 78 letih v Favnovem popoldnevu.
Sovjetska oblast ji je dovolila nastopiti v tujini šele leta 1959. S soprogom, skladateljem Rodionom Ščedrinom, je od 80. let veliko časa preživela v tujini, med drugim je delovala kot umetniška vodja Rimske operno-baletne hiše in Španskega nacionalnega baleta v Madridu. Pri 65 letih se je kot solistka poslovila od Bolšoj teatra, kjer je bila primabalerina od leta 1960. Od leta 1994 je predsedovala vsakoletnemu baletnemu tekmovanju »Maja«. Prejela je številna visoka priznanja v domovini in tujini. Leta 2006 ji je japonski cesar podelil Premium Imperiale, neformalno obravnavano kot Nobelova nagrada za umetnost.

Knjiga Jaz, Maja Plisecka je njeno prvo avtobiografsko delo. Pisati jo je začela leta 1991 v Španiji. Ob izidu leta 1994 je knjiga doživela izjemen odziv, prevedena je v številne jezike in še vedno aktualna. V njej Plisecka duhovito in brezkompromisno razkriva resnico o svojem življenju, obenem pa ponuja nova spoznanja o baletni umetnosti, zato sta nepogrešljiv in pomemben del knjige tudi terminologija klasičnega baleta in drugo strokovno izrazje. Bralcu pa seže do srca zlasti njena izpoved, ki kipi od posebne energije, v kateri začutimo zavezanost enemu samemu poslanstvu – plesu in spoznamo, da je bila njena poklicna pot obenem tudi njena osebna zgodba.

Izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

Preberite odlomek

na vrh strani

Leta 1959 sem v Ameriki prejemala po 40 dolarjev na predstavo. V dneh, ko nisem plesala – nič. Ničlo. Baletnemu zboru so plačevali po 5 dolarjev na dan. Dnevnico. Ali »bednico«, kot smo se radi pošalili. (Ko pa sem pozneje tam plesala »Damo s psičkom«, so ameriškemu psičku, s katerim sem se pojavljala na jaltskem pomolu, plačevali 700 dolarjev na predstavo. A to omenjam tako, mimogrede.)
Denarna nakazila umetnikom so bila v sovjetski državi vselej dobro varovana skrivnost. Prepovedovali so nam, nikakor nam niso priporočali, odločno so nam svetovali, da se o tej kočljivi temi z nikomer ne pogovarjamo. Še posebej, se razume, ne s tujci.
Odkrito so nam namigovali, da roma denar, ki smo ga zaslužili, v državno blagajno, za nujne potrebe socialistične države.
Za Castrovo hrano? Za odkup pšenice? Za novačenje vohunov?
Šele pozneje je do nas pricurljalo, kam vse je izginjala valuta.
Na primer sin Kirilenka – dvakratnega heroja socialističnega dela, nekdanjega sekretarja CK in člana politbiroja – je v veseli družbi svojih postopaških tovarišev redno odhajal na lov v afriške savane.
Na slone, nosoroge, bivole in ostalo afriško divjad. Zavoljo zabave potomcev partijskih šefov so umetnikom jemali v potu njihovih obrazov zasluženi denar ter skorajda zastonj prodajali sobolje krzno, starinske predmete Skitov, umetniške slike. In odvzemali honorarje športnikom.
Kako naj človek preživi s 5 dolarji? Zadovolji potrebe družine? Kupi prijateljem darila? Uganka.
Omedlevanje zaradi lakote je bilo nekaj povsem običajnega. Celo na odru, med predstavo. (»Mi smo gledališče senc,« so se tolažili umetniki).
Pretkanemu impresariju Huroku je brž postalo jasno, da moskovski plesalci tako ne bodo zdržali do konca gostovanja. Ansamblu je priskrbel brezplačna kosila. Stanje se je pri priči izboljšalo. Lica so spet zažarela, ličnice so se raztegnile in vsi so spet veselo zaplesali. To je bil uspeh!
