E-novice

Knjiga

Kdo ti je povedal, da si nag, Adam?

Mitološko-filozofske skušnjave

Michael Köhlmeier», Konrad Paul Liessmann»

prevod: Aleš Učakar

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 125 × 176

strani: 192

vezava: trda, ščitni ovitek

izid: 1. 2. 2019

ISBN: 978-961-287-104-8

redna cena: 19,00 €

modra cena: 18,05 €

vaš prihranek: 0,95 €

na zalogi

Kdo sem? Kaj pomeni svoboda? Kaj je lepota? Kako obvladujemo čustva in strasti? Kakšno vlogo imajo v medčloveških odnosih maščevalnost, zavist, prevzetnost? V življenju neprestano vznikajo številna temeljna vprašanja, ki jim iščemo odgovore v mislih in pogovorih, radi se tudi zatopimo v literaturo ali filozofijo, od koder črpamo modrosti starejših časov.

V pričujoči knjigi sta svojo radovednost in živahno misel združila pisatelj in filozof, v pripovednih zakladnicah preteklosti sta pobrskala za zgodbami in jih prenesla v naš čas. Ob dvanajstih pojmih, ki so v razvoju človeštva od nekdaj aktualni, premišljujeta o njihovem pomenu za naše sodobno življenje in o našem današnjem odnosu do modrosti prednikov. Michael Köhlmeier po navdihu starodavnih mitov ali ljudskih pripovedk na te teme vsakokrat spiše zgodbo, Konrad Paul Liessmann pa jo interpretira in njeno logiko umesti v življenjski svet modernega človeka 21. stoletja. Tako se pred nami izpiše svojevrsten literarno-filozofski dialog, ki bo bralcem ponudil številne iztočnice (skušnjave) za povsem individualna, nova, nadaljnja iskanja.

Izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

Preberite odlomek

na vrh strani

In tako je moral Adam podeliti imena še vsem drugim živalim. V dolgi kači so čakale, da pridejo na vrsto. Toda dolgčas jim ni bilo. Od vsake živalske vrste sta namreč prišli k Adamu po dve živali, samica in samec, tako so se imele ves ta čas kaj pogovarjati in prav kmalu živali niso bile več samo v parih, ampak so že čakale v troje ali v četvero ali pa še kaj več.
Tedaj je Adama zagrnila otožnost in dejal je: »Nočem biti več sam. Tudi jaz bi rad imel samico!«
In ni in ni dal več miru, nastal je zastoj in živali so kar čakale, kdaj bodo dobile imena. Tedaj se je Mihael obrnil na Boga in mu dejal: »Daj no, naredi še njemu samico, saj drugače tvoja stvaritev ne bo dopolnjena!«
»Ampak hotel sem, da bi bil Adam enkraten in edinstven,« je ugovarjal Bog, »pa da bo nesmrten, tako kot jaz. Nisem mislil na to, da bi se moral razmnoževati.«
Toda Adam res ni dal miru, zato si je Bog izmislil spanec, in ko je Adam spal, mu je izrezal eno rebro ter iz njega naredil Evo.
In tako je bil tedaj Adam človek, kakršen je še danes. Bog je popeljal človeka in žensko po raju, jima razkazoval vrt, ki jima ga je bil naredil, in jima vse razložil.
Sredi tega raja pa je raslo drevo. Zraslo je iz božjih stopinj in satanovih stopinj, bilo je to drevo spoznanja dobrega in zla.
»Od vseh dreves v tem vrtu smeta jesti,« je govoril Bog, »samo od tega ne. Če bosta jedla plodove tega drevesa, bosta umrla od smrti.«
Tako sta Adam in Eva živela v raju, vsak dan je bil enako lep kakor drugi, vsak dan je bil sploh enak kakor vsi drugi.
In nekega takega lepega dne se je Eva znašla blizu onega drevesa, ležala je v travi in gledala nebo. Tedaj je k njej prišla kača in jo ogovorila:
»Ali ne bi pojedla vsaj enega plodu od tega drevesa?« je predlagala.
»Ne, ne smem,« je rekla Eva.
»Ja, kdo ti je pa prepovedal?«
»Bog nama je prepovedal.«
Kača pa je bila le spremenjeni Samael, ki je ob pomoči peresa iz Mihaelove kreljuti splezal iz pekla. »In ali veš, zakaj vama je Bog prepovedal jesti od tega drevesa?« je vprašal.
»Če bova tole jedla,« mu je pojasnila Eva, »potem bova umrla od smrti.«
»Ojoj. Ampak – kaj pa to pomeni?«
Eva tega ni vedela.
»Glej, zakaj se vendar bojiš, če pa sploh ne veš, kaj je to – smrt?« je vprašal Samael.
Tudi na to Eva ni znala pametno odgovoriti.
»Je mar mogoče, da je smrt nekaj čudovitega?«
»Kaj pa vem …«
»Da je mogoče celo nekaj najčudovitejšega?«
»Kaj pa vem …«
»Da vama je Bog dal res čisto vse, razen smrti – a, je to mogoče?«
»Kaj pa vem …«
»Boga je strah, da ne bi postala kakor on,« je govoril Samael, in nato je laskal in prepričeval in omalovaževal in malce tudi hujskal in zbujal slasti in slikal gradove v oblakih, tako kot vse to zna pač le hudič.
In končno Eva ni mogla več strpeti, zdelo se ji je, da ne bo mogla preživeti, če ne izkoristi priložnosti: utrgala je plod z drevesa in ugriznila.
Ko je nato prišel še Adam in videl, kaj je storila Eva, je hotel kar takoj še on, tako da je nazadnje tudi on jedel od tistega drevesa.

