Knjiga

John Lennon: Pisma

Hunter Davies (urednik in avtor uvodnih študij)

prevod: Maja Novak

format: 189 × 246

strani: 464

vezava: trda, ščitni ovitek

izid: 2012

ISBN: 978-961-241-684-3

redna cena: 39,90 €

modra cena: 37,90 €

vaš prihranek: 2,00 €

na zalogi

John Lennon se je na večino čustev, pa naj je bilo to jeza ali veselje, odzval tako, da je pisal. Vsi poznamo njegovo glasbo, saj je bil eden največjih piscev popevk vseh časov, ustvarjalec komadov Help!, Lucy In The Sky With Diamonds, Imagine in ducatov drugih. Nekaj malega vemo tudi o njegovi poeziji. Zdaj so tu v knjižni obliki prvič v zgodovini zbrana in predstavljena njegova osebna pisma. Hunter Davies, avtor edine avtorizirane biografije Beatlov, je izsledil skoraj tristo Johnovih pisem in razglednic – sorodnikom, prijateljem, oboževalcem, tujcem, ljubicam in celo pralnici. Pri tem mu je pomagala Johnova vdova Yoko Ono (imetnica Lennonovih avtorskih pravic), ki je s svojim pristankom tudi omogočila ta projekt.
Davies obnavlja zgodbo vsakega pisma, opisuje obdobje Lennonovega življenja, v katerem je nastalo, pojasnjuje vsebino in kontekst, pri čemer mu je v pomoč poznavanje te teme, v katerem mu ni para. Nekatera pisma so nežna, polna podatkov, zabavna, jezna ali žaljiva, ob drugih se nam kratko malo para srce. Številna je John ilustriral s svojimi risbami, čačkami in šalami. Skupaj pripovedujejo napeto zgodbo njegovega življenja od prvega znanega pisma zahvale, ki ga je leta 1951 kot desetletnik iz Liverpoola poslal eni od tet, do zadnjega v naglici napisanega avtograma za dekle na telefonski centrali, 8. decembra 1980 – dne, ko je star štirideset let padel pod streli. Ta pisma, poklon Johnovemu življenju, razkrivajo njegove skrite skrbi, strahove in strasti – ter bolj kot kdajkoli prej osvetljujejo intimno plat njegovega genija.