Ko so potovanja v tujino postala že povsem običajna in tako preračunljivih impresarijev, kot je bil Hurok, ni bilo več, so baletniki Bolšoj teatra polnili svoje potovalne kovčke z nepokvarljivim živežem. Za rezervo. Konzerve, prekajene klobase, topljeni siri, žita. Navaden smrtnik takšne zaloge hrane ne bi mogel niti z mesta premakniti. Najbrž bi mu popokale vse vezi. S tolikšno težo so se lahko spoprijeli le najtežjih podržk vajeni plesalci.
Varčnežem je pot prekrižala carina. Vse je bilo odvisno od tega, na koga so naleteli. Včasih so jim vse odvzeli, drugič so se nekako »izmazali« …
Vsi se tega tako dobro spominjamo, da se sprašujem, ali naj o tem sploh pišem. Napisala bom za bodoče rodove. Naj vedo, kako so nas poniževali …
Hotelske sobe po Amerikah in Angliji so se spreminjale v kuhinje. V njih se je pripravljalo in kuhalo. Po hodnikih modnih hotelov je sladko zadišalo po hrani. Vonj po fižolovi juhi iz konzerve je povsod dohiteval tamkajšnje s chanelom ali diorjem nadišavljene ladies in gentlemane. Pripotovali so sovjetski umetniki!
Ob koncu potovanj, ko so moskovske rezerve presahnile, so plesalci posegli po lokalnih polizdelkih. Še posebej priljubljena je bila hrana za mačke in pse. Poceni in bogata z vitamini. Po takšni hrani so res imeli moč – medvedjo.
Med dvema stisnjenima izposojenima hotelskima likalnikoma so se pekli okusni pasji bifteki. V kopalnici so se v kropu kuhale hrenovke. Po nadstropjih je izpod vrat pritekala para. Zameglile so se šipe. Hotelsko vodstvo je zajemala zmedena panika. Zavoljo družno vključenih čajnikov so pregorevale varovalke, ustavljala so se dvigala. Prošnje niso prav nič zalegle – mademoiselle, mi dont anderstend. Ferštejn zi?
Leskov je nekoč napisal, da je bila za ruske ljudi vselej značilna naravnost čudežna iznajdljivost, še posebej pod težo velikih pritiskov (citiram po spominu, le smisel povedanega). No, tu imate primer, prosim …
Gledalo se je na vsak »dnevnični« dolar. Eden od soplesalcev mi je na predlog, da jo skupaj mahneva proti kavarni, kjer bova nekaj prigriznila, z razorožujočo odkritosrčnostjo odvrnil:
»Ne morem, v grlu se mi vselej naredi cmok. Jem solato in čutim, kako žvečim sinov čevelj …«
Hoteli, ki so imeli za zajtrk švedsko mizo, so se morali spopadati s pravo invazijo lakomnežev. Le v nekaj minutah se je pojedlo, polizalo, popilo vse, kar je bilo na voljo. Do dna. Tisti, ki so zamudili ali zaspali, so se znesli nad osebje, rinili vanj in zahtevali dodatek, trkajoč na njegovo vest …
Sramota. Blamaža.
Opisujem le tisto, čemur sem bila priča. Svoj rodni Bolšoj teater.
A tako je bilo tudi z drugimi gostujočimi ansambli. Med seboj so se razlikovali le v majhnih odtenkih – dnevnice ansambla gruzijskih narodnih plesov na primer so znašale 3 dolarje.
Kdo je bil kriv za to sramoto?
Umetniki, prisiljeni v beraštvo, ali tisti, ki so si izmišljali in pisali nenravne zakone? Medtem ko so umetniki pekli pasje bifteke na hotelskih likalnikih, so naši vodje – člani in kandidati za člane Politbiroja CK KPSZ – zapuščali domove le z osebno hrano. Posebna hrana se je hranila v pocinkanih, plombiranih zabojih (bog ne daj, da bi zveste leniniste zastrupili, jim pokvarili želodce). Posebna straža je v posebnih avtomobilih velmoža spremljala vsepovsod – kaj če se nenadoma izlakoti?
Solistična gostovanja je »organiziral« Goskoncert. Ta organizacija je imela državni monopol nad slehernim umetnikom ene šestine sveta. Bila je čisto seme pekla.
