biografije

Knjiga Skrivni Wojtyła je raziskava o mehanizmih delovanja Vatikana v času pontifikata Janeza Pavla II. in o (političnih) vzgibih, ki so botrovali njegovi nagli beatifikaciji (za blaženega je bil razglašen 1. maja 2011). Avtorja najprej podrobno razčlenita bleščečo javno podobo papeža, po čigar smrti so množice na Trgu svetega Petra zahtevale »takojšnje svetništvo«, in se vračata k pripovedi, vredni največjih mojstrov srhljivk.
V prvem delu pripovedujeta o poljskem duhovniku Karolu Wojtyłi, njegovem kariernem napredovanju v cerkveni hierarhiji in neskončnih bojih s poljskimi povojnimi oblastmi. Njegovo pot spremljamo v vatikanske palače, podoživimo nepojmljivi atentat na papeža in odkrivamo raznovrstne zveze Janeza Pavla II. z odporom proti komunističnemu režimu.

Galíndez (1990) je pretresljiv roman, njegova osrednja zgodba pa je še toliko bolj srhljiva, ker temelji na resničnih dogodkih. Opisuje usodo Jesúsa Galíndeza Suáreza, španskega univerzitetnega profesorja v New Yorku, ki je zaradi svoje politične aktivnosti in raziskovalnega dela leta 1956 sredi belega dne izginil. Njegovo življenje je zaznamovalo emigrantstvo: po Francovi zmagi se je kot privrženec republike umaknil v Francijo in od tam v Dominikansko republiko, kjer pa se je ponovno znašel pod okriljem diktatorskega režima.

»Zakoni in pravila so zasnovani za povprečneže.« (Frank Lloyd Wright)

Vsebina romana je zasnovana na življenju enega izmed največjih arhitektov 20. stoletja. Avtor se loteva zapletenega osebnega in poklicnega življenja znamenitega in nadvse samosvojega arhitekta Franka Lloyda Wrighta, ki ga svet pozna zlasti po poslopju Guggenheimovega muzeja in hiši Fallingwater, postavljeni na slapu, poznavalci pa še po številnih drugih arhitekturnih mojstrovinah.
Okvirno zgodbo zapisuje Wrightov fiktivni japonski učenec, izrisuje pa se zlasti skozi oči štirih žensk, ki so usodno zaznamovale njegovo življenjsko pot: predane Catherine Tobin, samosvoje, mamilom vdane kiparke Maude Miriam Noel, feministke Mamah Borthwick Cheney in črnogorske plesalke Olgivane Lazović Miljanov, ob kateri se je ustalil in z njo ostal vse do smrti.

Virginia Woolf je za Flusha (1933), življenjepis koker španjela angleške romantične pesnice Elizabeth Barrett Browning, uporabila svoj običajni pristop k pisanju biografij, kombinacijo resničnih dejstev, ki naj bi proizvedla »estetski učinek resnice«, s fikcijo. S portretom Flusha se je pisateljica, kolikor je to sploh mogoče, približala predstavljanju »skrivnostnih, tihih, nepredstavljenih življenj«, medtem ko je upodobitev njegove gospodarice pogled na zasebno življenje ženske – od dolgih ur bolezni v spalnici v zadnjem delu hiše na Wimpole Streetu, ljubezni do pasjega prijatelja, dvorjenja Roberta Browninga, do pretresljive Flusheve ugrabitve in srečanja z revno narobno stranjo bahave prestolnice, skrivne poroke in pobega v Italijo, rojstva otroka in srečanja s smrtjo.

To ni ne biografija ne avtobiografija Josipa Vidmarja, temveč zbirka zapisov, kakor jo je oblikovala njegova najmlajša hči Živa (rojena 1949) iz očetove bogate književne zapuščine. »Nič nisem napisala sama, samo izbrala sem pripoved, ki jo je o svojem življenju zapisal v svojih delih Josip Vidmar sam,« je zapisala.
V knjigi so zbrane osebne izpovedi, ki so izšle predvsem v delih Srečanje z zgodovino, Obrazi, Sile časa in Slovensko pismo. Delo razgrinja Vidmarjevo dolgo življenje, o katerem je sam sprva mislil, da bo posvečeno umetnosti in umetniškemu življenju, potem pa je bilo vrženo v vrtinec boja – Slovenca, Slovenke – za preživetje, za osvoboditev, za osamosvojitev in za človeka vredno življenje.

Deset minut čez šesto, sodeč po nevidni uri na steni. Minuto za minuto dobivajo obliko vedno novi predmeti. V medli svetlobi jutra se mlad patentni uradnik, z glavo, sklonjeno nad pisalno mizo, preteguje na svojem stolu. Že nekaj mesecev je mnogokrat sanjal o času. Njegove sanje so se polastile njegovih raziskav. A sanj je konec. Med številnimi možnimi svojstvi časa, ki si jih je zamislil v nič manj številnih nočeh, se mu zdi eno posebej mikavno. Saj ne, da druga niso možna. Druga bi nemara lahko obstajala v drugih svetovih.

Večni koledar papežev je neke vrste čitanka iz zgodovine papeštva, sestavljena pa v obliki koledarja: za vsak dan v letu nam postreže s po eno pripovedjo iz bogate, dvatisočletne zgodovine papežev in protipapežev, od sv. Petra do Benedikta XVI. Njihovo delovanje je vsakokrat umeščeno v zgodovinsko logiko sočasnih tokov (pretežno) svetovnega političnega dogajanja, ki je oziroma kolikor je bilo zgoščeno na večno mesto Rim in italijanski polotok z okolico.

»Kar se je zgodilo, se je po skritem nedoumljivem nareku zgodovine moralo zgoditi.«

Enfant terrible slovenskega kulturno-političnega življenja. Edvard Kocbek, morda ena najkontroverznejših slovenskih osebnosti 20. stoletja. Bil je človek, besedni umetnik, politik, mislec in, tako kot vse vélike osebnosti, tudi vizionar. Njegova življenjska zgodba je razburljiva še danes, besedila aktualna za vse čase, njegova zapuščina še vedno ne povsem izčrpana, literarna in politična zgodovina pa do danes prav tako nista dali Kocbekove biografije.
Knjiga In stoletje bo zardelo je prva biografska knjiga o Edvardu Kocbeku. Avtor Andrej Inkret se je pri opisovanju Kocbekovega življenja striktno, natančno in nepristransko oprl na vso razpoložljivo dokumentacijo, na Kocbekove knjige, pesmi, novele, članke, avtorefleksije – predvsem na tisoče strani njegovih dnevniških zapiskov – kakor tudi seveda na dokumente in pričevanja o njegovem življenju in delu …

Ali ni zgodovina fizike kot obala otoka? Na zemljevidu lahko izmerimo dolžino obale. Toda na zemljevidu, ki kaže več podrobnosti, dobimo večjo dolžino. Nazadnje spoznamo, da dolžina obale sploh ni dobro določena. S to zavestjo lahko bolje razumemo zgodbe o življenju in delu fizikov in iz njih sestavimo zanimive povezave.

Barack Obama je širši javnosti prvič postal znan ob svoji pojavitvi in glavnem govoru na Demokratski nacionalni konvenciji leta 2004. Štiri leta kasneje je postal prvi afroameriški predsednik ene najbogatejših svetovnih velesil – in to je še najmanj zanimiv podatek tega mladega, karizmatičnega intelektualca, ki je željo postati predsednik zasnoval zato, da bi Združenim državam vrnil svetovni ugled, še bolj pa zato, da bi obnovil, povečal in zagotovil blaginjo tamkajšnjim prebivalcem.