darilne knjige

101 zelenjavni jedilnik je nova, posodobljena izdaja knjige, ki je kot prva izvirna slovenska vegetarijanska kuharica izšla leta 1983, bila pohvaljena, uporabljana in je že zdavnaj razprodana. Že takrat, kot tudi v tej prenovljeni izdaji, je bila namenjena ljubiteljem brezmesne prehrane, tistim, ki si radi pripravijo zelenjavni obrok za spremembo, in sladokuscem na sploh. V novi izdaji so nekatere jedi zamenjane z drugimi, nekaj je dodanih, recepti pa so kakor prvotno sestavljeni v jedilnike, ki po hranilni vrednosti nasitijo štiri lačne ljudi. Vsi so bili preizkušeni takrat in zdaj ponovno.

Umberto Eco se v knjigi Vrtinec seznamov posveča tistim območjem v umetnosti, ki jih zaznamuje naštevanje, seštevanje, dodajanje, zbiranje in kopičenje elementov. Gre za vrsto znanih in pogosto rabljenih stilskih (retoričnih) pripomočkov, po katerih posegajo zlasti besedni, nič manj radi pa tudi likovni umetniki. Za izhodišče jemlje Ahilov ščit (na katerem Hefajst upodablja ›vse, kar ve‹, a je kljub temu jasno, da čisto vse le ni šlo na ščit) in Homerjev popis ahajskih ladij in vojščakov (a bržkone niti vsa Iliada ne bi zadoščala za popoln imenik!), nato pa z antologijskimi odlomki prekrižari mnoga obdobja, avtorje in dela svetovne literarne zgodovine.

Vinske bravure so že osma knjiga o vinski kulturi, ki jo je napisal Drago Medved. V njej nadgrajuje svoj dosedanji pogled na nastanek in razvoj vinske trte, na rojstvo vina in na njegove zgodovinske, verske, gospodarske in druge socialne funkcije skozi čas. Predstavlja Slovenijo z vsemi tremi vinorodnimi deželami in vinarji, pa tudi ves preostali svet, ki je bil dolgo na vinskem zemljevidu manj prisoten, denimo tudi države, ki doslej niso slovele kot pridelovalke vina (Peru, Venezuela, Brazilija, Indija, Kitajska, Rusija, Ukrajina, Velika Britanija itd.). Zelo pomemben je zgodovinski prerez socialnih funkcij vina skozi čas – od pijače opoja do zdravila in statusnega simbola; v knjigi je zajeto vse, kar je vino spremljalo v njegovi pojavni obliki in kar je vino spodbujalo v druženju s človekom.

Kje so tiste steze je tretja izdaja knjige Steze, smučišča in skale. Prva izdaja (z naslovom Steze, skale in smučišča) je izšla leta 1962, druga 1978, obe pri založbi Mladinska knjiga. Povod za tretjo izdajo je leto 2010, ko mineva sto let od avtorjevega rojstva.
Že od prve izdaje naprej velja Lipovškova knjiga za klasično planinsko literaturo, ki bi jo moral poznati vsak, ki mu gore pomenijo več kot le šport in rekreacijo. Čeprav je od izida prve izdaje preteklo skoraj petdeset let, je danes knjiga še vedno aktualna. Današnji čas nenehnega hitenja in površnosti, spremenjenih vrednot in ciljev, iskanja pravega smisla in početja je tisti, ki nas vabi, da v roke spet vzamemo knjigo, kot je tale.

Živali iz Gmajnice so v nevarnosti. Ljudje s svojimi rušilnimi stroji krčijo njihov bivalni prostor. Ko je uničen zadnji vodni vir, se znajdejo pred težko odločitvijo, da zapustijo svoje domove. A kako naj Jazbec, Lisjak, Sova, Krastača, Krt, Jež, Fazan, Podlasica, Zajec, Gad, Postovka in drugi zapustijo Gmajnico, in še pomembneje – kam naj gredo? Po nasvetu Krastače se odločijo za potovanje v Park belega jelena, naravni rezervat, v katerem je »vse rezervirano za naravo« in kjer za varnost živali skrbi »posebna pasma ljudi, ki se imenuje naravovarstvenik«.