Ne bi rada očrnila prav vsakogar, ki je imel kaj opraviti s Goskoncertom. A to je bilo resnično carstvo kolektivne zarote. Najokrutnejša sicilijanska mafija je bila v primerjavi z mafijo Goskoncerta kot šola za blagorodne gospodične, dobrodelna bogaboječa ustanova. Koliko umetniških usod je Goskoncert uničil! Koliko umetniških upov je pokopal!
Še najdaljša pot se prične s prvim korakom. Pri Goskoncertu je bilo to povabilo, ki je prispelo od tujega impresarija. Za balerino N, za pianista NN, za pevca NNN.
Vprašanje pa je bilo, ali gre prejemniku ali prejemnici sploh sporočiti, da je povabilo uspešno prispelo in da že teden ali dva brez odgovora poležava na uradnikovi mizi, v Goskoncertu ZSSR na Neglini ulici 14? Ali si umetnik sploh zasluži, da ga povabijo? Je politično zrela oseba? In – ali se je ob zadnjem srečanju res prijazno nasmehnil šefinji, odgovorni za gostovanja po, denimo, Avstriji in Nemčiji? Ali se bo domislil, da bo zajeten kos vsote, ki so mu jo milostno dodelili potem, ko je večino pobrala država, namenil za darilo šefinji dobrotnici? Ali se bo pri dobrotnici vljudno in šepetaje pozanimal, kaj danes še posebej potrebuje? Se bo spomnil številk njenih zimskih škorenjčkov, poletnih sandalčkov, toplega plašča in balonarja? Jo bo vprašal, kateri francoski parfum ji je še posebej ljub?
A stiki teh sramežljivih skrbnic z impresariji iz daljnih dežel so bili sila zaupni in delavni. V mislih so imele le svoj komunistični delovni kolektiv. Bi rad NN, se strinjamo, dobil ga boš, a zraven povabi še NNNN. To mlado, nadarjeno bitje se na koncertni sceni še ni dodobra uveljavilo. A se bo, o tem smo prepričani, vanj polagamo velike upe, čakajo ga bleščeči uspehi … In kako iznajdljiv je in vselej nasmejan! N pa je zaseden – žal – ne more, nikakor; ali pa: kaj vam bo, dobil je slabe kritike, pa še težavnega značaja je in muhast …
Nekaj ciničnih impresarijev je s samozadovoljnim nasmeškom komentiralo:
»Ta goskoncertovec je pri meni na mesečni plači, ki ni v rubljih, da se razumemo. Oni drugi pa sem kupil zadružno stanovanje …«
Po glavi mi roji najmanj tisoč takih primerov.
Še slehernega direktorja Goskoncerta, v mojem času pa se jih je zamenjalo nešteto, je pokopal pohlep, saj je bil namestnik direktorja KGB-jevec, ki so ga nastavili po uradni dolžnosti. To so bili liki, vam povem, sami poznavalci upodabljajoče umetnosti …
Naj omenim enega – Golovina.
Ko se je tovariš Golovin zaposlil kot namestnik direktorja v kulturni ustanovi Goskoncerta ZSSR, je nenadoma postal zbiralec novih oblek. Odkod kmečkemu sinu tako gosposki konjiček? Proletarec je nadvse rad kupoval nove kose blaga, zbiral odtenke, hodil na pomerjanja. In vse to na Peti aveniji, na Strandu. Hurok mi je pripovedoval, da je po vsakem Golovinovem obisku v Ameriki v njegovo pisarno prihajal okrogel račun za šivanje od 7 do 10 dragih moških oblek. Hurok je račune pokorno plačeval. Biznis je biznis. Najbolj noro pa je bilo to, da je v svojo pisarno na Neglini 14 tovariš Golovin vselej prihajal oblečen v eno in isto, sivkasto, ponošeno obleko. Skromno. Po leninsko. Je mar svoje nove obleke pomerjal ponoči, kot je Gogoljev poročnik svoje škornje? Je torej šlo za podkupnino? Je. Vendar v naturalijah ali v današnjem jeziku – v moških oblekah.
