Kljub težkemu začetku ni trajalo dolgo, da sva se pobotala z mladenkami. Potrebovali smo drugi druge. Dva meseca že niso govorile z nobenim Rusom, radia niso imele in obupno so si želele slišati kakšne novice o vojni. Ko so izvedele za zmage pred Moskvo, se je Galina, mlada rjavolaska, nasmehnila sestri Nini in prikimala, kot bi bila takšen razplet sama napovedala. Dekleta so spraševala o Leningradu, ni pa jih zanimalo, koliko ljudi je umrlo decembra ali koliko kruha na nakaznice nam je zdaj pripadalo na mesec. Podeželske vasice, iz katerih so bila doma, so utrpele še večje izgube kot Piter, zato so jih zgodbe o tegobah nepremaganega mesta zgolj dolgočasile. Hotela pa so vedeti, ali Zimski dvorec še vedno stoji (in je), ali je bil odstranjen bronasti jezdec (ni bil) in ali je neka trgovina na Nevskem prospektu, domnevno znana po najboljših čevljih v Rusiji, preživela napade (česar nisva vedela ne Kolja ne jaz niti naju ni zanimalo).
Puncam nisva postavljala preveč vprašanj. Njihova zgodba nama je bila tudi brez podrobnosti precej jasna. Moški iz njihovega kraja so bili poklani. Mnoge mlade ženske so bile poslane na zahod, kjer so v nemških tovarnah garale kot sužnje. Druge so zbežale proti vzhodu in v upanju, da bodo prehitele vermaht, prehodile na stotine kilometrov s svojimi dojenčki in družinskimi ikonami. Najčednejšim dekletom ni bilo dovoljeno za njihovimi sestrami na vzhod ali zahod, ker so bila namenjena za zabavo zavojevalcev.
Vsi smo sedeli na tleh blizu ognjišča. Nogavice in rokavice so se sušile in grele na polici nad kaminom. V zameno za informacije so nama punce ponudile vrel čaj, rezine črnega kruha in dva pečena krompirja, ki so ju že prerezale. Kolja je ugriznil in me pogledal. Še sam sem ugriznil in pogledal Galino s prijaznim obrazom in debelušnimi rokami. Sedela je s hrbtom naslonjena na kamniti zid ob ognjišču, z rokami pod golimi nogami.
»Je to maslo?« sem jo vprašal.
Prikimala je. Krompir je imel okus po pravem krompirju, ne pa po tistih kalečih grenkih gomoljih, ki smo jih jedli v Pitru. Za en pravi krompir z maslom in soljo si na kmečki tržnici lahko kupil tri granate ali par usnjenih podloženih rokavic.
»Ali kdaj prinesejo jajca?« je vprašal Kolja.
»Samo enkrat so jih,« je rekla Galina. »Spekle smo omleto.«
Kolja je poskušal ujeti moj pogled, vendar sem imel oči le za masleni krompir.
»Imajo kje blizu postojanko?«
»Oficirji so v koči blizu jezera,« je rekla Lara, ki je bila videti Čečenka, vendar je bila v resnici napol Španka. »V Novem Koškinu.«
»Je to mesto?«
»Ja. Moje mesto.«
»In oficirji imajo zagotovo jajca?«
V tistem trenutku sem ga le pogledal. Odločil sem se, da bom krompir grizel čisto počasi, da bi čim dlje trajalo. Glede večerje sva imela že drugi dan zapovrstjo srečo, najprej Ljubičina juha, zdaj pa ta krompir. Nisem smel upati, da bo sreča trajala tudi še tretji večer. Pozorno sem žvečil in opazoval Koljev obraz, da bi videl, ali ima kakšne trapaste namene.
»Ne vem, ali jih imajo prav zdaj,« je rekla Lara in se na kratko zasmejala. »Si tako zelo želiš jajc?«
»Ja,« je rekel in se tudi sam nasmehnil, da so se mu v licih naredile jamice. Kolja je vedel, s kakšnim nasmeškom najbolje poudari svoje jamice. »Po jajcih hrepenim že od junija. Zakaj pa misliš, da sva tukaj? Jajca iščeva!«
Dekleta so se zasmejala nenavadni šali.
»Ali organizirata partizane?« je vprašala Lara.
»O svojih ukazih ne smeva govoriti,« je rekel Kolja. »Ampak recimo, da se za Švabe pripravlja dolga zima.«
Dekleta so se spogledala, hvalisavo besedičenje nanje ni naredilo kakega večjega vtisa. Vermaht so videla veliko bolj od blizu kot Kolja in so si ustvarila svoje mnenje o tem, kdo bo dobil vojno.
»Kako daleč je Novo Koškino?« je vprašal.
Lara je skomignila. »Ni daleč. Šest, sedem kilometrov.«
»Mesto bi utegnilo biti dobra tarča,« je rekel proti meni, grizljajoč rezino črnega kruha, kot da mu je malomarno nerodno. »Postreliva nekaj vermahtovih častnikov, da brigada ostane brez glave.«
»Saj niso od vermahta,« je rekla Nina. Zaradi nečesa v njenem glasu sem jo pogledal. Ni bila videti bojazljiva, vendar je zdaj govorila s strahom. Njena sestra Galina je strmela v ogenj in si grizla spodnjo ustnico. »Einsatzgruppen so.«
© Modrijan založba, d. o. o., 2008