knjige v akciji

Govorice (1996) lahko opredelimo kot postmodernistično različico tako imenovanega domovinskega romana (Heimatroman), v kateri se prepletata realistična in mitska pripovedna strategija. Čeprav knjiga sledi vrnitvi nekdanjega kolonialnega vojaka, zdaj dezerterja Renéja v njegov rojstni kraj Alegem in zadnjim dnem njegovega življenja, ne moremo govoriti o osrednjem protagonistu, saj zgodba o skrivnostni epidemiji, ki se kot nekakšna kazen širi med Renéjevimi someščani (iz belgijskega Konga naj bi jo prinesel prav René – črna ovca zatohle lokalne skupnosti), sproti razpada na fragmente, ki jih obnavljajo številni pripovedovalci in pri katerih je težko ali celo nemogoče reči, kaj je »resnica«, kaj pa so zgolj … govorice.

Kaj se dogaja na gradbišču? Kako pridobivajo gradbeni material? Ali veš, da na gradbiščih tudi obnavljajo in celo rušijo? Malčki bodo lahko stopili za varovalno ograjo in si ogledali, kaj delajo možje na gradbišču.

Vellove zgodbe so odraz krutih razmer in neredko ozkosrčne, vendar ne v brezup pogreznjene družbe. Časovni okvir njegovih pripovedi je predvsem druga polovica 20. stoletja, nekatere pa imajo izhodišče v letih pred drugo svetovno vojno. Prostorsko vključujejo tako mestni okoliš – po svojem utripu primerljiv s sodobnimi urbanimi naselji kjer koli drugje po svetu, odkar jih je zajel vrtinec globalizacije – kot tudi podeželje v notranjosti otoka ali obmorske zaselke, ki pa, obratno, presenečajo s svojimi arhaičnimi, a trdoživimi vzorci bivanja. Posamične zgodbe kakor da so fragment iz pomenka za družinskim ali morda gostilniškim omizjem, druge so umetelnejše, niansirane s primesjo humorja, otožnosti ali empatije, in bolj načrtno sledijo zapovedim moderne kratke proze. Večini njegovih likov, bodisi da so obstranci in zapriseženi samotarji ali pa vpeti v tradiciji zvesto družinsko življenje, je skupna prvina čudaštva, ki jih potiska v mejni, zagaten ali celo tragičen položaj.

Arheolog dr. Ivan Šprajc v knjigi predstavlja svoje raziskovanje na območju Majev v jugovzhodni Mehiki. Gre za obsežno, težko prehodno in povečini s tropskim gozdom preraščeno ozemlje, ki je zaradi težke dostopnosti in težavnosti terena z arheološkega vidika še vedno precejšnja neznanka.

Ali smo ljudje res zato ›krona stvarstva‹, ker nam je dan govor kot posebna lastnost, po kateri se razlikujemo od drugih bitij, ki na lestvicah življenja posedajo po klinih ›niže‹ od nas? Imamo res posebno srečo, da nam je bil vdihnjen dar jezika, s katerim si sporočamo fizične potrebe, si razlagamo ustroj sveta in spoznavamo razsežnosti duha?
Seveda ne. Ljudje nismo bajeslovna bitja. Spadamo v vrsto Homo sapiens, ki je v eonih svoje evolucije razvila povsem samosvoj nagon, prek katerega najlaže zadovoljujemo svojo potrebo po komunikaciji. To je nagon po jeziku oziroma govoru, ki obsega vse od najprimitivnejših džungelskih krikov do umnih čistopisnih razprav o tem, al' prav se piše kaψa ali kaſha.

Knjiga Joga zame je zasnovana kot sestavljanka: vsakdo si lahko sestavi svojo kombinacijo asan, dihalnih tehnik, muder, band in drugih tehnik, ki mu v danem trenutku ali nasploh najbolj prijajo, ustrezajo ali pomagajo pri kaki zdravstveni težavi. Joga zame je eden redkih priročnikov za učenje in vadbo joge na slovenskem trgu, ki ni prinesen iz tujega okolja, temveč je delo domače avtorice.

Življenje Maxa Ophulsa se konča z umorom – ubijalec je njegov šofer, musliman Noman Šer Noman. Sprva se zdi, da je motiv politične narave, saj je bil Max indijski veleposlanik in vodja ameriške protiteroristične organizacije, a se pozneje izkaže, da je vzrok povsem drugačen …

Bogdan Novak ni samo plodovit in cenjen pisatelj, temveč tudi navdušen ljubiteljski kuhar. Svoje znanje in izkušnje je povezal s tem, kar je prebral v neštetih domačih in tujih virih, in jih v sodelovanju s Simonom Lenarčičem strnil v priročnik v dveh delih, kakršnega pri nas še ni bilo, pa tudi v tujini bi mu težko našli enakega.

S tridesetimi milijoni so Kurdi za Arabci, Turki in Perzijci četrti največji narod na Bližnjem vzhodu – vendar brez lastne države. Od konca prve svetovne vojne so razdeljeni med Turčijo, Sirijo, Iran in Irak. Kurdskemu ljudstvu še danes odrekajo pravico do samoodločbe.

Lepi zgubljenci so ljubezenska zgodba, psalm, črna maša, spomenik, satira, molitev, krik, zemljevid poti skozi divjino, šala, neokusen izziv, halucinacija, dolgčas, neznaten prikaz bolne virtuoznosti, jezuitski traktat, oranžen posmeh, skatološka luteranska ekstravaganca, skratka zagatno religiozen ep enkratne lepote.