E-novice

Knjiga

Poti in srečanja

Aleksandra Kornhauser - Frazer

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 185 x 265

strani: 416

vezava: trda, ščitni ovitek

izid: 15. 11. 2018

ISBN: 978-961-287-098-0

redna cena: 35,00 €

modra cena: 35,00 €

na zalogi

Knjiga Poti in srečanja je pripoved o utrinkih življenja Aleksandre Kornhauser - Frazer. Pripoved o otroku iz premožne družine, ki je čez noč padla v revščino in se ni zmogla pobrati; o tem, kaj se pravi biti lačen, drugačen, odrinjen, kako z otroškim delom iskati pot iz brezna; pa o ukradenih mladostnih sanjah, ki so jih izrinile vojna, taborišča, morije; in o učenju, polnem preprek, o širjenju pojmovanja domačije in o prvih, okornih korakih v svet.
To je tudi pripoved o uresničevanju sanj drobnega dekletca iz predmestja majhnega mesta majhne dežele, ki je zraslo v svetovljanko. Nikoli ni sprejela podrejenosti, nikoli se ni ustrašila naporov, ljubila je izzive in živela za ustvarjalnost; zvedavo je trikrat obkrožila svet.
Njeni dosežki so zapisani v več kot 30 knjigah in stotinah člankov. Na predavanja so jo vabili v najuglednejše dvorane sveta. Izjemna mednarodna priznanja niso izostala – imenovanja v svetovne komiteje in akademije, visoka odlikovanja iz ZDA, Avstralije, Francije, še vedno je edina ženska na svetu, ki je prejela prestižno japonsko veliko nagrado Honda. Najvišja priznanja ji je podelila tudi domača dežela, čeprav ne brez kančka pelina zavisti – nihče ni prerok v svoji domovini.

Preberite odlomek

na vrh strani

Življenje v premožni družini sem uživala le v najzgodnejšem otroštvu. Potem je prišla kriza – tega pojma danes ni treba razlagati. Največja gospodarska kriza 20. stoletja je trajala od leta 1929 do konca tridesetih. Podobno kot krizo, iz katere smo se vlekli v drugem desetletju 21. stoletja, je tedaj sprožil zlom Newyorške borze na »črni torek«, 29. oktobra 1929. Tudi tedaj so zaradi »bančnih lukenj« najprej propadale banke, zatem podjetja, bankrotirale so države, sledila je brezposelnost. Ljudje so drseli v revščino in nasedali nacionalističnim hujskačem, mir se je prevesil v drugo svetovno vojno z vsemi grozotami. Ali smo se iz te strahotne lekcije kaj naučili?
Je pa menda razlika med garancijo podjetnikov tedaj in danes, ko prevladujejo gospodarske družbe, kjer je premoženje pravne in fizične osebe ločeno. Sedaj posamezniki tvegajo le del, ki ga v podjetje vložijo, medtem ko svoje preostalo premoženje ohranijo. Takrat pa je prevladovalo solastništvo z neomejeno odgovornostjo – torej si kot investitor garantiral z vsem svojim premoženjem. Tako je moj oče izgubil vse.
Čez noč smo se morali preseliti v dom moje matere Nete (Antonije), rojene Ambrožič. To je bila majhna hiša na sicer čudovitem bregu Poljanske Sore. Žal je bila v mojih otroških letih premajhna za vse – v dveh sobah in dveh majhnih »kamrcah« se nas je po preselitvi in porastu družine skupaj s strici in staro teto nagnetlo devet. Vodovoda takrat še ni bilo, pitno vodo sva s sestro Neto nosili v težkih vedrih iz javne »štirne«, ki se je vsaj nama zdela strašansko daleč. Hiša je imela samo eno peč in tako samo eno toplo sobo, malo smo se lahko pogreli tudi ob štedilniku v sicer odprti črni kuhinji. Ko smo pozimi v hudem mrazu hodili spat, smo nosili s seboj v stare brisače zavite opeke, ki smo jih pogreli v peči, kajti v sobah je bilo tako mrzlo, da je voda zmrznila.
Oče si od tega padca ni nikoli opomogel, zanj je bila resničnost še posebej grozljiva. Zjutraj je odhajal od doma in se vračal pozno v noč, le tu pa tam je s kakšnim lesnim poslom malo zaslužil – prekarno, bi rekli danes.
* * *
Pač pa me ni bilo sram prijeti za kakršnokoli delo, da bi zaslužila kak fičnik in ga nesla mami. V tem sem bila kar podjetna. Moja prva »zaposlitev« že pri osmih letih je bila dobava sirotke. V Škofji Loki je delovala mlekarna, ki je ob nedeljah zjutraj spustila odpadno sirotko v ogromen sod v kleti. Okoliški kmetje so že zjutraj čakali z vozovi, polnimi praznih sodov, ter jih, ko je sirotka pritekla, polnili z velikimi kantami. Od sosede sem si sposodila voziček, za katerega sem ji vsakokrat »plačala« pol kante sirotke. Nanj sem naložila dve težki kanti, ki sem ju dobila za inštrukcije kmetovega prvošolčka, ki mu je žoga pomenila veliko več kot prvi abecednik. Doma sem pobrala vedro, s katerim sem se potem vsako nedeljo prerivala med kmeti in zajemala sirotko, polni kanti pa vozila sosedom, ki so imeli prašiče – takrat je redila po enega ali dva skoraj vsaka hiša na obrobju mesta. Res me je bilo sram, ko sem vlekla tisti voziček med nedeljsko oblečenimi sošolkami, ki so šle k maši, vendar sem tako vsako nedeljo zaslužila poldrugi dinar, kar je bilo tedaj dovolj za velik hlebec črnega kruha.

