Knjiga

Grozljivi gost: nihilizem in mladi

Umberto Galimberti»

prevod: Veronika Simoniti

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 160 × 235

strani: 152

vezava: mehka, zavihi

izid: 2009; 2015 (3. natis)

ISBN: 978-961-241-352-1

redna cena: 25,80 €

modra cena: 24,51 €

vaš prihranek: 1,29 €

na zalogi

Grozljivi gost je lucidna filozofsko-psihološka analiza današnje mladine in vseh pojavov, ki jih povezujemo z njo, predvsem nihilizma, ki je rdeča nit tega dela, razvrednotenja vrednot, relativizma današnjega sveta, čustvene nepismenosti, uniformiranosti, brezbrižnosti, drog, depresije in nevroz, neangažmaja itn. Galimberti je zelo oster in kritičen, vendar ne moralizira, ne krivi mladih samih, temveč skuša bralcu pokazati družbeni kontekst. Vse podkrepi še s citati znanih filozofov in drugih avtorjev (Nietzsche, Heidegger, Hegel, Freud …).
Ko obravnava polje drog, npr. trdi, da jih mladim ne smemo demonizirati samo kot o nečem slabem, temveč tudi o »lepih« občutjih, ki jih mamila vzbujajo. Govori o preveč permisivni družbi, kjer je prepovedano prepovedovati. Analizira depresijo v 20. stoletju, katere vzrok je bil občutek krivde zaradi kršenja norm; to depresijo je potem zamenjala nevroza zaradi nasprotja med dovoljenim in prepovedanim v »družbi discipline«, zdaj, ko smo v času, ko je vse mogoče, pa je nastopila drugačna depresija, in sicer zaradi občutka nezmožnosti in nezadostnosti, ker se bojimo, da ne bomo kos vsem nalogam.
Pravzaprav to ni samo knjiga o mladih, ampak tudi napoved, kakšen bo svet v bližnji prihodnosti: »Toda kaj bo z družbo, ki shaja brez svojih mladih? Gre samo za zapravljanje energije ali za prvi znak njenega razkroja? Mogoče Zahod ne bo izginil zaradi neustavljivih migracijskih procesov, proti katerim grmijo vsi, in tudi ne zaradi teroristične grožnje, ki se je bojijo vsi, temveč zato, ker ni dajal smisla in identitete in je zato zapravil svoje mlade generacije.«
Knjiga je bila v Italiji in izven zelo odmevna v krogih psihologov, filozofov, sociologov in pedagogov pa tudi mladih, ki jim je navsezadnje namenjena. Galimbertijev slog je jasen in jedrnat, takoj seže v bistvo in je brez nepotrebnih italijanskih barokizmov: »Seveda nihče ne gre v psihološko posvetovalnico, rekoč: ›Dober dan, doktor, zelo trpim zaradi sedanje zgodovinske krize.‹ Zato pa svetovalce dan za dnem nadlegujejo starši in učitelji, ki ne vedo več, kako naj se spoprimejo z ravnodušnostjo svojih otrok oziroma učencev, izgubo motivacije (zaradi česar se mladi zapirajo v svoje sobe in si omamljajo ušesa z glasbo), s stopnjevanjem nasilja, džojnti, ki jim zamegljujejo um in pestrijo ure brezvoljnosti. Kako naj vse te simptome povežemo z ›zgodovinsko krizo‹«?

Zapisali so ...