Pred potjo so slehernega umetnika do onemoglosti inštruirali. Pa ne le o tem, kako naj se obnaša, kam in s kom naj hodi, kaj naj odgovarja na tiskovnih konferencah, če jih bodo priredili. Kako naj nevsiljivo, kot po naključju, razloži tekočo politiko partije, sklepe zadnjega, zgodovinskega kongresa KP, kako naj opeva neponovljivo modrost sedanjega vodje, njegovo angelsko miroljubnost. Marveč tudi o tem, koliko, kako in kam naj odda prejeti denar. Navodil – za celo univerzo. A to še ni bilo vse.
David Ojstrah, ki je bil človek izjemnih vrlin, ljubezniv in zadržan, mi je pripovedoval, kaj so mu med drugim naložili v upravi Goskoncerta. Nekoč se je mednje prikradel dvom, da neki impresarij premalo plačuje Goskoncertu, saj naj bi bile dvorane, v katerih je nastopal Ojstrah, v resnici prostornejše od tistega, kar jim je v Moskvo sporočal impresarij. Tako so velikemu violinistu zaupali preprosto nalogo: David Fjodorovič naj prešteva sedeže v filharmoničnih dvoranah, v katerih bo nastopil. Zbegan se jim je uprl:
»Kdaj pa naj to počnem? Časa je premalo. Vaditi moram.«
»Naredite to med koncertom, David Fjodorovič, medtem ko bo igral le orkester. Zelo pomembno je, da izvemo, ali lahko Goskoncert še naprej sodeluje s tem impresarijem.«
Zveni kot anekdota. Pa ni. Temveč sramotna resnica.
V devetindevetdesetih primerih od stotih je Goskoncert skupaj z umetnikom na pot pošiljal še njegovega spremljevalca. Iz Moskve (Ojstrah, Gilels in Kogan so bili izjeme). Češ da mu bo v pomoč na poti, v hotelu, pri preštevanju denarja in ga branil pred nadležnimi oboževalci. Kaj pa se je dogajalo v resnici?

Iz 33. poglavja (Kako so nam plačevali)

***

Moj rod je bil vzgojen tako, kot bi bil na fronti, v vojni – naši in sovražniki, bojujemo se. Tisti, ki pobegne na sovražnikovo stran, je izdajalec. In kazen za ubežnika je maščevanje. O tem so kričali vsi filmi, gledališke igre, radijske oddaje, časopisi.
Ko sem vprašala svojo mater, zakaj nismo leta 1934 – saj smo bili takrat vsi skupaj na Norveškem – ostali z očetom na Zahodu, mi je odgovorila:
»Če bi mu takrat le namignila na to, bi me pri priči pustil z vsemi otroki vred. Miša nikoli ne bi postal izdajalec.«
Takšen je bil kodeks časti v dobi naših prevaranih očetov. Zamejstvo je bilo videti dlje od Marsa, tujci – prišleki z drugih svetov.
Ko sem leta 1959 »odkrila« Ameriko – ne glede na to, koliko so mi od vsega skupaj pozornost odvračali stalni nadzor, spremljanje, skušnje in predstave – sem imela dovolj zdrave pameti, da sem razumela, da so Američani svobodni ljudje in da smo mi ujetniki. Da oni živijo v izobilju, mi v revščini. Da so njim na voljo vse ugodnosti, nam tegobe. In kaj naj bi storila – pri priči stekla na policijo in prosila za politično zatočišče?
V Moskvi sem imela sorodnike. Ki bi jo zaradi mene skupili. V Moskvi je ostal tudi Ščedrin. Kot nekakšen talec. Preštevala sem dneve do najinega ponovnega snidenja. In naj bi pri vsem tem stekla proti udobju, prijela za bogato okrašeno vratno kljuko?
Danes pišem tako, takrat pa sem razmišljala o vsem prej kot o pobegu. Seveda so mi v glavi – tako kot najbrž vsakomur – rojile naivne sanje, hipne želje, predstave o sebi v neki tuji resničnosti – ah, kako je tu prijetno in lepo, lahko bi zaslužila nekaj denarja, si kupila hišo na tistem griču za kostanjevo alejo in v njej brezbrižno zaživela z Rodionom! Pa bi nama to brezbrižnost resnično tudi dovolili? Uprizorili bi kakšno avtomobilsko nesrečo, mi zdrobili noge, in kaj bi potem – v kakšnem subwayu prosila vbogajme, če bi po naključju preživela?
