fotomonografije

Monografija je prvo poglobljeno strokovno delo o slovenskem slikarju, grafiku in ilustratorju Ivetu Šubicu (1922–1989). K sodelovanju so bili povabljeni umetnostni zgodovinarji mlajše in srednje generacije, ki so na umetnikovo delo že lahko pogledali z neko časovno distanco in svežino. Knjiga prinaša šest strokovnih razprav: uvodno besedilo dr. Nadje Zgonik, ki umešča Šubičevo delo v področje regionalizma, obširno študijo Šubičeve partizanske izkušnje in njenega vpliva na njegovo delo dr. Miklavža Komelja, analizo umetnikovega intenzivnega iskanja krhkega ravnotežja med družbeno kolektivnostjo in umetnikovo samostjo Barbare Borčić, pregled Šubičevega obširnega freskantskega opusa in drugih javnih del Saše Bučan ter osvetlitev pomena, ki ga imajo človeške roke na Šubičevih slikah dr. Tomaža Krpiča. Sledi še natančen pregled filatelističnih izdaj z motivi Šubičevih del Janka Štampfla.

Umberto Eco se v knjigi Vrtinec seznamov posveča tistim območjem v umetnosti, ki jih zaznamuje naštevanje, seštevanje, dodajanje, zbiranje in kopičenje elementov. Gre za vrsto znanih in pogosto rabljenih stilskih (retoričnih) pripomočkov, po katerih posegajo zlasti besedni, nič manj radi pa tudi likovni umetniki. Za izhodišče jemlje Ahilov ščit (na katerem Hefajst upodablja ›vse, kar ve‹, a je kljub temu jasno, da čisto vse le ni šlo na ščit) in Homerjev popis ahajskih ladij in vojščakov (a bržkone niti vsa Iliada ne bi zadoščala za popoln imenik!), nato pa z antologijskimi odlomki prekrižari mnoga obdobja, avtorje in dela svetovne literarne zgodovine.

Kje so tiste steze je tretja izdaja knjige Steze, smučišča in skale. Prva izdaja (z naslovom Steze, skale in smučišča) je izšla leta 1962, druga 1978, obe pri založbi Mladinska knjiga. Povod za tretjo izdajo je leto 2010, ko mineva sto let od avtorjevega rojstva.
Že od prve izdaje naprej velja Lipovškova knjiga za klasično planinsko literaturo, ki bi jo moral poznati vsak, ki mu gore pomenijo več kot le šport in rekreacijo. Čeprav je od izida prve izdaje preteklo skoraj petdeset let, je danes knjiga še vedno aktualna. Današnji čas nenehnega hitenja in površnosti, spremenjenih vrednot in ciljev, iskanja pravega smisla in početja je tisti, ki nas vabi, da v roke spet vzamemo knjigo, kot je tale.

Biolog Davorin Tome se ukvarja z ekologijo ptic, predava o ekoloških temah in je avtor številnih znanstvenih, strokovnih in poljudnih del s področja ekologije in ornitologije. Ker slika običajno pritegne več pozornosti kakor besedilo, v poljudne prispevke vključuje svoje fotografije narave. To je njegov prispevek k poznavanju narave in popularizaciji ekologije med ljudmi, ki so še vedno obremenjeni z mističnimi neresnicami na eni in romantičnimi poveličevanji narave na drugi strani.
To velja tudi za knjigo Samo narava. Izbor prispevkov o ekologiji, ozaljšan s fotografijami iz narave, na različne načine pripoveduje zgodbe o isti naravi. Poglavja so razvrščena v dva sklopa. Prvi obravnava klasične ekološke teme, v drugem so prispevki s področja varstva narave.

Monografija o fotografskem opusu Tihomirja Pinterja, mojstra fotografije EFIAP, je edinstvena črno-bela zabeležka o slovenskih umetnikih druge polovice minulega in začetka sedanjega stoletja.

Monografija obsega življenjsko delo slikarja Hermana Gvardjančiča, profesorja na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, rojenega 1943 v Retečah blizu Škofje Loke. S svojim obsežnim delom pripada generaciji umetnikov, ki so se uveljavili v soočenju s sodobnimi smermi evropskega in ameriškega slikarstva po drugi svetovni vojni.

Knjiga je drugo skupno delo umetniškega fotografa Tihomirja Pinterja in likovnega kritika ter publicista Aleksandra Bassina. Predstavlja izbrane slovenske likovne umetnike, opazovane skozi fotografski objektiv, in njihova razmišljanja, kakor so se izoblikovala v komunikaciji z likovnim kritikom.

Posebno poglavje slovenske zgodovine predstavlja dogajanje na Ljubljanskem gradu v prvi svetovni vojni. Grajski grič z gradom je v času vojne za svoje potrebe uporabljala avstrijska vojska. Večino vojnega časa je bil grad namenjen nastanitvi vojnih ujetnikov, ki so jih avstro-ogrske enote zajele na področju soške fronte. Ljubljanskemu gradu je bila namenjena vloga karantenske postaje, kar je pomenilo, da je bila nastanitev ujetnikov večinoma prehodne narave.

Avtor je iz obsežne zbirke fotografij o Ljubljani, ki jih hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije, izbral okoli 120 najzanimivejših posnetkov. Fotografije so iz prve polovice 20. stoletja in spadajo v fotografski fond časopisa Slovenec. Muzejska fotografa Sarah Bervar in Sašo Kovačič pa sta večini črno-belih posnetkov dodala današnjo barvno različico, posneto z istega mesta in zornega kota.