na vrh strani

Grozljivi gost je knjiga o mladih, ki se ne počutijo dobro, čeprav se tega zmeraj ne zavedajo. Nihilizem vdira v njihova čustva, se mota okrog njih, bega njihove misli in odvzema upanje in sčasoma postajajo vse bolj čustveno nepismeni. Hrupna glasba kot krik duši njihova čustva. Droge blažijo bolečino in mlade navdajajo vsaj s kakšnim neznatnim čustvom ali pa lažnim občutkom moči. Mladi so osamljeni in polni jeznega egoizma. Nelagodje, v katerem se znajdejo, ni več psihološko, temveč je kulturno. O nelagodju v kulturi je pisal že Freud.
Dekleta in fantje se v nihilističnem ozračju ne sprašujejo več o smislu lastnega in tujega trpljenja. Življenje se jim zdi neznosno, ker je zanje brez smisla. Znanost in tehnika sta močni in hkrati ogrožajoči, toda vsepovsod se širi bolezen. Avtor pravi, da so bolni nebo, svetloba, čas, življenje in logos. Za sodobno družbo je po njegovem mnenju značilna splošna žalost, ki jo prežema stalen občutek negotovosti in nestabilnosti.
/.../
Galimbertijeva knjiga je mračna in pesimistična, prav takšna, kakršen je svet, ki ga opisuje. Ali je potemtakem sploh še mogoče najti rešitev? Avtor jo ponudi kot tako imenovano popotnikovo etiko. To je kulturni model, ki vzgaja, ker ne ohromi, ter premika, ker nikoli ne daje varne in trdne podlage. Zahteva odprtost in se pri tem dotika brezna, kjer ni nič gotovega, ni pa tudi enoličnega ponavljanja, ki ga mladi sovražijo. Pisec je prepričan, da bo popotnikova etika odpravila pregrade in gotovost. Sklicevala se bo na izkušnje in iznajdljivost. V njej bodo pričakovanje, upanje in graditev. Upanje ponuja odprte možnosti, graditev so mladi. Če ni pričakovanja in upanja, se prikaže grozljivi gost – nihilizem. Takrat v svoji popolni tišini spregovori tudi skušnjava smrti. Umberto Galimberti v knjigi govori tudi o samomorih mladih in z vsemi temi težkimi besedami je njegova knjiga tudi naša – žalostno naša.

Marija Švajncer, Radio, Tretji program ARS, 24. 5. 2010

Preberite odlomek

na vrh strani

Umor

Našli so jo mrtvo v zapuščeni pristavi blizu njenega doma. Ni znano, ali je fantu, ki je priznal zločin, še kdo pomagal. Morebitni sokrivci ostajajo v temni senci, kjer se spolnost meša z nasiljem v smrtonosnem koktejlu, ki ga televizija vsak dan v velikih količinah ponuja splošni brezbrižnosti. Gotovo je le, da se štirinajstletnica, ki je odšla ven s ključi in prenosnim telefonom kot vsi njeni vrstniki, ni več vrnila domov.
»Naklepni umor brez motiva«, tako se je glasila sodba za tri dekleta, stara šestnajst in sedemnajst let, ki so priznale umor redovnice v samostanu v Chiavenni. Ubija se iz ljubezni, maščevanja, sovraštva. Ta tri dekleta pa so ubijale »brez nagiba«, tako kot njihovi vrstnici iz kraja Castelluccio dei Sauri, obsojeni na dosmrtno ječo, ker sta »brez motiva« ubili prijateljico.
In prav ta »brez motiva« nas najbolj skrbi in vznemirja še bolj od samega umora. Ko je namreč vzročna povezava, ki je običajna za zločin in njegovo motivacijo, enkrat pretrgana, se vse zamegli, postane nerazložljivo, nerazumljivo, in vse je mogoče, tudi najhujše, brez znamenja, simptoma, indica, ki bi dajal karkoli slutiti.
Človek je od nekdaj strah pred nepredvidljivostjo premagoval tako, da je skušal poiskati vzročno zvezo, s katero bi odkril razlog za neki dogodek. Kadar vzroka ni bilo mogoče najti na tem svetu, ga je poiskal na nebu, v božjem dejanju. Tako so nastale religije, ki odgovarjajo neodtujljivi potrebi po iskanju vzročnih zvez, da ljudje spričo nerazumljivih dogodkov ne bi tavali v temi in nedoumljivosti.
Ironija usode je, da so operacijo karabinjerjev, ki so preiskovali umor redovnice, imenovali »Sončni žarek«. V resnici gre za trdo temo. Tema zagrinja motiv za umor, motiv, za katerega se zdi, da ga ni, saj potrebe treh deklet, da bi »doživele novo vznemirjenje«, ne moremo imenovati »nagib«. Temno je tudi v njihovih srcih in na brezizraznih obrazih, če je res, da so bili ljudje na njihovem zaslišanju pretreseni spričo njihove popolne ravnodušnosti, mirnosti in vedrosti, ko so odgovarjale na tožilčeva vprašanja, kot da se ne bi nič zgodilo, oziroma kot da se ne bi zgodilo nič, kar bi jih zadevalo.
Toda kdo so ti fantje in dekleta, ki ubijajo »za šalo«, »da bi doživeli kaj novega«? Kakšen je njihov svet? Ne govorim o svetu mladih na splošno, ampak o svetu tistih mladih, ki celo hodijo v šolo in katerih kognitivni aparat je Marco Lodoli opisal takole:

Zdi se mi, da se dogaja genocid, ki se ga zaveda le malokdo. Ubijajo pamet mladih, najdragocenejšo dobrino vsake družbe, ki stremi v prihodnost. [...] Ne gre za moraliziranje nekoga, ki objokuje lepe čase, ko so mladi veliko brali in politizirali. Opažam nekaj veliko hujšega, in sicer, da mladi nič več ne razumejo. Najpreprostejši umski procesi, osnovna matematična operacija, razumevanje pravljice, pa tudi opis popoldneva, ki so ga preživeli s prijatelji, ali povzetek zapleta iz filma so postali nadčloveško naporne naloge, spričo katerih mladi samo zazijajo in obmolknejo ...
V vsakem razredu sta najmanj dva ali so trije učenci, ki potrebujejo dopolnilni pouk, pa ne, ker bi bili telesno ali huje duševno prizadeti, ampak kratko malo nič ne razumejo, ne uspe jim urediti najbolj enostavnih podatkov, povezati najmanjših dogodkov, ki se dogajajo pred njimi ali ki se dogajajo njim. So le za kanček bolj neumni od drugih, kot da stopajo kakšen meter pred njimi po poti proti niču. Štejemo jih za težavne mladostnike, toda njihovi sošolci iz klopi ali v klopi pred in za njimi so skoraj v enakem položaju. [...] Ne posreči se jim razmišljati o nobeni temi, ker se je v njihovi glavi nekaj razdrlo. Prosim, verjemite mi, nisem apokaliptik, sem samo vsakdanja priča neznanski tragediji.

K tej diagnozi – ki jo lahko mirno potrdim, saj sam te mlade poslušam štiri ali pet let pozneje na univerzi, ko so malo bolj razviti, čeprav niti ne tako zelo – je treba dodati samo še to, da niso pomanjkljive le kognitivne povezave, ubesedene s kar se da revnim jezikom, temveč tudi emotivne povezave. Zato se vprašamo, ali imajo ti mladi še psiho, ki zna predelati konflikte, in se po zaslugi te predelave vzdržati nasilja.
Pri šestnajstih je umrla Monica, ki je hodila na srednjo pedagoško šolo v kraju Sesto San Giovanni. Ubil jo je njen fant, ki je obiskoval isto šolo; med odmorom ji je prerezal vrat. Monica je bila najboljša v razredu. Čeprav je njen fant ponavljal letnik, mu ni šlo slabo. Bila sta iz srednjega meščanskega sloja.
Poznala sta se in hodila sta tri leta. Mogoče je šla njuna zveza h koncu. Gotovo je, da sta s svojim razmerjem končala tudi svoje življenje. Ona za vedno, on pa ne bo mogel več živeti, kot je dotlej. In vse to se je dogajalo v šoli, pred očmi njunih sošolcev, in upam, da tudi kakšnega profesorja. Eden izmed učiteljev je izjavil: »Pred takšno tragedijo ostanemo brez besed.«
In če učitelji, ki imajo te mlade vsak dan pred sabo, ostanejo brez besed, kakšno upanje imamo sploh lahko še glede šole, ki sicer ni edina odgovorna, zagotovo pa ni nedolžna, saj ni mogoče vsak dan preživeti štirih ali petih ur sredi mladostnikov, ne da bi sploh vedeli, kdo so, kaj se dogaja v njihovih praznih glavah in polnih srcih.
Učitelji stopijo v razred. Pa učence sploh pogledajo v obraz? Pogledajo vsakega posebej? Jih kličejo po imenu? Ali samo s priimkom, kadar jih morajo izprašati? Vedo, da je generacija mladih, s katero imajo danes opravka, emotivno strašansko krhka, pa ne po krivdi profesorjev, ampak zaradi zelo hitrih gospodarskih, družbenih in tehnoloških sprememb, ki vplivajo nanjo? Vedo, da se čustvo, če ne najde poti preko besed, zateče k dejanju? Divjemu dejanju ljubezni ali divjemu dejanju nasilja?
Toda kdo naj bi te mlade učil govoriti in uporabljati bogato literaturo, ki jo imajo na voljo in ki uči, da čustvo najde obliko v besedi, poeziji in sublimaciji ljubezni in bolečine? Zakaj bi sicer sploh brali Petrarco in Leopardija, Pirandella in Prima Levija? Pri teh letih je literatura ali vzgoja emocij ali pa jo je najbolje zavreči in, kot je že navada, postaviti vse učence pred računalnik in jih aktivirati v tej ročno-vizualni spretnosti.
Zavedajmo se že vendar, da emocije izbruhnejo v mladostni dobi, ko otroci razrahljajo, če že ne pretrgajo komunikacije v družini, in je edini vir komunikacije šolsko okolje, ki se mora ukvarjati s temi emocijami. Še več, to je prva naloga šole, kajti brez emocij ne moremo ustvariti nobenega zanimanja, brez zanimanja pa ne prizadevnosti.
Gorje torej, če učenec v šolskih klopeh in v čustveni brezbrižnosti profesorjev vidi samo nekaj kar se da oddaljenega in abstraktnega v svojem življenju, in to v tem plodnem obdobju, v katerem pa slabo posredovano znanje ne napaja navdušenja in prihodnosti.