Sleherne podobne sanje je pri priči ustavil strah. To je prvo pojasnilo, ki vam ga lahko ponudim. Da, da, tako preprosto – strah. Bala sem se, da me bodo ubili. Koliko takšnih primerov je bilo z ubežniki … Nešteto …
Leta 1961 je svet kakor strela z jasnega zadela novica, da je na Zahodu ostal Rudolf Nurejev. Za politično zatočišče je zaprosil na pariškem letališču, ko so ga ločili od Kirovskega baletnega ansambla, ki se je odpravljal proti Londonu, in ga na silo hoteli odpraviti nazaj v Sovjetsko zvezo. S tem bi naredili konec njegovemu baletnemu življenju. Nikoli več ne bi mogel nikamor odpotovati.
V podobni situaciji bi ravnala natanko tako kot on. In najbrž bi kričala še glasneje …
A moje življenje se takrat še ni končalo. Šele začenjalo se je. Po šestletnem mučenju sem končno začela potovati v tujino. Za nameček pa sem, potem ko se je od odra poslovila Ulanova, postala še prva balerina Bolšoj teatra. In se znašla na precej zavidljivem položaju. Tudi to me je zadrževalo. Če bi ga imeli tudi naši drugi imenitni prebežniki, morda sploh ne bi zbežali.
A vsakič so me seveda mamili in preizkušali …
Med drugim ameriškim gostovanjem, leta 1962, sem v hotelsko sobo dobila pravljičen šopek oranžno vijoličastih vrtnic. Takšne barve cvetlic dotlej nisem še nikoli videla. V šopku je bila skrita miniaturna kuverta. V njej – pisemce. Pozdrav od Nurejeva. Čestital mi je za uspeh v upanju, da bova kdaj skupaj zaplesala … Rudi mi ni napisal ne svoje številke telefona ne naslova, tako da se mu nisem mogla niti zahvaliti. Pa bi se ga res tudi upala poklicati? Še sama ne vem.
Naša propaganda je prebežnike opisovala kot takšno peklensko zalego, da se sovjetski ljudje niso upali na glas izgovoriti niti priimka Nurejev. Kakršni koli stiki z neponovljivim plesalcem so pretili z najmračnejšimi, nepopravljivimi posledicami. Sedaj, nekaj desetletij po tem, si je vse to težko predstavljati. A poskusite se vi, pogumni ljudje, vživeti v tedanji čas, in ne v današnjega …
Potem ko sem sobarico prosila za prostorno vazo, sem podrezala sleherni pecelj in rože razmestila nekoliko stran od drugih daril.
Prigodo s šopkom sem zadržala zase. Naslednji dan me je nenadoma obiskal eden od naših spremljevalcev iz Moskve. Nepomemben klepet o tem in onem. Ogledoval se je naokoli. Nadzor torej. Ah, kakšne rože imate! Tiste oranžne so najlepše. Od koga pa so? Zardela sem kot kuhan rak. Nekaj pletla v odgovor, niti ne spomnim se več, kaj, a priimka Nurejeva, jasno, nisem izdavila.
Vohun ima kakopak izšolan, absoluten voh – kot imajo nekateri posluh.
»Ste slišali, govori se, da se je v New Yorku pojavil Nurejev?«
Odgovorila sem mu, da nisem slišala.
»Ah, kako ga je škoda, kakšen plesalec je bil. Tu, na Zahodu, bo propadel …«
Medtem pa se je naslajal z vonjem Rudijevega šopka …
»Kaj pa, če vam bo tudi on poslal rože? Kaj boste z njimi?«
Postalo me je strah. Me samo provocira ali res kaj ve?
Tako smo živeli. Tako nas je glodal strah.
Nedavno je v tisku prišlo na dan, da je nameraval KGB, po navodilih od zgoraj, z Nurejevom uprizoriti incident z zlomom nog.
To so sicer govorice, a zvenijo dokaj verjetno …
V Anglijo sem prvič odpotovala šele leta 1963. Sedem let po prvem gostovanju mojega Bolšoj teatra!
