Kot se spomnimo, je CLNAI prav na dan, ko se je iztekel zlovešči ritual na Piazzale Loreto, sprejel resolucijo, v kateri se je skliceval na »neomajno odločenost« vodilnega organa odporniškega gibanja, da »sodbo, ki jo je pred tem že izrekla zgodovina, vzame za svojo«. V njej so priznali, da se je »izbruh ljudskega sovraštva sprevrgel v eksces«, da pa sta za to kriva zgolj fašizem in njegov vodja. S to izjavo, ki jo je svojim kolegom prišepnil Sandro Pertini, so najvišji predstavniki odporniškega gibanja solidarno obeležili svojo odločenost prekiniti sleherno vez s fašizmom, pri čemer naj bi eksekucija Duceja in več njegovih ministrov na nek način simbolizirala konec neke ere ter naznanila vznik neke nove Italije, ki bo temeljila na združitvi sil, ki so sodelovale v boju zoper diktaturo.
Namen poudarka na »enkratnosti ekscesa«, ki ga je zagrešila milanska množica, je bil izpostaviti ključno vlogo, ki sta jo v tragediji, katere akter in obenem žrtev je bilo italijansko ljudstvo, odigrala vlada Socialne republike ter prvenstveno Mussolini. Kot bi diktatorjeva fizična eliminacija in barbarski ceremonijal na Piazzale Loreto lahko v eni sami potezi izbrisala grozodejstva državljanske vojne in Italijane spravila med sabo. Uradna debata je ene nasproti drugim poslej vseskozi postavljala na eni strani tiste, ki so, v Italiji in drugod, bolj ali manj prepričano upravičevali ne le »eksces«, ki ga je zagrešilo nekaj tisoč Milančanov, temveč tudi ravnanje vodij vstajniškega gibanja, ter na drugi strani tiste, ki so le-te – prav obratno – obsojali v imenu človekoljubnih načel, ki pa, to vsekakor drži, niso vselej osvobojena ideoloških predsodkov.
/.../
Sporočilo je jasno: v časniku Avanti! je spektakel na Piazzale Loreto označen kot »grozljiv«, a vendar »neizbežen«. »Da bi se osvobodilo nočne more nepopravljivega greha, je bilo ljudstvo prisiljeno usmrtiti svojega tirana,« je zapisal časopis. Nekaj ur ga tako v njegovem početju ni nihče brzdal. Nobenega posredovanja s strani Garibaldijevih brigad ni bilo, CLNAI in CVL na kraj dogodka nista napotila odgovornih, ki bi skušali ustaviti prelivanje krvi. Zlo je bilo »neizbežno«. Ljudstvo je bilo »prisiljeno«. Ljudstvo? Se mar na ljudstvo niso sklicevali tudi skvadristi, ki so se udeležili pohoda na Rim, fašisti v dvajsetih in tridesetih, pa repubblichini, ki so se ravnali po ukazih Pavolinija ... in Mussolinija? In polkovnik Valerio, ki se je izdajal za edinega Ducejevega eksekutorja, mar tudi on smrtne kazni ni izrekel »v imenu italijanskega ljudstva«?
A kljub temu bi bilo pretirano, če bi odgovornost za prizor, ki se je odvijal v samem središču lombardske metropole, naložili le vodjem vstajniškega gibanja. Vojne še ni bilo konec in grožnja revolucije je visela v zraku: revolucije, ki bi se začela v bazi in ki bi jo vodje odporniškega gibanja, celo tisti najbolj nepopustljivi, utegnili sila težko usmerjati po svojih željah. In ker so zločini, ki so jih zakrivili ali v njih sodelovali privrženci Salojske republike, klicali po žrtvah, ki se bodo zanje spokorile, naj torej ljudsko maščevanje, četudi za ceno vsesplošnega neodobravanja, izpolni svojo katarzično oziroma »očiščevalno« funkcijo.
Če odmislimo preobilje nasilja, ki navadno spremlja sleherno državljansko vojno, ima epizoda na Piazzale Loreto za zgodovinarja spet drugačen pomen. Mar skrunitelji, ki so tacali po Ducejevem telesu in obrazu, ju do neprepoznavnosti izmaličili ter njegovo truplo zvedli na raven grotesknega, umazanega pajaca, brutalne kazni vsaj do neke mere niso naložili tudi samim sebi? Posamezniki, ki so se 29. aprila – po naključju ali morda po sili razmer? – zbrali na Piazzale Loreto, seveda niso bili nujno isti ljudje, ki so štiri mesece pred tem s huronskimi vzkliki veselja pozdravljali Duceja, ko je ta odhajal iz gledališča Loreto. Denimo, da je bilo med njimi nekaj antifašistov, ki so bili že dlje časa prepričani v sprevrženost režima, pa tudi nekaj novejših žrtev brutalnosti nacistov in republikancev. A kdo v tej pisani množici tri, pet ali deset let pred tem ob diktatorjevih triumfalnih govorih ni bil nikdar presunjen od ganotja? Mar slednji, preden je – poleg Ciana in Staraceja ter nato še Pavolinija – postal »najbolj osovraženi človek Italije«, ni bil hkrati tudi človek, ki so ga imeli Italijani najraje? Mar prav to telo in prav ta obraz, nad katerima so se besno znesli »pravičniki« s Piazzale Loreto, pred tem vsaj petnajst let nista bila predmet kulta in čaščenja ljudi iz vseh družbenih slojev? Mar prav Mussolinijeva osebna karizma ni bila temelj množičnega konsenza? In se gre mar čuditi, da so bila v takih razmerah, potem ko se je čudodelni vladar izneveril pričakovanjem svojega ljudstva in ga privedel v propast, skrunitvena dejanja usmerjena na konkretno, oprijemljivo podobo zdaj nemočnega junaka?
