dramatika

Zdaj vidim pa tudi dobro vem, da so danes ljudje, ki nosijo črne in na rep ukrojene plašče, večji ravbarji kot Peter Smuk, ki ga imam za poštenega ravbarja. To so besede lepe Lenke gospodu Erazmu v Raubarskem cesarju, ki jih v poljanskem narečju navaja Mojca Šuklje, hči Igorja Torkarja, opozarjajoč v spremni besedi na večno aktualnost očetovega dramskega besedila.
Zdravnik in ljubitelj gledališča Andrej Šubic, ki je zbral in uredil vse gradivo, povezano z uprizoritvami Ravbarskega cesarja v Poljanah (1973) in Šentjakobskem gledališču (abonma 1977) v svojem spominjanju navaja, da je Torkar ob prebiranju Tavčarja naletel na zgodbe, ki so bile iz mesa in krvi še vedno žive.

Odrske pripovedke so izčrpen priročnik za lutkovno ali igralsko uprizoritev treh pravljic, ki jih je Eka Vogelnik priredila v dramska besedila.
V knjigi so zbrane Levstikova pravljica Kdo je napravil Vidku srajčico, sodobna pravljica Marije Vogelnik O deklici, ki je prehitro rasla ter koroška ljudska pripovedka O miški, ki si je trebušček raztrgala. Predstavljene so najprej s celotnim besedilom pravljice, sledijo kratki ilustrirani prizori iz zgodbe in dramsko besedilo, na koncu pa še nabor pesmi iz predstave z notami in akordi.
Knjigi je priloženo še papirnato namizno lutkovno gledališče za igranje doma in kot pomoč mentorjem in mladim igralcem pri vajah.

Konzul Bernick spada med najvplivnejše in najbolj spoštovane meščane obmorskega mesteca na Norveškem. A njegova preteklost ni tako brezmadežna, kot se zdi, tako v osebnem kot poslovnem življenju. Kljub temu med someščani velja za visoko moralnega človeka. Zasluge za to ima predvsem njegov svak, ki je nase prevzel krivdo za konzulove mladostne zablode in zapustil Norveško. Potem pa nekega dne pripluje ladja iz Amerike in z njo konzulova mladostna ljubezen in svak, ki zahtevata, da končno odkrito pove, kaj se je zgodilo pred leti. Tako iz omar preteklosti začnejo padati okostnjaki, ki ogrozijo ne samo Bernickov položaj in ugled, ampak tudi življenje njegovih najbližjih.

Ajshilova Oresteja je edina ohranjena grška tragiška trilogija. Uprizorjena je bila leta 458 pr. n. š. Sestavljajo jo drame Agamemnon, Prinašalke pitnih darov in Evmenide.

Medeja, Ajetova in Ejdijina hči, je bila kolhidska princesa in tako kot njena teta Kirka slavna čarovnica. Zaljubila se je v Jazona, nečaka kralja tesalskega Jolkosa, in mu s čarovnijo pomagala pridobiti zlato runo, ki ga je Jazon skupaj z Argonavti prišel zahtevat od njenega očeta Ajeta.

Grška boginja Erida (»prepir«) je užaljena, ker edina izmed bogov ni bila povabljena na poroko Peleja in Tetide, med svate vrgla jabolko, na katerem je pisalo »najlepši«. Tri olimpske boginje, Atena, Hera in Afrodita, so se sprle za ta laskavi naziv, zato je Zevs, poglavar vseh bogov, poslal po trojanskega kraljeviča Parisa, naj razsodi o najlepši. Mladenič pa ob Afroditini obljubi, da bo dobil najlepšo žensko na svetu, če naziv prisodi njej, ni pomišljal.