E-novice

Knjiga

V kavarni eksistencialistov

Svoboda, bit in marelični koktajli

Sarah Bakewell»

prevod: Maja Novak

naslovnica: Branka Smodiš

format: 150 × 225

strani: 392

vezava: trda, ščitni ovitek

izid: 16. 11. 2018

ISBN: 978-961-287-101-7

redna cena: 29,00 €

modra cena: 29,00 €

na zalogi

Knjiga V kavarni eksistencialistov z naslovom vabi v kavarno Flore v Parizu, eno od najznamenitejših središč, v katerih so se zlasti v tridesetih in štiridesetih letih prejšnjega stoletja srečevali avtorji, umetniki vseh vrst, pesniki in pisatelji – skratka, vodilna sodobna francoska inteligenca in prominenca. Med temi sta imela posebno mesto Jean-Paul Sartre in Simone de Beauvoir, ›kralj in kraljica eksistencializma‹. Sredi svetovnozgodovinskega vrvenja so se ti mladi intelektualci navduševali nad idejami nemške fenomenologije in si ukrojili povsem svojo filozofijo resničnega, izkušenjskega življenja: filozofijo ljubezni in strasti, svobode in biti, prijateljstva in revolucionarnega žara, mareličnih koktajlov in skodelic kave.

Interdisciplinarna pripoved o zametkih, rojstvu in plodovitem življenju (zlasti francoskega) eksistencializma se po poglavjih posveča najpomembnejšim akterjem, ki so zasnovali to filozofsko-literarno gibanje in zanj prispevali največ teoretičnih in tudi poetičnih del. Glavni igralci te zgodbe so Søren Kierkegaard in Friedrich Nietzsche, Edmund Husserl in Martin Heidegger, Jean-Paul Sartre, Simone de Beauvoir in Albert Camus, Karl Jaspers, Emmanuel Levinas in Maurice Merleau-Ponty, ob njih pa še številni stranski liki, kot so Hannah Arendt, Franz Brentano, Arthur Koestler, Gabriel Marcel, Boris Vian, Richard Wright, Iris Murdoch, Frantz Fanon, Colin Wilson, Claude Lanzmann …

V kavarni eksistencialistov je zgodba o zgodovinskem eksistencializmu kot strastnem prepletu ljudi, njihovih idej in del ter viharnega časa, v katerega so odtisnili svoj zgodovinski pečat. Moderne bralce vabi na prijetno in nadvse informativno popotovanje skozi prostorja in vijuge intelektualnega gibanja, ki je bistveno zaznamovalo duhovno, umetnostno in politično zgodovino 20. stoletja.

Izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

Preberite odlomek

na vrh strani

Kaj natanko torej je fenomenologija? Bolj kot sistem teorij je metoda, in če tvegamo, da bomo divje poenostavljali, lahko rečemo, da je njen osnovni pristop mogoče povzeti z ukazom v dveh besedah: OPISUJ FENOMENE.

Prve besede ni težko razumeti: fenomenologova naloga je opisovanje. Husserl je svoje študente nenehno opominjal, naj opisujejo, to pa je pomenilo, da morajo odmisliti moteče elemente, navade, miselne klišeje, domneve in obče sprejete ideje ter svojo pozornost usmeriti, kot je imel navado reči, »k stvarem samim«. Svoj predirni pogled moramo upreti vanje in jih uzreti točno take, kakršne se nam kažejo, in ne take, kakršne mislimo, da bi morale biti.

Stvari, ki jih tako pozorno opisujemo, imenujemo fenomeni – to je drugi del definicije. Za fenomenologe ima izraz fenomen poseben pomen: beseda lahko označuje katerokoli običajno stvar ali predmet ali dogodek, tak, kakršen se ponuja našemu izkustvu, in torej ne nujno takšnega, kakršen je v resnici.