Po telefonu me je poklicala Svetlana Berjozova, primabalerina Covent Gardna, in me povabila na pozno večerjo. K sebi domov.
Obzirno me je opozorila:
»Maja, na večerji bo tudi Margot Fonteyn, saj sta se spoznali, in … Nurejev. Vas bo to spravilo v zadrego? Če Vas bo, bom razumela.«
Pri priči sem privolila. Preteklo leto je nekoliko omehčalo ostrino prvotnega odziva (pozneje sem si že upala prevažati Rudijeve torbe in filme, ki jih je pošiljal materi in sestri).
A kako naj se zvečer čim bolj neopazno izmuznem iz hotela? To je bil večni problem. S seboj sem za družbo povabila Fadeječeva. Spodoben človek je, ne bo me izdal in skupaj se bova lažje skrila pred prežečimi očmi.
Z Margot sva se spoznali že leta 1960 na baletnem festivalu na Finskem, kjer je ona plesala »Giselle« in jaz »Labodje«. Pri priči sva vzpostavili povsem preprost, naraven odnos, kot bi se poznali že vse življenje.
Svetlana se je pripeljala po naju na dogovorjeno mesto blizu hotela in skupaj smo se odpravili na pot. Margot in Rudija še ni bilo. Imela sta večerno predstavo.
Večerjo je pripravljal Svetlanin mož – Pakistanec, grenadir. Vse londonske začimbe so našle pot v okusne jedi. Fadeječev jih je preizkušal: »To bomo dobro jedli …«
Na vratih se je pojoče oglasil zvonec. Vstopil je Nurejev, z njim je bila Margot Fonteyn, ki je sprva nisem niti opazila.
Z Rudijem sva si skočila v objem. Trajalo je celo večnost. Tako nekaj najbolj vsakdanjega nenadoma postane – prekleti politiki! – ganljiva čustvena eksplozija.
»Ste dobili moje rože v New Yorku?«
Vikala sva se. Tudi prej sva se komaj poznala.
»Sem, sem. Hvala.«
»Je pisemce tudi prišlo do vas? Bova plesala skupaj?«
Šele tedaj sem opazila Margot Fonteyn, ki je potrpežljivo čakala, da se bo lahko tudi ona poljubila z menoj.
Rudi se je nasmihal:
»Svojim nekdanjim sonarodnjakom vlivam strah v kosti. Vi ste najpogumnejši od vseh …«
»Kolja tudi ni strahopetnež. Naju bodo pa skupaj obesili.«
Margot je bila oblečena v črn, najbrž francoski kostim. Vendar ne nje ne njenih oblačil ne bom posebej opisovala. Bila je tako znamenita, da je bil vsesplošno znan že sleherni njen korak, zato bom k njeni podobi dodala le še nekaj besed.
Velikokrat sva druga drugo gledali na predstavah, skupaj sva nastopali na koncertih po Japonski in Avstraliji. Ne glede na to, kaj sva počenjali, me je vedno znova presenečala z brezhibnostjo svojih manir. Bolj olikanega človeškega bitja – pa ne le v naši precej neotesani baletni srenji – nisem srečala v vsem svojem življenju.
Kako dobro se je – kar sem ji silno zavidala – razumela z ljudmi! Celo s predstavniki sedme sile. Novinarji so jo kot kakšne podrepne muhe brez domišljije nadlegovali z enim in istim vprašanjem, vsakič istim – v Avstraliji ali na Japonskem: »Kdaj se boste poslovili od odra?« Zdaj ga nenehno postavljajo tudi meni. A moj odgovor ni nič kaj ljubezniv: »Pri sto sedmih, nič prej.« Margot pa jim je vselej odgovarjala z najbolj očarljivim nasmehom na svetu, ki naj bi pomenil, da to vprašanje sliši prvič v življenju: »Nisem se še odločila.«
Nekoč mi je priznala, da bo nastopala, vse dokler jo bodo vabili.
»Če bo treba, se bom na oder pripeljala tudi v invalidskem vozičku. Denar potrebujem za moževe zdravnike.«
Z invalidskimi vozički pa so imeli žal v njeni družini kar nekaj izkušenj.