Oglejte si še nekaj videov

na vrh strani

Preberite odlomek

na vrh strani

Naj je bil John Lennon vesel ali jezen, naj se je česa bal ali kaj sovražil, naj se je zabaval ali besnel, se je večinoma odzval tako, da je to zapisal. Odzival se je z besedami, ne le s glasbo. Kadarkoli se mu je porodila zamisel, preblisk, želja po sporazumevanju, se mu je zdelo povsem samoumevno seči po papirju in peresu.
John Lennon je živel in umrl v obdobju pred računalniki, elektronsko pošto in tviterjem, tviti ter tvitarji, zato je pisma in razglednice, namenjene družini, prijateljem, občudovalcem, tujcem, časnikom, raznim organizacijam, odvetnikom in pralnici napisal na roko ali natipkal. Večina teh pisem je zabavna, polna podatkov, angažirana, modra, nora, zaskrbljena, poetična. Včasih je bralca ob njih stisnilo pri srcu.
Po zaslugi njegovih besedil in dveh pesniških zbirk (obe sta še vedno uspešnici) vemo, da je Lennon znal obračati besede, vendar do zdaj še nihče ni zbral in izdal njegovih pisem; o marsikaterem nihče ni vedel niti tega, da obstaja. Razlog za to je treba večinoma iskati v avtorskih pravicah – katerih nosilka je v primeru Johnovih pisem Yoko Ono.
Yoko sem prvič srečal leta 1967, ko me je prosila, naj nastopim v njenem filmu Bottoms (»Zadnjice« – ponudbo sem odklonil), naslednjič pa nekoliko pozneje, ko sem pisal biografijo Beatlov. Čez čas sem ji omenil, da bi se ta ali oni moral lotiti zbiranja Johnovih pisem, razglednic in podobnih malenkosti – naj svet vidi, kako zabaven in zanimiv je znal biti. Yoko zamisel takrat ni bila všeč, saj je menila, da bi utegnila biti Johnova zasebna pisma preveč osebna.
Oktobra 2010 je Yoko obiskala London, da bi bila navzoča pri odkritju spominske plošče na trgu Montagu Square, kjer je bila živela z Johnom. Prosila me je, naj na slovesnosti spregovorim nekaj besed. Naslednjega dne sva se sestala, dolgo sva se pogovarjala in spet sem speljal pogovor k zbiranju Johnovih pisem. Kot urednik bi želel navezati stik s toliko prejemniki, kolikor bi bilo le mogoče, dognati, kdo so, kaj delajo in kakšno vlogo so igrali v Johnovem življenju, ter jih zaprositi za pomoč pri pojasnjevanju povezav, ki bi jih drugi, na primer jaz, sicer spregledali. Seveda pa tega dela ne bi bilo mogoče opraviti brez njenega blagoslova.
Namignil sem ji, da je zdaj pravi trenutek za izvedbo tega projekta, saj so številni prejemniki pisem že umrli, drugi pa se starajo in pešajo. Yoko je nazadnje le pristala na to, da bo podprla in spodbujala zbiranje in objavo Johnovih pisem.
Sama ni prispevala nobenega. Z Johnom si tako ali tako skoraj nista dopisovala, saj sta bila tako rekoč vedno skupaj, kadar pa nista bila, sta se celo do dvajsetkrat na dan pogovarjala po telefonu. Peščico pisem in zapiskov, ki jih je imela, je v preteklih letih žal izgubila – ali pa se je, to je bolj verjetno, oprijela rok takih in drugačnih palčkov pomagalčkov. Drugače rečeno, ukradli so jih.
Tako sem moral sam izslediti toliko pisem, razglednic, zapiskov in seznamov, kolikor je bilo le mogoče. Ja, res je, definicijo besede »pismo« sem precej razširil.
Ko sem začel z delom, sem si predstavljal, da se bržkone kje skriva več velikih, skrbno varovanih svežnjev pisem. Morda kje živijo pravljično bogati zasebni zbiralci z vrstami uokvirjenih Lennonovih pisem na zidovih svojih podzemeljskih bunkerjev ali pa jih hranijo v sefih švicarskih bank. Morda so kje v Združenih državah ali na Japonskem tudi polzasebne zbirke, ki jih upravljajo diskretni, a finančno dobro podprti muzeji, v katerih si je s posebnim dovoljenjem mogoče ogledati izbrana pisma. A pokazalo se je, da je bila predstava o čudoviti véliki superzbirki zgolj utvara.
Sodobni bogati zbiralci tovrstnih predmetov se namreč odločijo za skrbno izbrane spominke svojih idolov popa ali rocka – tako imajo morda v svoji kleti le fotografijo z Elvisovim podpisom, pismo Boba Dylana, rokopis Lennonovega besedila, kitaro Erica Claptona, Jaggerjevo zlato ploščo. Ko si omislijo spodobno kolekcijo, se lotijo zbiranja česa drugega z drugih področij.
Pokazalo se je, da so večino pisem imele v rokah stotine običajnih, ne-ravno-bogatih zbiralcev. V osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so bile cene še relativno nizke, so se dražb spominkov popa udeleževali zlasti oboževalci, ki so se počasi bližali srednjim letom, ki so bili zaslužili tisočaka ali dva in ki so ugotovili, da imajo dovolj denarja za nakup spomina na junaka svojega odraščanja. Ko so se cene na lepem vrtoglavo dvignile, so številni med njimi svoje zaklade prodali in začeli zbirati bolj prestižne predmete.
Med ljudmi, ki so mi bili v veliko pomoč, je bil Dean Wilson, upravnik bolnišnice v Nottinghamu, ki je začel Lennonove predmete kupovati pred več kot dvajsetimi leti, nato pa jih je postopoma prodajal zato, da je kupoval boljše. Osupnil sem, ko mi je povedal, da je bil v preteklih letih sam lastnik desetih Lennonovih rokopisov. Danes še vedno dela v bolnišnici, obdržal pa je le enega prvotnih Lennonovih predmetov, ki ga je shranil na varno, v banko.
Pogosto sem se spraševal, zakaj so prejemniki Lennonovih osebnih pisem ta prodajali celo v primerih, ko jim ni trda predla, a ko sem jih izsledil, se je pokazalo, da je zgodba malce drugačna. Eni od prejemnic je dragoceno pismo iz hiše izmaknila zasvojena hči, ki je nujno potrebovala denar za mamila. Drugi je odkril, da je njegovo pismo za njegovim hrbtom prodal njegov oče. Lastnik pisma je medtem, ko je pavziral na fakulteti, prepotoval svet, oče, mali podjetnik, ki je zabredel v finančne težave, pa je Lennonovo pismo svojega sina prodal na dražbi, ne da bi mu povedal. Od tedaj komaj še izmenjata kako besedo. Danes si sin obupano prizadeva, da bi svoje pismo spet odkupil, in to bi si lahko privoščil, vendar je tudi sedanji lastnik pisma, s katerim sem se pogovarjal, premožen in pisma nikakor ne želi prodati.
Nekateri posamezniki, ki so bili Johnu zelo blizu, so svoje predmete prodali v hvalevredne, dobrodelne namene; to na primer velja za Johnovo teto Mimi in producenta Beatlov Georgea Martina, ki sta jih podarila dobrodelnim organizacijam, te pa so jih dale na dražbo.
Cynthia Lennon, Johnova prva žena, je v obdobjih, ko je potrebovala denar, res prodala precej Lennonovih predmetov. Vendar sumim, da je nekatera pisma ali nekatere strani, ki jih zdaj ne more najti, v resnici raztrgala v prvem, tesnobnem obdobju razpadanja njune zakonske zveze. Nekateri odstavki so se ji morda zdeli preveč žalostni, preveč ganljivi, da bi jih obdržala.
Pisma in drugi predmeti so bili uničeni tudi iz drugih, bolj trivialnih razlogov. Tako je na primer Ron Ellis nalašč razrezal enega od Johnovih zapiskov. Leta 1963, ko je imel dvaindvajset let, je živel v Southportu. Podnevi se je pripravljal na diplomo iz knjižničarstva, ponoči pa je bil menedžer več tamkajšnjih pop skupin. Ko je spoznal Johna in Beatle, se je širokoustil, da jim lahko s pomočjo svojih zvez v Združenih državah priskrbi najnovejše albume ameriškega rocka. John, na katerega je očitno naredil velik vtis, mu je napisal dolg seznam ameriških plošč, ki bi jih resnično, resnično rad imel.

© Modrijan založba, d. o. o., 2012

Multimedija

na vrh strani