Za primer vzemimo skodelico kave. (Husserl je ljubil kavo: dolgo pred Aronom, ki je govoril o fenomenologiji mareličnih koktajlov, je študentom na svojih seminarjih ponavljal: »Dajte mi mojo kavo, pa bom iz nje naredil fenomenologijo.«)

Kaj je torej skodelica kave? Da bi jo definirala, bi se lahko zatekla h kemiji in botaniki kavovca ter dodala kratek pregled podatkov o tem, kako pridelujejo kavna zrna, kako jih izvažajo, kako jih meljejo, kako skozi tako nastali prah prenika vroča voda, ki jo nato nalijemo v primerno oblikovano posodo in ponudimo pripadniku človeške vrste, da bi jo oralno zaužil. Lahko bi analizirala učinek kofeina na telo ali govorila o mednarodni trgovini s kavo. S tovrstnimi dejstvi bi lahko napolnila célo enciklopedijo, pa še zmerom ne bi povedala, kaj je ta konkretna skodelica kave pred menoj. Ko pa bi se po drugi strani odločila za nasproten pristop in nanizala vrsto docela osebnih, razčustvovanih asociacij – kot je to naredil Marcel Proust, ko je v čaj namočil magdalenico, nato pa o tem napisal sedem knjig –, mi tudi to ne bi omogočilo razumeti skodelice kave kot neposredno navzočega fenomena.

Ta skodelica kave je torej razkošen vonj, tako zemeljski kot odišavljen; je lenobno sukljanje pare, ki se dviga z njene površine. Ko jo ponesem k ustom, je spokojen premik tekočine in teža v moji dlani, ki pestuje skodelico z debelim robom. Je toplota, ki se bliža, nato je močan, temen okus na jeziku, sprva malce trpek dražljaj, ki se nato sprosti v pomirjajočo toplino; ta se iz skodelice širi po mojem telesu ter obeta večno budnost in svežino. Ta obet, vnaprej pričakovani občutki, vonj, barva in okus so vse del kave kot fenomena. Vsi se pojavijo, ko jih izkusimo.

Če bi o vsem tem dejala, da so to docela ›subjektivni‹ elementi, ki jih moram odmisliti, da bi lahko ›objektivno‹ govorila o svoji kavi, bi ugotovila, da od moje skodelice kave kot fenomena ni ostalo nič – to se pravi, nič od tega, kar se mi kaže v obliki izkušnje človeka, ki pije kavo. Z gotovostjo lahko govorim le o tej izkustveni skodelici kave, vse drugo, od podatkov o gojenju kavnih zrn do kemije, pa poznam samo iz druge roke. Morda so ti podatki zanimivi, a za fenomenologa so nepomembni.

Husserl torej trdi, da moramo za to, da bi fenomenološko opisali skodelico kave, zanemariti tako abstraktne domneve kot vse vsiljive čustvene asociacije. Šele po tem se lahko osredinimo na temni, dišeči, okusni fenomen, ki je v tem trenutku pred nami. Husserl je to ›izvzemanje‹ spekulativnih dodatkov ali njihovo ›postavljanje v oklepaj‹ imenoval epoché – izraz si je izposodil pri antičnih skeptikih, ki so z njim označevali splošno izključitev sodb o svetu. Sam je o tem včasih govoril kot o fenomenološki ›redukciji‹: procesu, v katerem postopoma odstranjujemo dodano teoretiziranje o tem, kaj kava ›v resnici‹ je, da nam ostane samo njen močni, neposredni okus – fenomen.

Rezultat tega je neznanska osvoboditev. Fenomenologija nas osvobaja, da lahko o izkušani skodelici kave govorimo kot o resni temi raziskav. Za nameček imamo vso svobodo, da lahko spregovorimo o številnih idejah, ki pridejo do izraza, šele ko o njih razpravljamo na fenomenološki način. Očiten primer tega, precej podoben primeru kave, je strokovna degustacija vina – če sploh kaj, je to fenomenološka praksa, kjer sta enako pomembni sposobnost, da opazimo lastnosti izkušnje, kot sposobnost, da jih opišemo.

***

Vseeno sta Sartre in Beauvoirjeva v začetku leta 1948 odpotovala v Nemčijo, da bi v Berlinu prisostvovala uprizoritvi Muh, Sartrove drame o svobodi iz leta 1943. Drama je klasično zgodbo iz Oresteje v izvirni različici predstavila kot priliko francoskega položaja pod okupacijo. Zdaj je v režiji Jürgena Fehlinga v berlinskem Hebblovem gledališču isto misel prenesla na položaj Nemčije po vojni; da bi bilo to še bolj razvidno, je temačno odrsko scenografijo obvladoval tempelj v obliki bunkerja. To naj bi dajalo vedeti, da zdaj občutek sramu hromi tudi Nemčijo. Sartre je z dramo sprva želel pozvati Francoze, naj se otresejo preteklosti in konstruktivno ravnajo v prihodnosti; morda bi bilo to sporočilo mogoče reinterpretirati tako, da bi veljalo tudi za nemške razmere.

