jezikoslovje

Ime je beseda (ali več besed), ki se uporablja za določevanje posameznega človeka, torej za razlikovanje posameznika od drugih ljudi. Uporabljamo ga za klic, s katerim se vzpostavi stik. Človeka spremlja od zibelke do groba, določuje pa ga tudi še po smrti. Ime je torej človekovo prvo in nemalokrat celo edino imetje.

V knjigi Vse o imenih v Sloveniji je na več kot 1000 straneh razloženih več kot 12.000 ali skoraj dve tretjini vseh v Sloveniji uradno zapisanih imen, od tega več kot tretjina prvič ali prvič pravilno. Vsako ime ima svoj opis, bodisi v obliki geselskega sestavka (teh je kar 4292) bodisi v obliki polgesla (tj. gesla z zelo kratkim, jedrnatim opisom – teh je več kot 8500). Svoj opis ima tudi več sto starih imen, od najzanimivejših že pozabljenih staroslovenskih do nedavno izumrlih.
Imena torej niso bila nabrana kar tako, z vseh vetrov, temveč so bila večinoma vzeta s seznama imen državljanov Slovenije, ki so imeli na zadnji dan leta 2007 v Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče, upoštevana pa so bila tudi še povsem nova imena, ki so se pojavila do vključno leta 2010, in imena, ki po letu 1994 niso več uradno zapisana.

Pravipis se noče riniti med strokovna jezikoslovna gradiva, ki so nam na voljo v knjigah in nekatera tudi na spletu, učiti kakšne »nove vere« ali se delati pametnejšega, kot je. Tu je za vse tiste, ki se v praksi tako ali drugače zelo pogosto srečujejo s pravopisnimi, skladenjskimi, jezikovnimi vprašanji, pa ne utegnejo za vsakim odgovorom posebej brskati po gradivu; za tiste, ki bi radi postali lektorji (kot dopolnilno gradivo) ali pa so ravno zapluli v te vode in jih zanima, na kaj je dobro biti še posebej pozoren; za prevajalce, pisce diplomskih, magistrskih ipd. nalog, novinarje, učitelje, srednješolce, skratka za vse, ki vsaj del svojega časa posvečajo jeziku.

Ali smo ljudje res zato ›krona stvarstva‹, ker nam je dan govor kot posebna lastnost, po kateri se razlikujemo od drugih bitij, ki na lestvicah življenja posedajo po klinih ›niže‹ od nas? Imamo res posebno srečo, da nam je bil vdihnjen dar jezika, s katerim si sporočamo fizične potrebe, si razlagamo ustroj sveta in spoznavamo razsežnosti duha?
Seveda ne. Ljudje nismo bajeslovna bitja. Spadamo v vrsto Homo sapiens, ki je v eonih svoje evolucije razvila povsem samosvoj nagon, prek katerega najlaže zadovoljujemo svojo potrebo po komunikaciji. To je nagon po jeziku oziroma govoru, ki obsega vse od najprimitivnejših džungelskih krikov do umnih čistopisnih razprav o tem, al' prav se piše kaψa ali kaſha.

Slovar je namenjen vsakomur, kogar zanima, zakaj se kruhu reče kruh, vodi voda, vinu vino in ne kako drugače, od kod so v slovenščino prišle besede referendum, interpelacija, invazija in kateri so njihovi pomeni. Zasnovan je kot jezikovni priročnik, ki pojasnjuje, od kod izvirajo današnje slovenske knjižne besede in kaj so prvotno pomenile.

Besede so kot ljudje, imajo svoje prednike in potomce, sorodnike in prijatelje. Iz svojih besedotvornih prednikov se rodijo zaradi potrebe po poimenovanju, se v teku svojega življenja spreminjajo, imajo potomce – ali pa tudi ne – in umrejo, ko jih nihče več ne potrebuje, ko njihove pomene prevzamejo druge besede ali ko poimenovano izgine iz naše zavesti.

Ajas, Ajant ali Ajaks? Perikles, Periklej ali Perikel? Ovid ali Ovidij? Na slovenskem knjižnem trgu je to najpopolnejši seznam starogrških in latinskih lastnih imen v podomačenih in izvirnih oblikah, ki vam pomaga iz zadreg pri branju, pisanju in lektoriranju, k čemur prispevata tudi izčrpen in pregleden Uvod ter Pravila.