*

Nič ni tako zapeljivo kakor popolnost. Nečemu, kar je brezmadežno, od česar se naše oko ne more odvrniti in uho ne oddaljiti, se preprosto ne moremo upreti. Kar našim čutom tako ugaja, da ne občutimo nobenega odpora, temu se želimo prepustiti, to lahko občudujemo brez zadržkov, to je kraj, po katerem hrepenimo, kamor si želimo ubežati iz svojega nepopolnega sveta. Toda sreča, ki jo vse to obeta, je kaj krhka.
Zgodba o nesrečnem Marsiju, razkuštranem in odvratnem silenu, ki je boga izzval na dvoboj in mu je ta pri živem telesu slekel kožuh, je eden od najizrazitejših antičnih mitov, ki so deležni vedno novih in novih interpretacij. Česa vsega le nismo srečali v tej pripovedi: tu je boj med visoko in nižjo umetnostjo, med resno in zabavno glasbo, med apoliničnim in dionizičnim, med orientom in okcidentom, med civilizacijo in barbarstvom, med človekom in živaljo. Vendar pa tale zgodba pripoveduje o enem samem pojavu, ki ga močno neradi postavljamo v bližino nasilja in okrutnosti, čeprav je z njima neločljivo povezan: gre za lepoto in njeno pogubnost.
V Marsiju srečamo vse potrebno za teorijo umetnosti in lepote. Začne se že s predzgodbo: boginja izumi glasbilo, iz katerega je mogoče izvabljati presunljivo, božansko čudovito glasbo, njen izvajalec pa pri tem postane grd. Mar ni s tem že kar vse povedano? Resda je v tem vse do danes ostala tudi določena smešna plat. Če boste med prenosom koncerta pozorni na kak bližnji posnetek napihnjenih lic pihalcev, bo to na vaše lice prav mogoče tudi izvabilo kak nasmešek. Velika razlika pa je v tem, da filharmonični glasbeniki praviloma ne veljajo za ikone lepote – medtem ko je pri pravi pravcati boginji zadeva bistveno resnejša. Ko je pri igranju na avlos zagledala svoj spačeni obraz, jo je to gotovo intimno prizadelo. Da je zato to pihalo preklela, je vsekakor lahko razumeti. Vsaj tenka koprena tega prekletstva odtlej leži na vsej umetnosti: grdo je eden od pogojev, spremljevalcev ali tudi nasledkov lepega. Theodor W. Adorno je nekoč zapisal, da je vsaka umetnina zločin, ki še ni bil zagrešen. Marsij predstavlja matrico takšnega zločina.
Po enem od pogosto citiranih Stendhalovih izrekov je lepota le obljuba sreče. Marsij nam v zvezi s takšno obljubo naliva čistega vina. Od nekod se vzame neprivlačno bitje, najde odvrženi avlos in – kakšno čudo! – na mah zna iz tega instrumenta izvabiti najlepšo glasbo. Ljudje ga pri priči sprejmejo medse. Umetnost – tako kot tudi šport – je kajpak pravi medij za prikrajšane, pravšnja pot za povzpetnike, čudovita strategija je za kompenziranje telesnih in tudi siceršnjih primanjkljajev. V tem smislu je imel Marsij res ponuditi kar marsikaj: oslovske uhlje, gost kožuh, rep, kopita na stopalih, za nameček pa še pristno animalično pohoto z vsem vidno, trajno erekcijo. Po žabje napihnjena lica so komaj lahko še kaj dodala k temu kataloškemu seznamu grdega. Blagozvočje, ki ga je znal ta odvratni favn izvabljati iz svojega glasbila, pa pokaže neko povsem drugačno plat odnosa lepote do grdote: lepota ni pogoj za porajanje lepega. Od tega spoznanja dokaj dobro živi vsaka subkulturna scena, čeprav nelepa navada, ki te čase marsikje razsaja, namreč da je treba denimo mlade avtorice prezentirati kot erotično nabite modele, sam ta vpogled nekoliko odriva v ozadje – kar je sicer donosna tržna strategija, ki pa se bo prej ali slej maščevala. Še vedno pa imamo težave s sprejemanjem umetnikov, ki morda niso pokazali ravno najboljšega človeškega značaja, ki jim je torej nekako manjkala ›lepa duša‹. Grdi Marsij je mogel vsaj na avlos igrati po vsej svoji mili volji, zaradi tega – v nasprotju z Ateno – ni postal nič grši. Je pa res, da se je zavoljo tega prevzel.

© Modrijan založba, d. o. o., 2018

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.