Knjiga

Zakaj se otrok v polenti kuha

Aglaja Veteranyi»

prevod: Kristina Jurkovič

spremna beseda: Lidija Dimkovska»

naslovnica: Branka Smodiš

format: 135 × 220

strani: 192

vezava: mehka, zavihi

izid: 7. 4. 2017

ISBN: 978-961-241-994-3

redna cena: 13,90 €

modra cena: 13,20 €

vaš prihranek: 0,70 €

na zalogi

Avtobiografski roman Zakaj se otrok v polenti kuha skicira tragikomične prizore iz življenja romunske cirkuške družine, ki je v upanju na boljše življenje zbežala na Zahod in se tam nepopravljivo razbila. Zgodbo s perspektive otroka razgrinja brezimna pripovedovalka, ki otroštvo preživlja med barvitim svetom cirkuškega življenja ter zunanjim svetom krute realnosti, ki cirkusante poriva na obrobje. Po begu iz Ceauşescujeve Romunije družina sanjari o boljšem življenju in mednarodnem uspehu v filmski industriji. A življenje se obrne drugače. Starša, katerih razmerje najedajo nesoglasja, alkoholizem in incest v družini, hčerki pošljeta v dom, potem pa starejša pristane pri očetu in mlajša, protagonistka, pri materi, ki pri svoji ekstravagantni artistični točki doživi nesrečo. Odtlej mora za preživetje obeh poskrbeti pripovedovalka sama.
Zakaj se otrok v polenti kuha je subtilna zgodba o razkroju družinske celice, ki ni le neusklajena navznoter, temveč tudi navzven, s svetom, a si kljub vsemu do konca prizadeva ohranjati svojo »družinskost«, s človeško toplino obarvano zatočišče pred realnostjo. Roman, ki je preveden tudi v druge jezike in po katerem je narejenih več gledaliških predstav ter film, je napisan na izviren minimalističen način: avtorji pri svojem pisanju stremijo k jeziku, ki bo karseda natančno in plastično izrazil njihove misli in izkušnje, pri Aglaji Veteranyi pa gre za obraten proces – išče izrazne možnosti, kako bolečino zamolčati, zaobiti, s tem pa sporoča, da se prava bolečina ne da zares ubesediti, razkrije se kvečjemu v svetu domišljije in humorja.

Izid je sofinancirala ustanova Traduki.

Preberite odlomek

na vrh strani

Ob svitu moja mama vstane in začne kuhati, oskubi kokoš in jo podrži nad plinom. Moja mama najraje kupuje žive kokoši, ker so najbolj sveže.
V hotelu kokoš zakolje v kopalni kadi.

PRI ZAKOLU KOKOŠI VREŠČIJO MEDNARODNO, POVSOD JIH RAZUMEMO.

Klanje v hotelu je prepovedano, navijemo radio, odpremo okno in zganjamo trušč. Kokoši prej nočem videti, ker bi jo hotela obdržati živo. Kar ne pride v juho, gre v stranišče. Stranišča me je strah, ponoči lulam v umivalnik, tam mrtve kokoši ne pridejo nazaj gor.

***

Vedno stanujemo kje drugje.
Včasih je prikolica tako majhna, da skoraj ne pridemo drug mimo drugega.
Takrat nam da cirkus veliko prikolico s straniščem.
Ali pa so hotelske sobe kot vlažne luknje, polne mrčesa.
Toda včasih stanujemo v luksuznih hotelih s hladilnikom v sobi in televizorjem.
Nekoč smo stanovali v hiši, kjer so se po stenah podili kuščarji. Postelje smo postavili na sredo dnevne sobe, da mrcine niso mogle zlesti pod odejo.
In ko je moja mama stala pri vrtnih vratih, se ji je čez noge splazila kača.

NIČESAR NE SMEMO VZLJUBITI.

Navajena sem, da si povsod uredim tako, da se dobro počutim.
Le svojo modro ruto moram položiti čez stol.
To je morje.
Poleg postelje imam vedno morje.
Le iz postelje moram zlesti, in že lahko plavam.
V mojem morju ni treba znati plavati, da bi lahko plavali.
Ponoči morje pokrijem z mamino rožasto jutranjo haljo, da me ne zgrabijo morski psi, ko moram lulat.

***

Nekega dne bomo imeli veliko hišo z luksuzom, z bazenom v dnevni sobi in s Sophio Loren, ki bo naša redna gostja.
Rada bi sobo, polno omar, kjer bom lahko shranila svoje obleke in vse svoje stvari.
Moj oče zbira prave oljne slike s konji in moja mama drago porcelanasto posodo, ki pa je nikoli ne uporabljamo, ker se pri pakiranju in razpakiranju okruši ali razbije.
Naše premoženje je zapakirano v velikem kovčku z veliko časopisnega papirja.

IZ VSEH DEŽEL ZBIRAMO LEPE STVARI ZA NAŠO VELIKO HIŠO.

Moja teta zbira plišaste živali, ki jih njeni ljubimci pristreljajo na sejmih.

© Modrijan založba, d. o. o., 2017