DRUGO DEJANJE

Dnevna soba v hiši konzula Bernicka.
Gospa Bernick sama sedi pri delovni mizi s svojim blagom. Malo pozneje z desne vstopi konzul Bernick s klobukom na glavi, z rokavicami in palico.

GOSPA BERNICK: Si že doma, Karsten?
KONZUL BERNICK: Ja. Z nekom se moram sestati.
GOSPA BERNICK (vzdihne): A ja, Johan bo gotovo spet prišel.
KONZUL BERNICK: Ta je pravi, ja. (Odloži klobuk.) Kje so pa vse dame?
GOSPA BERNICK: Oh, danes so odsotne.
KONZUL BERNICK: A tako. So se opravičile?
GOSPA BERNICK: Ja; rekle so, da imajo toliko dela doma.
KONZUL BERNICK: Razumem. In drugi tudi ne pridejo.
GOSPA BERNICK: Ne, tudi oni so danes odsotni.
KONZUL BERNICK: No, to bi ti lahko povedal vnaprej. Kje je pa Olaf?
GOSPA BERNICK: Pustila sem ga na sprehod z Dino.
KONZUL BERNICK: Hm, Dina, tepka lahkomiselna, da se takoj včeraj takole vrže na Johana –!
GOSPA BERNICK: Ampak, dragi Karsten, saj Dina sploh ne ve –
KONZUL BERNICK: Bi pa Johan lahko pokazal toliko uvidevnosti, da ji ne bi posvečal pozornosti. Videl sem, kako je pogledal trgovec Vigeland.
GOSPA BERNICK (s šivanjem v naročju): Karsten, se ti kaj sanja, kaj pravzaprav hočeta tukaj?
KONZUL BERNICK: Hm, on ima tam čez kmetijo, ki ji ne gre prav dobro, ona je pa včeraj rekla, da sta morala potovati v drugem razredu –
GOSPA BERNICK: Ja, na žalost, to je najbrž to. Ampak da je šla ona zraven! Ona! Po tisti strašni žalitvi, ki ti jo je prizadejala –!
KONZUL BERNICK: Eh, ne misli na te stare zgodbe.
GOSPA BERNICK: Kako pa naj mislim na kaj drugega v takšnem času? Saj je vendar moj brat; – ja, saj to ni zaradi njega; ampak zaradi vseh neprijetnosti, ki jih bosta nakopala tebi –. Karsten, na smrt me je strah, da –
KONZUL BERNICK: Česa te je strah?
GOSPA BERNICK: Kaj, če ga zaprejo zaradi vsega tistega denarja, ki je izginil tvoji mami?
KONZUL BERNICK: Oh, kje pa! Kdo bo pa dokazal, da je denar izginil?
GOSPA BERNICK: Oh, saj ve celo mesto, na žalost; pa tudi ti si rekel –
KONZUL BERNICK: Jaz nisem nič rekel. Mesto o teh zadevah nima nobenih podatkov, vse so samo govorice.
GOSPA BERNICK: Joj, kako si plemenit, Karsten!
KONZUL BERNICK: Pustiva te spomine, pravim jaz! Ne veš, kako me teži vse to odpiranje starih ran. (Hodi sem in tja, potem odvrže palico.) Da sta morala priti domov prav zdaj – zdaj ko potrebujem neskaljeno dobro voljo tako v mestu kot v tisku. Po vseh sosednjih mestih bodo pisali o tem. Naj ju sprejmem lepo, naj ju sprejmem grdo, v vsakem primeru bodo analizirali in diskutirali. Spet bodo privlekli vse stare zgodbe – prav tako kot ti. V skupnosti, kot je naša –. (Vrže rokavice na mizo.) In prav nikogar ni, da bi se pogovoril z njim in bi mi pomagal.
GOSPA BERNICK: Sploh nikogar, Karsten?
KONZUL BERNICK: Ne, kdo pa naj bi bil? – Da ju dobim na vrat prav zdaj! Nobenega dvoma ni, da bosta naredila kakšen škandal – sploh ona. Kakšna nesreča, da imamo takšne ljudi v družini!