Preživeli smo nepozaben večer. Rudi mi je v spomin podaril zajetno knjigo reprodukcij Goyevih slik. Le kako mu je to težko knjigo sploh uspelo prinesti do Svetlaninega domovanja? Razkošno knjigo sem skrbno ohranila vse do danes.
S Koljo nisva hotela ponovno obremenjevati Svetlane s šoferskimi obveznosti, zato sva se nazaj v hotel odpravila s taksijem. Kolja je nosil mojo svinčeno težko knjigo.
V avli hotela so naju, navzlic pozni uri, čakali znani junaki.
»Kje sta pa vidva, prijateljčka, tako dolgo veseljačila? No, saj vemo kje – pri Berjozovi. Je res? Smo uganili?«
Malo je manjkalo, pa bi Kolja Rudijevo darilo izpustil iz rok.
»Smo se že hoteli odpraviti h gospe Berjozovi. A hujši od nepovabljenega gosta so le Tatari.«
»Ali pa Baškiri,« se je zarežal drugi.
Sta si to nerodno šalo izmislila že prej ali je bil to trenutni navdih?
Molčala sva. Pretvarjala sva se, da ne razumeva namigovanj na Rudijevo nacionalno poreklo.
»Kaj pa je tale trebušasta knjiga? Najbrž darilo?«
»Goya« je iz Koljevih rok odločno zdrsnil proti budnemu očesu. Oko jo je pozorno prelistalo:
»Kakšna lepota. Mar ni nenavadno, da se ni kakšna roka drznila pokvariti – in podpisati takšne relikvije?«
Modri Rudi mi ni zavoljo konspirativnosti napisal nobenega posvetila. Pameten človek!
»Pri Goyi je Vojna, pri nas pa tudi. Ničesar ne bom napisal. Tudi tako si me boste zapomnili.« Bistra glavica, Rudi. Hvala.
Po tem sva drug drugega tolažila, da so naju le vzeli na muho. Če bi vse zares vedeli, bi midva s Fadeječevom že zdavnaj kot pribita sedela v Moskvi. Na veke vekov.
O vsem tem pišem zato, da bi prihodnjim rodovom kar najbolje pojasnila, zakaj sem se bala ostati na Zahodu, zakaj sem se bala za svoje življenje. Ne dvomim, da sta tudi Nurejev in Barišnikov preživela marsikatero morasto noč. Nobeden od njiju ni v letih begunskega življenja na Zahodu spregovoril niti ene žal besede o zločinskem sovjetskem režimu. Vse, kar sta si dovolila, so bile le izjave o tem, da sta si želela plesati nov, sodobnejši repertoar. In imela sta prav. Če ne, bi ju poslali na oni svet, še preden bi rekla keks. Vseskozi sta bila tarči pravega lova.
Poleg domačih obveščevalcev je imel KGB še razvejeno mrežo amaterskih ideoloških žvižgačev na Zahodu. In ti so naravnost pokali od »zavedne« prizadevnosti.
V eni od knjigarn ruske emigrantske literature v Evropi je Sovjetom vestno služil neuglajen prodajalec očalar. Pa ne zavoljo denarja, marveč zavoljo idiotske ideje, je v ustrezne oddelke sovjetskega veleposlaništva pošiljal neopazno, izza pulta posnete fotografije tistih, ki so se zanimali za najnovejše izdaje ruskih emigrantskih založb Setev in IMKA-Press. To svojo radovednost za emigrantsko protisovjetsko književnost so potem drago plačevali …
Takrat v Londonu sem dobila zelo resno ponudbo. Fonteynova me je seznanila z gospodom, ki se mi je predstavil kot Mister Sommer. Prav živahno je, čeravno z močnim naglasom, govoril tudi rusko.
»Bi hoteli v Angliji podpisati pogodbo za, denimo, pet let? Na leto bi Vam plačevali …«
Mister Sommer je navedel vsoto, ki je bila za moja moskovska ušesa naravnost nezaslišana.
»Za pet let? Kaj pa Ščedrin? Njega že ne bom zapustila.«

Iz 36. poglavja (Zakaj nisem ostala na Zahodu)

© Modrijan založba, d. o. o., 2017