© Modrijan založba, d. o. o., 2009, 2010, 2015

__________________________________

Brez besed »denar« in »tehnika« tega sveta ne razumemo več

Grozljivi gost je esejistično delo, ki skuša na Nietzschejevih postulatih (od tod tudi naslov vaše knjige) opisati sedanjost mladih Evropejcev z bolj filozofskega in literarno-umetniškega kakor pa s sociološkega ali psihološkega vidika. Vaša analiza nam kljub temu ni v uteho. Bi bila današnja mladina drugačna, če bi bolje poznala zgodovino filozofije, književnost, poezijo?

Bi, toda kultura je danes šibka »volja do moči«, saj se močna »volja do moči« imenuje ekonomija. In ker je ekonomija postala predpogoj za življenje – seveda ta ekonomija ne deluje, ker ne more nikomur zagotoviti prihodnosti –, prihodnost za mlade ni obljuba, temveč grožnja. Kadar je prihodnost retroaktivna, se sprožijo procesi demotivacije in depresije, ki jih mladi rešujejo tako, da živijo v absolutni sedanjosti. To pomeni, da socializirajo svojo socialno nepomembnost. Kako? Ker so umanjkali tudi kraji socializacije, se srečujejo po barih, kjer seveda pijejo. V takšnih okoliščinah je absolutna sedanjost mladih evforična in obupana.

Se vam zdi mogoče, da bi v relativno kratkem času prišli iz slepe ulice grozljive ničejanske sedanjosti oziroma da bi se v življenju evropskega človeka zgodil radikalen preobrat v pozitivnem smislu?

Mislim, da ne, ker je bila Evropa pravzaprav zmeraj nekakšen vodja Zgodovine (tudi Amerika izhaja iz Evrope). In Evropa je krščanska. Krščanstvo je torej vneslo v evropsko kulturo zelo močno optimistično razsežnost. Korenine Zahoda pa sta grštvo in krščanstvo. Vemo, da so Grki imeli tragičen pogled na svet – človek je namreč smrten, torej širi življenje, ko more; ko se sreča z bolečino, ta vizija pravi: »Zdrži, ampak ne pozabi, da je tvoja meja smrt.« Krščanstvo pa je dobilo to, kar Nietzsche imenuje »genialna zamisel«: človeku je zagotovilo večnost (»nikoli ne boš umrl«). Če je torej »Bog mrtev« – kajti svet se ne dogaja več, kot če bi Bog bil –, umanjka še ta optimističen pogled. Če se oprem na srednji vek, ko je bila literatura pekel, vice in raj, umetnost je bila cerkvena in celo ženske so bile angelske, lahko rečem, da je Bog takrat bil in je ustvarjal svet. Optimistična krščanska razsežnost je delovala. Če pa vzamem besedo »Bog« iz današnjega sveta, ta svet še vedno odlično razumem. Če bi jo vzel iz srednjega veka, ne bi razumel ničesar. Če je Bog mrtev, ni več optimističnega naboja, ki je izšel iz kategorije odrešenja in nesmrtnosti, in se nimamo več česa oprijeti. S tem nočem reči, da je krščanstvo pravo. Ampak dokler so ljudje verjeli krščanstvu, so imeli optimistični naboj in gledali v prihodnost polni upanja; ko pa je krščanstvo zatonilo, je upanje postalo prazna kategorija, splošno pričakovanje, da se bo kaj zgodilo.

Po vašem mnenju je ta Bog torej mrtev?