Sartre je vsekakor menil tako. V članku, ki ga je leto prej napisal ob skromnejši uprizoritvi Muh v francoski okupacijski coni Nemčije, je zapisal, da imajo Nemci podobne težave, kot so jih nekaj let prej imeli Francozi: »Mislim, da tudi za Nemce kesanje nima smisla. S tem nočem reči, da naj bi pretekle napake preprosto izbrisali iz spomina. Ne. A prepričan sem, da si odpuščanja sveta ne bodo zaslužili le z ubogljivim delanjem pokore. Prej si ga bodo prislužili s popolno, iskreno predanostjo prihodnosti in delu, z neomajno željo, da bi gradili to prihodnost, in s tem, da bo med njimi toliko dobronamernih ljudi, kolikor je le mogoče. Morda jih ta drama – če jih že ne more popeljati v tako prihodnost – lahko opogumi, da si bodo postavili tak cilj.«

S to analizo se v Nemčiji niso strinjali vsi in debate o drami so bile deležne velike pozornosti. Zato je bilo gledališče vedno polno: Simone de Beauvoir je prišlo na uho, da so nekateri obiskovalci predstave za vstopnico plačali celo petsto mark – več, kot je znašal dvakratnik povprečne mesečne plače. Nekdo je vstopnico dobil v zameno za dve gosi, kar je bilo v mestu, kjer je še vedno primanjkovalo hrane, veliko. Beauvoirjevo je potovanje v Nemčijo sprva skrbelo, saj je v Parizu tako dolgo živela v strahu pred nemškimi okupatorji, a ko je videla, kako opustošena je država – tako v heideggerjanskem kot v običajnem pomenu besede –, si je premislila. Bilo je v najtrši zimi; živo srebro se že več tednov ni povzpelo nad –18 °C, pa so mnogi Berlinčani naokrog hodili brez plaščev; Beauvoirjeva je opazila, da je marsikdo pred seboj potiskal voziček, da bi pobral vse, na kar bi naletel med potjo in bi bilo uporabno. Meščani so gledališča med drugim radi obiskovali zato, da bi bili na toplem, čeprav je to večkrat pomenilo, da bodo morali v neprimerni obutvi dolgo hoditi po snegu. Skoraj nič v Berlinu ni delovalo, mesto pa je bilo nepraktično razdeljeno na sovjetsko, ameriško, britansko in francosko administrativno cono. Zadnje tri so se nekaj mesecev pozneje združile v zahodni Berlin. Mesto nikakor ni bilo več tako, kakršno je v letih 1933 in 1934 poznal Sartre. V enem od redkih prostih trenutkov med javnimi nastopi je poiskal hišo, kjer je takrat stanoval, in ugotovil, da sicer še stoji, a se skoraj podira.

Osrednja točka njegovega gostovanja je bila debata, ki je 4. februarja potekala v Hebblovem gledališču. Sartre, ki je v navzočnosti prevajalca govoril po francosko, je svojo dramo branil tako pred krščanskimi kot pred marksističnimi sogovorniki, ki so menili, da njeno sporočilo ni primerno za Nemce. Že mogoče, da je bila eksistencialistična filozofija svobode leta 1943 pisana na kožo Francozom, so govorili, a siliti Nemce, naj že zdaj pretrgajo s preteklostjo, je napačno. Nürnberških procesov je bilo konec šele pred kratkim: marsikateri zločinec sploh ni stopil pred sodišče. Eden od udeležencev debate je posvaril, da bi se na dramo lahko marsikdo skliceval v opravičilo izogibanja odgovornosti za minule zločine in izogibanja pravosodju.

Sartre je pogovoru sledil v nemščini, nato pa je ob pomoči prevajalca odgovarjal v francoščini. Zatrdil je, da eksistencialistična svoboda nikoli ni bila mišljena kot opravičilo kakršnekoli vrste: je živo nasprotje tega. Znotraj eksistencializma ni opravičil. Svobodo prejmemo hkrati z neomejeno odgovornostjo.

© Modrijan založba, d. o. o., 2018