GOSPA BERNICK: Ja, ne morem pomagati, da –
KONZUL BERNICK: Čemu ne moreš pomagati? Da si v sorodu z njima? Ne, pa res ne.
GOSPA BERNICK: In tudi ju nisem jaz prosila, naj prideta domov.
KONZUL BERNICK: No, no. Nisem ju prosila, naj prideta domov; nisem jima pisala; nisem ju za ušesa vlekla domov! Vse znam na pamet.
GOSPA BERNICK (zajoče): Ampak tako neprijazen si –
KONZUL BERNICK: Tako ja, kar jokaj, da bodo v mestu govorili še o tem. Nehaj s temi neumnostmi, Betty. Pojdi ven, sem lahko kdo pride. Ali naj vidijo gospo z rdečimi očmi? Ja, krasno bi bilo, če bi se razvedelo –. No, pa slišim nekoga na hodniku. (Trkanje.) Vstopite!
(Gospa Bernick gre na vrtne stopnice s svojim šivanjem. Ladjedelec Aune vstopi z desne.)
LADJEDELEC AUNE: Dober dan, gospod konzul.
KONZUL BERNICK: Dober dan. Saj lahko verjetno uganete, kaj bi rad?
LADJEDELEC AUNE: Pooblaščenec Krap je včeraj rekel, da konzul ni zadovoljen z –
KONZUL BERNICK: Z vsem v delavnici sem nezadovoljen, Aune. Z brodolomci ne pridete nikamor. Palma bi morala biti na morju že zdavnaj. Trgovec Vigeland me vsak dan nadleguje, z njim ni lahko sodelovati.
LADJEDELEC AUNE: Palma lahko odpluje pojutrišnjem.
KONZUL BERNICK: No, končno. Ampak američanka, Indian Girl, je tukaj že pet tednov in –
LADJEDELEC AUNE: Američanka? Razumel sem, da moramo dati prednost vaši ladji.
KONZUL BERNICK: Nobenega razloga vam nisem dal, da tako mislite. Tudi pri ameriški ladji morate dati vse od sebe, ampak se to ne dogaja.
LADJEDELEC AUNE: Ladijsko dno je popolnoma gnilo, čim bolj jo popravljamo, tem slabše je.
KONZUL BERNICK: Ni v tem problem. Pooblaščenec Krap mi je povedal, za kaj gre v resnici. Ne znate delati z novimi stroji, ki sem jih nabavil – oziroma bolje povedano nočete delati z njimi.
LADJEDELEC AUNE: Gospod konzul; tukaj sem petdeset let, vse odkar sem bil fant, navajen sem na stari način dela –
KONZUL BERNICK: Ampak zdaj ni več uporaben. Nikar ne mislite, Aune, da je to zaradi koristi, tega k sreči ne potrebujemo, a moram se ozirati na družbo, v kateri živim, in na podjetje, ki ga vodim. Od mene mora prihajati napredek, drugače ga ne bo nikoli.
LADJEDELEC AUNE: Tudi jaz želim napredek, gospod konzul.
KONZUL BERNICK: Ja, za vaš omejeni krog, za delavstvo. Oh, saj poznam vašo agitacijo; govore imate, ljudi podpihujete; ko pa se pojavi otipljiv napredek, kot so zdaj naši stroji, takrat nočete biti zraven, takrat se ustrašite.
LADJEDELEC AUNE: Ja, res se ustrašim, gospod konzul; bojim se za vse, ki jim bodo stroji vzeli kruh. Konzul tako pogosto govori o oziranju na družbo, jaz pa mislim, da ima tudi družba svoje dolžnosti. Kako si upata kapital in znanost dati v uporabo nove iznajdbe, preden družba izobrazi ljudi, da jih lahko uporabljajo?
KONZUL BERNICK: Preveč berete in razmišljate, Aune; to vam škodi; zaradi tega ste nezadovoljni s svojim mestom.

© Modrijan založba, d. o. o., 2011