Vsekakor, ker če iz sodobnega sveta vzamem besedo »denar«, tega sveta ne razumem več; če izbrišem besedo »tehnika«, tudi ne. Če pa odvzamem besedo »Bog«, ga vseeno zelo dobro razumem; torej je Bog mrtev, ker nima pomena, ker ni on tisti, ki dela, da se stvari dogajajo. Denar in tehnika se oba nanašata, sklicujeta sama nase: tehnika noče odrešiti človeka, zato ne govori resnice, ne odrešuje ali osvobaja. Tehnika funkcionira in stremi samo k svojemu pospeševanju. Dala nam bo napredek, ne pa razvoja. Razlika je v tem, da je razvoj kvalitativno boljša razsežnost, napredek pa kvantitativna rast stvari.

Danes mladi v različne namene na veliko uporabljajo tehnološke pripomočke, predvsem za komunikacijo. Je tehnologija samo sredstvo pod nadzorom uporabnikov ali je kaj v njej, kar bi nas lahko morda spomnilo na arhetipski »tehnološki« izum Odisejevega trojanskega konja, narejen za vojno in kot slepilo?

Še zmeraj smo vajeni tehniko razumeti kot orodje v človekovih rokah. Toda tehnika je postala način, forma sveta. Kaj je torej tehnika? Tehnika je najvišja oblika racionalnosti. Katere racionalnosti? Instrumentalne racionalnosti, ki stremi k temu, da je treba doseči čim več s čim manjšim vložkom. Znotraj te logike – glede instrumentalnega mišljenja, ki sta ga dobro formulirala frankfurtska šola ali Heidegger z »računsko mislijo« – je ta tip racionalnosti postal naš način mišljenja. Zato znamo računati, odlično razumemo, kaj je koristno, ne vemo pa več, kaj je lepo, resnično, sveto, kaj je prav. Celo umetnost postane umetnost, šele ko stopi na trg, ko je njen posrednik edini simbolični generator, ki se imenuje »denar«. Ko ekonomska in tehnološka miselnost postaneta forma sveta, mora avtomatsko tudi človeškost postati del tega kategorijskega ogrodja. Že Heidegger je svaril, da s tehniko Narava ni več Narava, ampak da postane surovina, ki je na voljo človeku, človek pa prav tako postane »najpomembnejša surovina«. Torej tehnika odriva humanizem ob stran.

»Užitek v mamilih ni odločitev za intenzivnejše življenje na račun njegove kratkosti, je odločitev, da se odpovemo življenju, kajti ko se enkrat pokaže v vsej svoji plehkosti, naj se zarisana pot njegove nesmiselnosti kar nadaljuje, vendar naj nam vsaj prihrani trpljenje. K temu teži užitek droge oziroma užitek anestezije, k ničemur drugemu,« ste zapisali v Grozljivem gostu. Zakaj so v naravi bitja, ki se odpovejo življenju, ga samo prenašajo in se pri tem zatekajo k anesteziji? To vas sprašujem, ker v naravi (katere del je tudi človek), praviloma živali nikoli ne storijo samomora, razen zaradi demografskih razlogov in v izjemno redkih primerih.

Živali ne delajo samomora in ne ubijajo iz istih razlogov kot ljudje; to delajo zaradi lakote. Hegel pravi, da ljudje ubijajo zaradi potrditve: ubijem te, ker je tvoja smrt potrditev moje moči. »Premagal sem te« – to je bila rimska zmaga. Človeško življenje torej ni enako živalskemu, saj ljudje nimajo nagonov – nagoni so togi odzivi na dražljaje, človek pa se na dražljaje ne odziva togo. Tudi spolni nagon je tako malo »nagonski«, da se lahko prepustim vsem perverzijam, kar očitno živalim ni dovoljeno, oziroma lahko spolnost sublimiram, se pravi, da lahko s spolnimi nagoni naredim umetniško delo. Ker torej ljudje nimajo nagonov, jih uravnavajo institucije, predvsem pa uravnavajo smisel njihovega življenja. Če kategorije smisla ni, je jasno, da življenje postane tragedija. In če v takšnem kontekstu okušam vso plehkost življenja, se začnem omamljati, saj nočem več videti nesmisla človeškega dogajanja.

Človek potemtakem spada v kategorijo, ki je drugačna od drugih živali …

Popolnoma moramo odpraviti definicijo, po kateri je človek »racionalno bitje«, kajti človek nima prve kategorije živalskosti tj. instinkta.

