Knjiga

Kontaminirane pokrajine

Martin Pollack»

prevod: Aleš Učakar

naslovnica: Branka Smodiš

format: 130 × 200

strani: 120

vezava: mehka, zavihi

izid: 4. 3. 2015

ISBN: 978-961-241-885-4

redna cena: 12,70 €

modra cena: 12,06 €

vaš prihranek: 0,64 €

na zalogi

V ospredju opisov dokumentarno-esejistične knjige Kontaminirane pokrajine so prav zares – pokrajine kot geografsko-ekološko zaokrožene prostorske enote, ki pa jim avtor Martin Pollack dodaja predvsem zgodovinsko, ponekod celó duhovno in etično komponento.
Gre za forenzično potovanje po pokrajinah (srednje)evropskega Vzhoda in zapis o njihovem ›življenju‹ v obdobju od medvojnega časa do približno naših dni, a s posebnim poudarkom na tragičnih viharjih, ki so jim bile te pokrajine izpostavljene v štiridesetih letih prejšnjega stoletja. Potovanje sega vse od baltskih držav na severu vzhodno-/srednjeevropskega loka do kočevskih pragozdov na njegovem jugozahodu. Zajame slikovite pokrajine, njihovo čudovito naravo in tradicionalna ljudstva, ki živijo v njih, vendar ima zlovešč podton: to so vendar pokrajine, v katerih so množično umirali pripadniki zdaj te, zdaj one skupine ljudi oziroma rase oziroma narodnosti …, kjer so bili množično pokopani, da je bil tako utišan njihov glas, da je bila tako izbrisana vsaka sled za njihovimi življenji.
Te pokrajine so torej v dobesednem smislu ›kontaminirane‹, saj kri, ki je bila prelita iz gole zlobe ali mrzle maščevalnosti, res kakor radioaktivna snov preseva v zgodbe in spomine živih (preživelih) ljudi, kliče storilce na odgovornost pred večnostjo in povsem stvarno, materialno onemogoča resnično spravo. Tu imamo milijone, ki jih je brutalno pomoril nacionalsocialistični režim Tretjega rajha, in vse tiste nesrečnike, ki so po vojni pomrli v navalu povračilnega besa zaradi prizadejane groze, tokrat pod roko zmagovalcev, ki so se polastili razsojanja o življenju in smrti.
Martin Pollack po eni strani navdušuje s preprostim, zgoščenim pripovedovanjem sicer grozljivih zgodb; po drugi strani je to pretresljiva in presunljiva knjiga, ki ponovno odpira premnoge nezaceljene rane na telesu skupnega evropskega zgodovinskega spomina, a hkrati prinaša tudi primerno ›zdravilo‹ zanje. Bistvena težava je prikrivanje, zamolčevanje dejstev, malomarno opuščanje raziskovanja, celo s poskusi relativizacije krivde. Izrazit problem za sožitje Evrope v današnjem času vidi avtor v skoraj zarotniškem molku, ki v mnogih tako ›bolnih‹ krajih vlada med domačini in onemogoča dokončno spravo za mirno sožitje v prihodnosti. Pomemben korak k razbitju okovov molka in edina pot do zgodovinske katarze je pripovedovanje o teh krivicah, o teh grehih. Kontaminirane pokrajine so imeniten prispevek temu prizadevanju.

Izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

Preberite odlomek

na vrh strani

Ko sem bil otrok, v poznih štiridesetih ali zgodnjih petdesetih letih, mi je dedek, skrajno nemško orientiran mož in nacionalsocialist, mnogo pripovedoval o svojih lovskih prigodah na Kočevskem, nekdaj nemškem jezikovnem otoku v jugovzhodni Sloveniji. V dedkovih pripovedih je bila Kočevska, o kateri nisem takrat vedel kajpak ničesar, čudovita, domišljijska in neznansko privlačna pokrajina. S skrivnostno zvenečim nemškim imenom te dežele (Gottschee) sem povezoval napetosti polne dogodivščine, ki so me spremljale skozi zgodnje otroštvo. Kočevska – to so bile zabrisane, a v otroški zavesti trdno zasidrane podobe neizmernih temnih pragozdov, podobe Kočevskega roga, kjer so prebivali divji prašiči, jeleni, medvedi in volkovi, še posebej volkovi, cela krdela volkov, ki so pozimi, ko je vsenaokrog ležalo meter in več snega, strašljivo tulili in se z zeleno žarečimi očmi potikali okoli dedkove lovske koče. Ko sva pohajkovala po podeželski okolici Amstettna, kjer so bili doma moji stari starši, je pogosto posnemal tuljenje volkov, in to tako predirljivo, da me je od groze stiskalo pri srcu. Bilo je prekrasno. Kočevska, to je pomenilo srečo. Bila je čista blaženost. Ko sem se mnogo let pozneje odpravil tja, da bi poiskal tisto lovsko kočo svojega dedka, je sicer nisem mogel najti, verjetno je preprosta brunarica medtem že zdavnaj razpadla ali pa jo je kdo zažgal; sem pa našel sledove številnih množičnih grobov. Odtlej sem pogosto hodil na Kočevsko. Le nekaj kilometrov se pelješ iz Kočevja, manjšega mesteca, ki je bilo nekoč središče tamkajšnjega nemškega jezikovnega otočka, in že vstopiš v gozd. To je osupljivo lep svet, divji in na videz nedotaknjen. Prastar mešani gozd, bukov, hrastov, jelov, javorjev, vmes goščava raznih trajnic in velikanski kamniti bloki iz apnenca, preraščeni z mahom in lišaji. Deli Kočevskega roga so bili v času Jugoslavije vojaško zaprto območje in dostop do njih je bil mogoč le s posebnimi dovolilnicami. To je še podžigalo srhljive govorice, ki so se v celoti potrdile po odprtju gozda za javnost. Lovska koča mojega dedka je stala nekje pri Krenu in že ob svojem prvem obisku tistega kraja sem prav tam naletel na prizorišče groze. Na pot me je usmerila tabla z napisom ›Grobišče pod Krenom‹. Tam so v globeli stali številni križi, pred nekaterimi so brlele sveče, zraven je stala zidana kapela, nekoliko proč pa še precej velik, zglajen kamen v obliki krogle, na katerem je napis sporočal, da tam leži na tisoče domobrancev, slovenskih vojakov, povezanih s Hitlerjevim vermahtom, ki so bili prve dni junija 1945 po Titovem navodilu pobiti. Poleg domobrancev so bili v Kočevskem rogu – praviloma brez kakršnegakoli sodnega postopka – postreljeni tudi ustaši, pripadniki vojske hrvaške fašistične države, pa Nemci in še drugi nasprotniki novega komunističnega režima. Njihova trupla so bila odvržena v kraške jame. Da bi privarčevali strelivo, so nekaterim ljudem menda tudi kar s telefonskim kablom zvezali roke in noge ter jih še žive pometali v razpoke, ki so zijale v globino. Brezimni mrliči, ki so bili prekleti kot izdajalci pravične stvari, naj bi za vselej izginili z obličja zemlje, temni gozd naj bi jih dobesedno pogoltnil. Ta trupla še danes ležijo v tistih jamah, ker je njihov izkop tako rekoč nemogoč. Za to bi morali odstraniti ogromno kamnitega površja, da bi lahko razširili vhode v jame. V Kočevskem rogu so storilci na posebej zvit način zlorabili pokrajino za svoje nakane: v tamkajšnje odročne in globoke kraške jame so zlahka ›pospravili‹ ogromno mrtvih in človek je skoraj malo v skušnjavi, da ne bi tudi tisti pokrajini pripisal določene sokrivde za zločin. Je mar tam dejansko izgubila svojo nedolžnost? Kot vedno v takih primerih je bilo tudi storilcem v Kočevskem rogu veliko do tega, da preprečijo nastajanje spominskih obeležij in romarskih poti, na katerih bi se ljudje spominjali mrtvih – s tem pa seveda tudi dejanj storilcev.

*

Če hočemo dejansko poiskati Hlibočok in vse druge kraje, v katerih ljudje tajijo, da so kdajkoli doživeli množične usmrtitve, kako naj se torej tega lotimo? Iskanje izginulih množičnih grobov je podobno prizadevanjem arheologov. In prav zares se je v zadnjih nekaj desetletjih razvila samostojna, visoko specializirana veja arheologije, ki se čedalje pogosteje uporablja pri raziskovanju neznanih prizorišč pobojev, namreč forenzična arheologija. Uničevalne postojanke holokavsta pri tem postavljajo moderne arheologe pred poseben izziv, kajti judovski verski predpisi (halaka) strogo prepovedujejo motenje miru na pokopališčih; in po tej interpretaciji je pač tudi množični grob – pokopališče. Nekateri znanstveniki so zato razvili svojevrstno arheologijo holokavsta, ki deluje po neinvazivnih metodah, predvsem s preciznimi analizami posnetkov iz zraka, specialnimi topografskimi in geofizikalnimi raziskavami ipd., s čimer ponovno naredijo vidne domnevno uničene in vestno zabrisane sledi pobojev. V zadnjih letih so bile te metode uporabljene pri iskanju doslej še neznanih množičnih grobov na obsežnem terenu nekdanjih koncentracijskih taborišč v Bełżecu in Treblinki – in to presenetljivo uspešno.

© Modrijan založba, d. o. o., 2015