Ideja o stripovski upodobitvi različnih pregovorov in rekov je avtorju šinila v glavo med ilustriranjem učbenika za slovenščino v osnovni šoli.
»V Striporekih, ki vsebujejo petdeset pregovorov, se avtor predstavi kot izrazit karikaturist, s potencirano nasekano linijo, precej deformiranimi liki ter šaljivimi besedami, s katerimi hudomušno komentira ljudske modrosti. V bistvu gre za rebuse, ki zahtevajo od bralca nekaj logike, čeprav dialogi in monologi nimajo globljega pomena kot na primer pri Sitarjevih vsebinsko zahtevnejših stripih in so zato razumljivi tudi širšemu krogu bralcev.

Ali ima žival lahko kakšen vpliv? Kolikih življenj se lahko dotakne maček? Kako je mogoče, da se zaradi zavrženega mačjega mladička majhna mestna knjižnica spremeni v zbirališče in turistično znamenitost, in kako je mogoče, da maček postane maskota tipičnega ameriškega mesteca in vse dežele ter da nazadnje doseže celo svetovno slavo? Na vsa ta vprašanja boste lahko odgovorili šele, ko boste prebrali celo zgodbo o Deweyju Berimo Čimveč, ljubljenem mačku spencerske mestne knjižnice v Iowi.

Knjižico Voščilo je najlepše darilo je avtorica napisala v prepričanju, da ima vsak človek dar napisati ali izreči enkratno prečudovito voščilo, ne da bi mu bilo treba prepisovati in ponavljati izbrane ali oguljene misli drugih. Tako je sestavila zbirko voščil za najrazličnejše priložnosti: za Božič, novo leto in veliko noč; za god in rojstni dan; za krst, prvo obhajilo, birmo, poroko, novo mašo, redovne zaobljube ter obletnice mašniškega posvečenja in redovnih obljub; za dosežke in prelomnice (konec šolanja, služba, napredovanje, pohvala, nagrada, priznanje, nov dom, zaroka, poroka, rojstvo, obletnica poroke, upokojitev) ...

Osnovna pojma, ki ju srečujemo v knjigi Praznovanje pomladi in velike noči na Slovenskem in po svetu, sta pomlad in velika noč. Pomlad je iz pradavnine ponavljajoči se letni čas zmernega podnebnega pasu, velika noč pa je praznik, ki ga ljudje praznujejo tako rekoč na vseh kontinentih. Med obema pojavoma obstaja tesna povezava: velika noč, največji in najstarejši krščanski praznik, je hkrati tudi pomladni praznik in ne glede na premični datum vedno nastopa spomladi. Ta pomembni praznik pa se ni slučajno znašel v pomladnem času. Novo leto, nov življenjski ciklus se začne s pomladanskim enakonočjem okrog 21. marca: narava se po zimskem spanju ponovno prebudi, življenje dobesedno vstane od mrtvih, z njim se prebudi novo upanje, novi načrti itn. Kristus v vsej gloriji simbolično vstane od mrtvih na veliko noč.

Ovidij je svoj erotodidaktični priročnik Umetnost ljubezni (Ars amatoria) spesnil po zgledu govorniških priročnikov in poučnih aleksandrinskih pesnitev o kmetovanju, lovu, čebelarstvu ... Zbirko nasvetov, kako osvojiti žensko in kako ohraniti njeno ljubezen, je najprej spesnil v dveh knjigah, namenjenih moškim, ki jima je pozneje, da bi zapolnil perečo vrzel, dodal še tretjo, z nasveti, namenjenimi ženskam.
Ovidij ne daje le napotkov, kako osvojiti osebo, po kateri človek hrepeni, ampak bralca pouči tudi o tem, kako ljubezen ohraniti. Pesnitev sicer ne opeva globokega, občutenega ljubezenskega koprnenja; čustva so zgolj površinska, a kultivirana.