 

* * *

 

To, da sem med kandidati za veliko nagrado Honda za leto 1999, mi je povedal prof. dr. Boris Frlec, direktor Instituta Jožef Stefan, odličen kemik, ki ni poznal zavisti – morda res tudi zato, ker tega ni potreboval, saj je bil tudi sam zelo uspešen in tudi tarča pritlehnih napadov. Imel je dobre zveze z Japonsko, celo sorodstvene, zato je poznal postopek izbire za nagrado in se – dobronameren in širokosrčen, kot je po naravi – z vsemi zvezami zavzel zame. Na fundaciji Honda so mi po podelitvi povedali, da je predlog prišel z nemškega Inštituta Maxa Plancka in da sta ga takoj podprla tudi francoski CNRS in Indijska akademija znanosti. Potem so začela deževati priporočila iz ZDA, več iz Afrike in dve celo iz Kitajske, ki je bila tedaj še dokaj izolirana.

Dejstvo, da sem ženska, pa mi ob japonski tradiciji ni koristilo, dokler ni posegla vmes »prva dama imperija Honda« Sachi Honda, vdova po Soichiru Hondi, ki je na japonsko kultiviran način pobarala žirijo, zakaj med nagrajenci ni nobene ženske. Kot so mi povedali pozneje, sem bila po dosežkih sicer takoj v najožjem izboru, vendar so se le težko odrekli tradiciji, da ženska ne spada v ospredje. Najbrž sem tudi zato ostala doslej edina ženska z veliko nagrado Honda – žal.
* * *
O tem pismu »prve dame« Sachi Honda so mi povedali, da je prvi primer – dotlej po podelitvi ni pisala še nikomur. V njem je izrazila ponovne čestitke in veliko zadovoljstvo s to nagrado. Zame pa je največje priznanje njen tretji odstavek, kjer pravi: »Slavnostna predavanja, ki so sledila podelitvi nagrad, sem pogosto le težko razumela, kar me je odrinilo in sem že med predavanjem zapustila dvorano. Vaše predavanje pa je bilo tako lahko razumljivo in tako čudovito, da sem ga poslušala do konca in nisem odšla.«

 

© Modrijan založba, d. o. o., 2018