Ob tem velja reči, da so v sprevračanju podobe »vodje« fašistične Italije ključno vlogo odigrali takratni mediji – časopisi, predvsem glasila levice, še zlasti skrajne levice, obenem pa tudi radijske oddaje in filmski obzorniki –, ki so burili in porajali sovraštvo ali morda še v večji meri prezir številnih Italijanov, usmerjen na Ducejevo osebo. Mimo so bili časi, ko je režimska propaganda prosperirala ob malodane obsesivnem poveličevanju »nadčloveka«, ki ga je božja previdnost postavila na čelo države. Izjemen športnik, ki se je odlikoval v vseh disciplinah, pri katerih sta potrebni vzdržljivost in telesna moč, neustrašen voznik dirkalnega avtomobila in pilot osebnega letala, elitni delavec in poljedelec, ki je na nakovalu v kovačnici svojega očeta koval železo in obenem med slovito »bitko za žito« žel pšenico, je bil tudi nepremagljivi borec, junak vélike vojne, da o njegovem neustavljivem šarmu všečnega »zapeljevalca« niti ne govorimo. Le koliko italijanskih žensk, kot junakinja, ki jo je v filmu Ettoreja Scole Poseben dan upodobila Sofia Loren, na steno svoje kuhinje ni izobesilo ali v svoj album – kot mlada Clara Petacci – pobožno ne shranilo vsaj ene Ducejeve fotografije, izrezane iz katerega od fašističnih časnikov?
/.../
Izpostaviti velja še zadnjega od vidikov, vezanih na motive, ki bi številne Milančane utegnili vzpodbuditi k temu, da so se 29. aprila 1945, potem ko so se boji za osvoboditev šele dobro iztekli, napotili na Piazzale Loreto. Se mar vsakomur od njih ni zdelo, da bodo tako najzanesljiveje in obenem kar najhitreje poskrbeli za tiranovo smrt? Če želimo soditi o tem, se moramo postaviti v kontekst zadnjih dni vojne. Bi si bilo napak predstavljati, da bi se bil Mussolini, ki je bil, kot je že več dni razglašal radio pod neposrednim nadzorom odporniškega gibanja, ujetnik partizanov, lahko izognil kazni, ki so jo obljubljali vodje vstajniškega gibanja? Da bi bili lahko prepričani, da tega ali onega dne ne bodo znova uzrli strmoglavljenega diktatorja, ki bi ga bili pred tem z intervencijo v zadnjem trenutku pred smrtjo čudežno rešili bodisi zavezniki bodisi kateri od izoliranih odredov fašističnih milic, so morali ljudje videti njegovo telo, ki je bilo brez življenja, upal bi si skorajda reči, da so se ga morali celo dotakniti. Sergio Luzzatto se ni motil, ko je zapisal, da bi se »iz izginotja Hitlerjevega trupla, za katero so, kot strateško orožje hladne vojne, ki se je tedaj že rojevala, poskrbele sovjetske tajne službe, kaj kmalu lahko začel porajati mit o Führerjevem preživetju«. Ko so Ducejevo truplo sklenili postaviti na ogled milanski množici, so skušali partizani že v kali zatreti nastanek takega mita, ki je bil v Italiji še toliko bolj verjeten, saj bi med prebivalstvom, ki je bilo še kako podvrženo vraževerju in silam nadnaravnega, kaj lahko naletel na močan odmev.
Le nekaj sto, morda nekaj tisoč »srečnih« Milančanov, ki se jim je uspelo prebiti v prve vrste in tam ostati dovolj dolgo, da se jim je podoba usmrčenega diktatorja lahko vtisnila v spomin, bi lahko podalo neposredno pričevanje o tem, čemur so bili na Piazzale Loreto priča. A to pričevanje se je po vsej Italiji kljub temu prenašalo prek fotografij, ki so jih 29. aprila posnele trume novinarjev, med katerimi so bili tudi najboljši fotografi časopisnih hiš s sedežem v lombardski prestolnici, začenši s Fedelejem Toscanijem z agencije Publifoto. Takratni časopisi bržkone niso bili najboljši medij za tiskanje fotografij, a že dan po razstavi trupel so njihove reprodukcije, med njimi tudi dve seriji fotografij v obliki razglednic, ki so jih izdali z izrecnim dovoljenjem urada Zbora prostovoljcev za svobodo, zakrožile po vsej državi. Trgovanje s temi podobami se je kmalu razširilo tudi v zavezniške ter nato še v nevtralne države.

© Modrijan založba, d. o. o., 2012