Skoraj je bilo že jutro. Siva svetloba je obrobljala trepetajoče zavese. Hiša je bila prepišna past. Zunaj je brila burja. Margaret je bila vajena vetra, ki je polegal dolge trave pred njeno hišo, vseeno pa je bilo čudno ne slišati njegove sile v krošnjah dreves. Nikoli se ni navadila na Dunagore, vedoč, da nikjer v bližini njene hiše nobeno seme ne bo pognalo korenin in zraslo v platano. Zdaj je lahko zavohala svojo kri. Torej je bila še zmerom plodna ženska. Ko je premišljevala o tem, je opazila lavor z vodo, umazano od nog. Odprla je zadnja vrata in jo v vetru pljusknila čez prag. Veter je bil tako glasen, da je kričal kot moški.
Iste noči na drugi strani stene Stack ni mogel zaspati. To se mu je dostikrat zgodilo. Spraševal se je, ali drugi resnično prespijo vso noč in se zbudijo spočiti. Nekatere noči mu je bilo všeč ostajati pokonci, vedoč, da drugi spijo. Takrat je sedel ob ognju, jedel smetanove rolade in z Josephine gledal televizijo. V nekaterih drugih nočeh je hrepenel po družbi sočloveka, nekoga, ki bi namesto njega menjaval kanale in mu skuhal čaj. Josephine je ogrnil s svojim plaščem. Parklji so ji drhteli. Pogosto je sanjala in v sanjah žrla najrazličnejše stvari. Če je bila noč jasna, se je včasih pokril s klobukom, si oblekel plašč in se šel sprehajat po barju.
Tisto noč je zmanjkalo elektrike, spil je pet grogov z viskijem in premišljeval o preteklosti. Nikoli več se nič ne bo moglo primerjati z njo: s smehom njegove matere, ko je ugotovila, da je levičar; s tem, kako ga je oče učil, kako naj se brije; s tistim poletjem, ko jih je na barju vse ožgalo sonce in so se izmenično mazali s kalaminovo vodico. Kako nenavadno je bilo slišati očeta, ki poje, in kako nenavadno je ob njegovih pesmih zardevala mati. Ampak oče in mati sta bila mrtva. Premišljeval je o smrti in o tem, kako se bo takrat, ko bo sam umiral, korak za korakom opotekal proti Margaretini hiši. Prepričan je bil, da bo umrl osamljen in da ga ne bodo našli, dokler Josephine ne bo pojedla vhodnih vrat in je ta ali oni ne bo prepoznal, ko jo bo zagledal na cesti, ampak smrt je bila vsaj gotova. Vsakdo bi moral biti gotov vsaj o nečem. To je dnevom vlivalo smisel.
Stopil je k Margaretinim zadnjim vratom in vlekel na ušesa. V hiši se ni nič zganilo. Postajalo je svetlo in za čermi je bilo mogoče videti svetlobo sonca, ne da bi videli sonce. Živa duša ni vedela, da je pokonci. Všeč mu je bilo stati pred ženskinimi vrati, vedoč, da ona varno spi za njimi. Dolgo je stal tam in si zamišljal, da je njegova. Potem so se vrata odprla, skoznje je stopila Margaret, še napol v snu, z lavorjem vode v naročju, in mu pljusknila vodo v obraz.
Šel je domov in se slekel. Josephine je zlezla v posteljo. Ko je ležal poleg nje, se mu je vrtelo, kuhala ga je vročica, zatem ga je tresel mraz. Začel se je potiti in spuščati vetrove. Čutil je, kako kamen, ki mu je nenehno tičal v grlu, postaja večji in se spušča v njegov želodec. Dolgo je sedel na straniščni školjki, preden mu je odleglo, in ko mu je, je bilo tisto, kar je prišlo iz njega, veliko kakor pivska steklenica. Ko se je zazrl v ogledalo, mu je pogled vrnil tujec. Tujec je bil starejši, kot si je bil mislil, in njegove ustnice so se režale.
Zaspal je in sanjal o Margaret, kako odeta v medvedov kožuh jezdi Josephine čez clarško barje. Njene roke in noge so bile mišičaste. Sledil je Josephininim stopinjam, dokler ni prišla na morsko obalo. Ženska jo je silovito lopnila z mokrim usnjenim jermenom, da bi jo pognala v morje, in zabredli sta vanj. Valovi so bili visoki. Stack je stal na peščeni obali in klical Josephine, naj se vrne: »Joj, moja Josie! Pridi nazaj! Josie!« Ampak ona je postajala čedalje manjša in nazadnje je videl Margaret, kako je razjahala na obali otoka Inis Mór, in obkrožili so jo moški s pordelimi dlanmi, ki so prijeli Josephine za brzdo, jo odpeljali s sabo in jo podkupovali s čokolado.
Ko se je prebudil, se je počutil kot nov. Bila je enajsta zvečer. Prespal je ves dan pred božičem. Zdelo se je komaj verjetno, vendar je ob njem stala Josephine in ga grizljala v mehko meso na nadlakteh. Odprl je vrata in jo spustil ven. Margaret Flusk je divjakinja, je pomislil. Mar ni pod medvedovim kožuhom uzrl njenih golih dojk? Mar ni scala pred hišo? Mar se ni zbudila iz sna, vedoč, da je on pred vrati, in mar ni niti trenila z očesom, ko je zavpil?
Na božično jutro se je okopal. Tega že od predvečera vseh svetih ni storil. Elektrike še vedno ni bilo. Vodo je zavrel na plinskem štedilniku in se skoraj opekel. Zloščil je čevlje, pred ognjem pomolzel Josephine in v pečico vtaknil kos govedine. Sam ni vedel, zakaj se ogleduje v zrcalu in zakaj se umiva, če ne štejemo tega, da je bil pač božič in da se je počutil mladega ter močnega. Ko vsaj ne bi bil plešast. Njegov oče je imel vse do trenutka, ko so ga položili v krsto, goste lase. Pogrebnik mu jih je počesal, ko ga je urejal v mrtvašnici, vendar Stack ni zajokal, dokler pogreb ni bil mimo.

© Modrijan založba, d. o. o., 2008