Skrivnost mladosti je v ekspanzivnosti, moči, strastnosti, potrditvi itn. Tega simboličnega aparata v usodo vdani in »realistični« odrasli nočejo videti oziroma ga skušajo razvrednotiti. So torej za konec mladosti (razumljene kot »mitično območje«, »osuplost«, »strast«, zaradi iskanja nečesa, česar ni, in je torej osvojljivo in spoznavno) krivi odrasli? Kako pa je bilo s tem v preteklosti? Ali je bil npr. pred petsto leti tak »simbolični aparat, sistem« navzoč in je deloval za večino takratne mladine?

Takrat je ta aparat deloval, saj sta v mladosti najpomembnejši moč in ekspanzivnost. Med petnajstim in tridesetim letom je človek na višku biološke, spolne (čeprav ne more rojevati, ker mora imeti na Zahodu najmanj trideset let, da si zagotovi ekonomske predpogoje) in kreativne moči (ustvarjalni procesi se dogajajo približno pri tridesetih; večina nobelovcev za matematiko je dobila nagrado pred štiridesetim letom). Če družba zanemari višek svoje biološke, spolne in ustvarjalne moči, bo propadla; Nietzschejeva prerokba o nihilizmu se je uresničila. Alkibiad, poveljnik v grški vojski, je bil star dvajset let, naši generali pa jih imajo šestdeset. V predtehnološki dobi ni bilo tako, ker so moč mladih uporabili; to je bil svet fizične, ne tehnološke moči. Danes pa se mladi ne počutijo dobro in živijo ponoči, ker jih podnevi nihče ne potrebuje, nihče jih ne pokliče po imenu. Živijo na »zabavi«, kjer izražajo svojo ekspanzivnost, vendar ne na produktiven način.

Bi se morali osredotočiti na odrasle, saj so oni odgovorni za to, da so mladi zanemarjeni? Kako naj se izognemo temu, da bi postali takšni odrasli, kot jih opisujete v tej knjigi?

Do leta 1950 sta bili generaciji dve: očetje in sinovi. Danes so generacije tri: dedje, očetje in sinovi. Moč in oblast sta v rokah dedov; predsednik italijanske vlade ima triinsedemdeset let, predsednik države jih ima čez osemdeset itn. Očetje bi radi zamenjali dede na oblasti, mladih pa nihče ne vidi. Dedje po šestdesetem letu bi morali biti samo dedki, ne pa da zadržujejo oblast v svojih rokah.

Intervju je nastal ob avtorjevem obisku v Ljubljani, 15. 10. 2009. Pogovarjal se je Sergio Sozi, prevedla Veronika Simoniti.

Poglejte tudi

na vrh strani

Miti našega časa »

Umberto Galimberti »

»V nasprotju z idejami, ki jih mislimo, so miti ideje, ki si nas lastijo. Ne vladajo nam z razumskimi sredstvi, temveč s pomočjo psiholoških mehanizmov, zasidranih v globini naše duševnosti, kamor žarek razuma težko prodre. Kajti miti so preproste ideje, ki jih povzdignemo v mit, ker so udobne, ne povzročajo težav, omogočajo lažjo presojo, skratka, dajejo nam občutek varnosti in nam odvzemajo dvome o naši podobi sveta, tako da nas nemir spraševanja ne sili več, da bi jo razvijali.«
Tako začenja ugledni italijanski mislec, filozof in psiholog Umberto Galimberti uvod v knjigo Miti našega časa (I miti del nostro tempo, 2009), v kateri kritično pretresa ustaljene predstave o vrsti pomembnih vprašanj in pojavov, ki zaznamujejo naše življenje.

več »

O ljubezni »

Umberto Galimberti »

Filozof Umberto Galimberti v svoji razpravi O ljubezni (Le cose dell' amore, 2004) s filozofskega, sociološkega in psihološkega stališča preiskuje zapleteni skupek dogajanj, imenovan ljubezen, ki se dotika bistvenih modalitet človekovega bivanja: transcendence, svetega, prepovedanega oz. perverznega, rojstva, smrti, samote. Po analizi fenomena ljubezni v luči naštetih modalitet se Galimberti posveti duševnim procesom, znotraj katerih poteka ljubezensko dogajanje. Zvrstijo se poglavja o ljubezni v povezavi s strastjo, poželenjem, spolnostjo, idealizacijo ljubljene osebe, občutenjem sramu, ljubosumjem, poistovetenjem, željo po posedovanju, blaznostjo.

več »